Večjo suverenost ljudstvu

Vžigalice v skupni vrednosti približno 7000 evrov. Če vemo, da škatlica stane od nekaj centov do štiri evre za tiste bolj sofisticirane, s katerimi si prižigamo cigare, si lahko približno izračunamo, koliko vžigalic je za to vsoto pristalo v impresivnem projektu Tine Kolenik: približno milijon. Kostumografka, vizualna umetnica, docentka kostumografije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter polovica umetniškega tandema Eclipse, ki ga sestavljata skupaj z ilustratorko Samiro Kentrić in ki je v poznih devetdesetih buril duhove z za marsikoga kontroverznimi projekti, ki so prevpraševali spolnost in pornografijo, je štiri leta malodane živela sredi vžigalic, prinesenih z različnih koncev sveta: ležale so pod posteljo, po tleh kuhinje, dnevne sobe in spalnice, kjer je iz njih ustvarjala kostume kultnih vladarjev.

Na koncu jih je nastalo osem: za egipčansko kraljico Nefretete, rimskega vojskovodjo Julija Cezarja, kraljico Elizabeto I. Angleško, absolutista Ludvika XIV. Francoskega, imenovanega tudi Sončni kralj, francosko kraljico Marijo Antoaneto, francoskega vojaškega in političnega vodjo Napoleona Bonaparteja, indijanskega poglavarja Sedečega bika in vrhovnega voditelja Jugoslavije Josipa Broza - Tita. Enega za drugim je kostume oblekla kar sama in se v celodnevnem fotošutingu – za fotoaparatom je stal Dejan Ulaga, član njene širše produkcijske ekipe – prelevila v vsakega od njih. Ni bilo dovolj, da je nosila le kostum posameznega vladarja ali vladarice, posnemati je bilo treba tudi njegovo ali njeno splošno držo, tako rekoč state of mind. A ji je odlično uspelo. Osem fotografij in nekateri kostumi so zdaj na ogled na razstavi z naslovom V imenu ljudstva, ki so jo prav zdaj odprli v ljubljanski Galeriji Kresija.

Čemu prav ti vladarji? In zakaj vžigalice? Pojdimo po vrsti. Omenjene osebnosti si je Tina Kolenik izbrala, ker so tako rekoč kultne, del splošne zgodovine, in precej polarizirajoče: vsaka od njih je imela vsaj toliko občudovalcev kot tudi nasprotnikov. Kot kostumografki ji je bil seveda pomemben vidik tudi moda, kajti vsaka od teh osebnosti je imela v svojem času prepoznaven slog, ki je zanjo, ko je morala iz vžigalic ustvariti duplikat izbranega outfita, pomenil precejšen izziv – še več, nekatere med njimi so bile prave modne ikone. Marija Antoaneta, kraljica razkošnih pastelnih krinolin, zagotovo; ne nazadnje se je potrudila, da je bila njena oprava brezhibna celo, ko je zakorakala proti giljotini, domiselna naglavna pokrivala, s katerimi se je pojavljala na različnih banketih, pa so bila prav tako vedno hit in talk of the town.

»Moje sporočilo je, da mora ljudstvo dobiti večjo suverenost, kar zame pomeni več socialnih pravic, stanovanja za mlade, odpravo prekarnega dela, lastnina naj postane v čim večji meri državna ... v tem vidim prihodnost.«

Tina Kolenik

Ravno taka modna vzornica je bila v svojem času egipčanska kraljica Nefretete – pa ne le takrat, njen vpliv je bil ponovno obujen v času, ko so odkrili njen doprsni kip, ženske so posnemale njen dramatični način ličenja in začele spet nositi nakit, kakršnega je ona na ovratnem okrasu. Tudi Ludvika XIV. Francoskega poznamo po veličastnih kodrih in razkošnih ogrinjalih. In tako dalje. Danes modni vidik vladanja umanjka, pravi Tina Kolenik. »Današnji vladarji, če jim še lahko tako rečemo, nosijo oblačila, ki jih na noben način ne ločujejo od navadnih uslužbencev. Primerjava Ludvika XIV. in Baracka Obame je kot noč in dan – Obama stremi k nekakšni preprostosti, uniformiranosti, za Ludvika pa so bili značilni ekscesi: bujna lasulja, visoke pete in tako dalje.« Če bi morala na razstavo uvrstiti enega vladarja ali vladarico iz sodobnosti, bi se z ostalimi še najbolj ujela britanska kraljica Elizabeta II., ki je prepoznavna po barvastih kostimih in z njimi ujemajočih se klobukih, pa tudi njena svečana oblačila že desetletja ostajajo nespremenjena.

Da bi rada delala z vžigalicami, se je Tina Kolenik odločila že po svoji zadnji razstavi Promenada leta 2018, idejo o njihovi simboliki pa je dobila ob naslovnici knjige Leviathan Thomasa Hobbsa iz leta 1651, na katerem je upodobljen vladar z mečem in žezlom v rokah, čigar oblačilo je sestavljeno iz drobnih ljudi. »Sporočilo slike je za tisti čas precej subverzivno: vladarja pravzaprav vzpostavljajo ljudje, množica. Iz tega sledi, da tudi vladarska oblačila niso nekaj posebnega zaradi razkošja, dragih kamnov, posebnih krojev, ki vzbujajo strahospoštovanje, temveč je ključ v tem, da jih nosijo osebe, ki jim mnoštvo ljudi priznava oblast.« V njeni interpretaciji na mesto ljudi stopijo vžigalice (zgovorna je instalacija na razstavi, na kateri krona tiči na kupu vžigalic – človeške žrtve, ki so potrebne, da se neki vladar obdrži na oblasti), sicer zanimive zaradi svoje dvojne narave: po eni strani so zaradi dekorativnosti (barvaste glavice spominjajo denimo na mrvice, ki jih uporabljamo za delanje piškotov ali na bunkice, s katerimi se radi igrajo otroci) prikupne in estetske, vendar je prav ta barvasti vrh vžigalice vnetljiv. Kako hitro se vname, je tudi umetnica izkusila na svoji koži: ko je delala prvo različico pokrivala za Marijo Antoaneto v obliki ladje, s katerim je kraljica prišla na neki banket, da bi obeležila eno francoskih zmag na morju, je v vžigalice malo preveč podrezala s škarjami, zato so začele goreti. Ladja pokrivalo se je nato vžgala še enkrat, ko se je prevrnila in kot nalašč prasnila ob hrapav pod. Prijetnost in pisanost vžigalic naj nas torej ne zavedeta: še kako so vnetljive. Tako kot ima ljudstvo večjo moč, kot si mislimo.

Slika vladarice Marije Antoanete na razstavi ima osrednje mesto, saj po besedah avtorice predstavlja prelom – je tista vladarica, ki jo je med francosko revolucijo odstranilo in pod giljotino poslalo ljudstvo, ki si je takrat odločno vzelo oblast. Tina Kolenik si želi, da bi to obiskovalce opomnilo na to, da se tudi dandanes družba ne bo spremenila kar sama od sebe, ampak bo za korenito spremembo bržkone spet potrebna revolucija – in to celovita, samo zamenjava škodljivih oblasti ni in ne bo dovolj. »Moje sporočilo je, da mora ljudstvo dobiti večjo suverenost, kar zame pomeni več socialnih pravic, stanovanja za mlade, odpravo prekarnega dela, lastnina naj postane v čim večji meri državna ... v tem vidim prihodnost. Kljub aktivaciji civilnih družb po svetu pa trenutek za pravo revolucijo morda še ni zares napočil, a glede na to, kako pospešeno drvimo v turbo kapitalizem in kakšen prepad zeva med ljudmi v različnih družbenih razredih, bo to slej ko prej. Smo na poti do korenite spremembe družbenega reda in samo upamo lahko, da ji sledi pravičnejša ureditev družbe.«

Razstava:
Tina Kolenik: V imenu ljudstva
Kje: Galerija Kresija, Ljubljana
Kdaj: od 14. julija do 17. avgusta 2022