Nick Cave: Seven Psalms

+ + + + +

Čislani avstralski pesnik in glasbenik Nick Cave spet žaluje. Pred osmimi leti se je usodno ponesrečil njegov najstniški sin Arthur; globoko žalovanje za njim je obrodilo nekatera najpretresljivejša in najotožnejša, a hkrati tudi najbolj spokojna dela v Cavovem bogatem opusu: katarzično mojstrovino Ghosteen (2019), ki jo je posnel z zasedbo The Bad Seeds, in lanski epohalni album Carnage, ustvarjen v sodelovanju z dolgoletnim pajdašem Warrenom Ellisom. Pred nekaj meseci je v tragičnih okoliščinah pokopal še prvorojenca, 31-letnega manekena Jethra Lazenbyja, in se v žalovanju ponovno obrnil k veri, poeziji in glasbi.

Mala plošča Seven Psalms je zbirka sedmih molitev, napisanih v sedmih dneh žalovanja, v katerih se Cave poglablja v teme izgube, milosti, ljubezni, jeze in vere. »Mati svojega otroka drži na prsih, zaupa Vate, a si ne upa dihati, ko vrabček pade iz gnezda,« pravi v presunljivi pesmi Such Things Should Not Happen. V naslednji, zaključni pesmi, zapiše: »Prihajam sam in prihajam k tebi. Nimam več iti kam kot k tebi, Gospod.« Kljub neizmerni teži napisanega Cave pesmi ne recitira v patetičnem ali melodramatičnem tonu, temveč jih prebere mirno in zbrano – z mogočnim glasom, ki jih preobrazi skorajda v prave pridige. Od albuma ne pričakujte ambicioznih skladb, spevnih napevov ali kakršnekoli druge izrazito glasbene razsežnosti: Seven Psalms je kratka zbirka molitvene spoken-word poezije, ki jo Cave recitira ob spremljavi ambientalnih zvočnih krajin, tako pretanjenih, da jih skoraj ni. Podlage tudi tokrat podpisuje synthovski mojster Warren Ellis, ki je poleg tega zložil B-stran plošče, 11-minutno instrumentalno epopejo Psalm Instrumental. Kot je dejal Cave, pravzaprav ne gre za pravi album, temveč za »zastrto, kontemplativno daritev malih, svetih pesmi«.

Ker je srca številnih zvestih oboževalcev osvojil s precej udarnejšimi deli – od morilskih balad s plošče Murder Ballads do Grindermanovih garažnih bangerjev, kot je No Pussy Blues –, zadnja leta pa so njegova dela zelo spokojna in v sporočilnosti izrazito verska, čedalje bolj razdvaja občinstvo. Eden od ogorčenih fenov je na njegovi spletni strani Red Hand Files, na kateri avtor predano in poglobljeno odgovarja na pisma poslušalcev, zapisal: »Dovolj je bullshita o Jezusu,« drugi pa je na Cava naslovil vprašanje: »Molitev h komu?« Cave odgovarja z mislimi, ki bodo Sedem psalmov morda približale tudi nekaterim njegovim ateističnim poslušalcem: »Dejanje molitve ni lastno izključno verski praksi, saj molitev ni odvisna od obstoja subjekta. Ni vam treba moliti k nikomur. Enako dragoceno je moliti v svoji neveri, kot je moliti v svoji veri, saj molitev ni srečanje z zunanjim dejavnikom, temveč srečanje s samim seboj.«