Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Prevod: Daša Perme Jurjavčič. Cankarjeva založba, Ljubljana, 2021, 314 str., 29,90 €

Ljubezni in poroke v Neaplju

Elena Ferrante je po Neapeljskem ciklu in njegovem prenosu v televizijsko nadaljevanko v medijskem ospredju. O njej se pogovarjajo kot o prelomni pisateljici, še več se pogovarjajo zato, ker skriva svojo identiteto, kar je sploh vaba za množice, ki kot da hočejo prodreti v zadnje skrite kotičke življenja avtorjev in manj same literature. Njen zadnji roman Zlagano življenje odraslih, ki je izšel lani, a po branju kliče tudi to poletje, je napisan dvotirno; na eni strani je radovednost pripovedovalke, odraščajoče punce Giovanne, ki jo starši v napeti, prepirljivi debati primerjajo s teto in njeno grdoto, zato bi teto rada spoznala. Teta Vittoria, ki jo kličejo tudi vdova, ker je enajstkrat spala s poročenim moškim in zdaj tolaži njegovo pravo vdovo in njene otroke, je vse tisto, česar starši nočejo: neposredna, malo divja in nepredvidljiva, govori v narečju, govori o čutnih in telesnih vidikih ljubezni. Njeni, Giovannini, so bolj nobel in izobraženi, študiozni, njim se takšne nemarnosti ne morejo zgoditi.

Tako se vsaj zdi; a potem teta punco opozori, naj gleda vso to zlaganost, in res jo kmalu ugleda. Družinski prijatelj na skupni večerji stiska in pod mizo uklešči mamin gleženj, kar mala vidi, vendar se potem odseli in loči oče in zaživi s prijateljevo ženo in hčerami. Kar vidi, je pogubno, ampak drugače, kot si je predstavljala neizkušena pubertetnica. Tudi odnos do tete z vsakim novim spoznanjem o kompleksnosti sveta zaniha in niti sama, ko stopa v svet zaljubljenosti in telesnosti, ne zdrži v svoji pravičniški in resnicoljubni drži.

Zlagano življenje odraslih ima ob dražljivem vpogledu v svet podvojene in pomnožene morale še eno plast in z njo se malo približa mladostniškemu, mladini namenjenemu pisanju. Pripovedovalka se zaljublja, njeno približevanje teti je obenem približevanje telesnosti, kot upornica proti zlaganosti odraslih se naslaja nad ekscesi. V te jo pehajo neizkušenost, slaba presoja, želja po posnemanju. Ta del je skoraj mladinski, zapleti in razlike med deklarativnim in globoko notranjim, kar spremlja religiozna preobrazba, v obratni smeri, iz ateizma v vero, ob stopnjevanju opolzkosti in nalašč imidžu prasice, vse je malo na preskok ... in morda tudi malo zapleteno.

Hkrati se v romanu postopno razkriva resnica o podedovani zapestnici, ki zapleteno menja lastnice, pač glede na trenutno stanje moči znotraj na različne načine razširjenih družin, gre za prav dumasovski predmet, ki sproža peripetije in skomine, in pri tem postopno, kot Giovanna, uvidimo, da je resnica razplastena, da je za vsako odkrito tančico še ena. Roman Elene Ferrante je vpogled v skrivnosti dekliškega srca in v vse tisto, kar vre in brbota pod povrhnjico, tudi v družinah, ki so na zunaj zgledne in urejene. Obenem ponuja nauk, da je treba z odraščanjem, če želimo vzdrževati resnico, postopno vse več prikrivati. In se korak za korakom bližati klubu lažnivcev in sprenevedavih, v katerega je skrivaj včlanjena že večina.