Zgodba moje žene

A feleségem története, 2021, Ildikó Enyedi

za

Troje življenj za eno.

Veliki francoski transcendentalist Robert Bresson je leta 1950 posnel Dnevnik vaškega župnika, film o mladem duhovniku (Claude Laydu), ki ima hude, mučne, strašne, neozdravljive trebušne bolečine. Kar zanaša ga – in odnaša. Tudi v župniji ima vse večje težave – ljudje so moralno in duhovno razštelani, čedalje bolj podli in manipulativni. Grešijo, da bi lahko rekli, da grešijo. Lokalna punca si ga privošči – reče mu, da ga med mašo tako gleda le zato, ker ima »lepe oči«. Hoče ga zmesti. Za stavo z vrstniki. Duhovnik, mučeniški in introvertiran, tipični ujetnik Božje agonije, ki ve, da so najlažje naloge najtežje, je zbegan. Občutek ima, da je njegovo delo nesmiselno. Izgubljati začne trdnost. In gotovost. Starejši duhovnik (Andre Guibert), njegov mentor, ga zato pozove, naj se pri »uničevanju Hudiča« ne trudi, da bi bil ljubljen (»Pravi duhovnik ni nikoli ljubljen! Cerkvi je malo mar, če si ljubljen!«), temveč naj raje skuša biti »spoštovan, ubogan«.

Jakob Störr (Gijs Naber), nizozemski kapitan trgovske ladje, protagonist skoraj triurne Zgodbe moje žene, posnete po romanu, ki ga je madžarski pisatelj Milán Füst objavil med drugo svetovno vojno, je videti kot reimaginacija tega duhovnika: mučijo ga tako hude in strašne trebušne bolečine, da sklene, da se bo poročil, ker ga ladijski kuhar, njegov »mentor«, pouči, da zakon pomaga. Störr – »pravi« moški, karizmatičen in vsemogočen, pogumen in rahlo asketski, mučeniški in introvertiran, poveljnik in gospodar sveta, kapitan – je tako samozavesten, da z nekim svojim prijateljem (Sergio Rubini) stavi, da se lahko poroči s prvo žensko, ki vstopi v restavracijo. Ampak ti si stalno na morju, varala te bo, dahne njegov prijatelj. »To je del tega,« odvrne Störr, stopi proti prvi ženski, ki vstopi v prestižno pariško restavracijo, sede poleg nje in ji reče: »Postanite moja žena!« Lizzy (Léa Seydoux), zapeljiva, cinična, pragmatična, skrivnostna in fatalna, kot bi padla iz klasičnih filmov noir, reče da. Brez oklevanja. In ne brez samoironije. In res, izpolni se »prerokba«: Störr je stalno na morju – Lizzy ga začne varati. A Störr ne ve – ga res vara ali si le tako zelo želi, da bi ga varala in da bi z njo užival prek drugega? Najame celo privatnega detektiva, specialista za žensko nezvestobo, ki mu že kar vnaprej zagotovi, da ni »nedolžne ženske« in da je neverjetno, kaj vse počnejo ženske, ko varajo svoje moške. Sam vse stopnjevane detajle o početju nezveste žene – »seksualne položaje« ipd. – posebej zaračuna, kot da je izumil način, kako cuzati in monetizirati moški fantazmatski imaginarij. Toda Störr se čuti prikrajšanega in prevaranega, ko mu detektiv pove, da ga žena ne vara – da mu torej ne more posredovati nobenih »detajlov«.

Zgodba moje žene, ki jo je posnela Ildikó Enyedi, avtorica filmov Moje dvajseto stoletje in O telesu in duši, je cineroman o moškem, ki si ne zasluži spoštovanja – je kaj bolj toksičnega in arogantnega od moškega, ki stavi, da se bo poročil s prvo žensko, ki jo bo zagledal? A mar ni prva žrtev ljubezni prav spoštovanje? Mar ljubezen ne vključuje arogance, fantazij, negotovosti, tesnobe, ljubosumja, občutka ujetosti, samoponiževanja in spogledovanja s katastrofo? Hočeš moje spoštovanje – ne zaljubi se vame! Pusti me pri miru! Nič ni bolj nedležnega od ljubezni. Lizzy do Störra ne kaže nobenega spoštovanja, a le zakaj bi ga – vanjo se je očitno zaljubil, še preden jo je sploh videl. Je kaj bolj pokroviteljskega? Je kaj bolj seksističnega od tega objektiviranja brez objekta? A ironično: njeno spoštovanje je moral izgubiti, da bi lahko prišel do njene ljubezni. To, da je stavil, ni bila napaka – kaj mu je pa ostalo razen stave? Ljubezen vendar je natanko to – stava.

Pomislite le na slovito »Pascalovo stavo«, ki gre – v prevodu Janeza Zupeta – takole: »Bog – ali je ali ga ni. Na katero stran se bomo nagnili? Razum tu ne more ničesar dokončno odločiti: tu nas loči neskončno brezno. Na koncu te neskončne razdalje se igrá igra, kjer bo padel ali križ ali grb. Na kaj boste stavili? Goli razum vam ne dopušča ne enega ne drugega; z razumom ne morete braniti nobene od obeh možnosti.« Toda staviti morate. Ne ostane vam drugega. »Porinjeni ste v to.« Kako se boste torej odločili? »Vaš razum ni nič bolj prizadet, če izbere to, kakor če izbere ono, ker je nujno, da nekaj izbere.« S tem smo obdelali eno točko. »Pretehtajmo dobitek in izgubo, ko vzamemo, da bo križ, ki pravi, da Bog je. Presodimo oba primera: če dobite, dobite vse; če izgubite, ne izgubite ničesar. Brez omahovanja torej stavite, da je!” Takšno pascalovsko stavo sproži Störr, ko stavi, da se bo poročil s prvo žensko, ki jo bo zagledal. Stavi pač na tisto, kar mu ob enakih pogojih prinaša več. Pomeni: če te ljubezni ni (če ga bo Lizzy zavrnila, ignorirala, sabotirala ipd.), ničesar ne izgubi – če pa je (če bo Lizzy rekla da), potem pridobi vse. Pri ljubezni nikoli ne veš – lahko le staviš. Lizzy ljubezen do svojega moža izrazi tako, da ga vara, da mu torej omogoča uživanje z njo prek drugega, da izpolnjuje imperative njegovega fantazmatskega imaginarija, navsezadnje, Störr dobro ve, da ga ne bo, da bo stalno na morju, da se bo držal okolja, ki ga – kljub smrtni nevarnosti, kaosu, valovom, neurjem, hurikanom ipd. – obvladuje (bolj kot ljubezen, polna seksualnih nevarnosti), in zato tudi ve, da bo sam nenehno tretji v paru. Je mogoče, da Störr preveč stavi? Pascal bi odvrnil: »Ker je možnost za dobitek in za izgubo enaka, bi mogli staviti že v primeru, da bi bilo moč dobiti dvoje življenj za eno; če pa bi mogli dobiti tri, bi bilo treba igrati – ker igrati morate – in nespametni bi bili, če ne bi, ko ste prisiljeni igrati, tvegali svojega življenja, da bi tako zadeli tri, v igri, kjer je enaka možnost izgube kakor dobitka.«

Zgodba moje žene, ki se dogaja v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je tudi cineroman o ženski, ki se poroči s toksičnim, arogantnim, narcističnim moškim, ki je stavil, da se bo poročil s prvo žensko, ki jo bo zagledal. Zakaj se je sploh poročila s toksičnim moškim? Se je poročila z njim zato, da bi ga lahko z užitkom varala? Ker ve, da spolno razmerje ne obstaja, saj eden od obeh partnerjev vedno hoče preveč? Ne izvemo. Lizzy – ženska, ki dela vse ljubosumne – je »skrivnostna«. Freudovski misterij. Kaj hoče? Njene zgodbe ne slišimo. Toda hej, kaj če je tudi ona le stavila? Kaj če je hotela – s Pascalom rečeno – »zadeti neskončno življenje v neskončni sreči«?