Igralka, ki bi skoraj ostala brez službe, danes pa je deležna stoječih ovacij

Rojena je leta 1960 v Ljubljani, najbolje se počuti na živahnih punktih v središču mesta ali, jasno, v katerem od mestnih teatrov. V enem od njih, Mestnem gledališču ljubljanskem, je tudi zaposlena. Zdi se, da od nekdaj, a gotovo še kdo pomni, da je prvih nekaj let po končani Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo preživela v Prešernovem gledališču Kranj, kjer je kariero začela z velikim zamahom: za mnoge sta bili izredni njena Marta v Kdo se boji Virginije Woolf, ki jo je leta 1990 režirala Barbara Hieng Samobor, in Nora v Hiši lutk Henrika Ibsena (1992) v režiji Dušana Mlakarja; leta 1994 je za gledališko ustvarjanje zadnjih dveh let prejela nagrado Prešernovega sklada. Pa vendar je imela občutek, da bo obtičala na mestu, če se ne premakne drugam. Dala je odpoved, približno leto dni preživela na svobodi in leta 1995 vstopila v ansambel Mestnega gledališča, kjer je še danes.

Morda bi tam pristala že takoj po koncu študija, če ne bi bila del velike revolucije na akademiji. Igralka – pred študijem igre je nekaj časa študirala slovenščino in sociologijo na Filozofski fakulteti, a je, četudi jo je sociologija strašansko zanimala, študij opustila, ko je dojela, da bo po diplomi morala nekaj v tem smislu nazadnje tudi početi – je bila namreč del letnika, ki je na akademiji uprizoril »bojkot Hedde Gabler« – Ibsenova Hedda Gabler je bila njihova diplomska predstava, ki jo je, ker je bilo v njihovem letniku premalo režiserjev, na povabilo prišel režirat Tomaž Pandur, sicer kako leto mlajši od njene generacije.

Vse se je začelo, ko se je eden od profesorjev razburil zaradi kajenja v filmski predavalnici (ki je bilo tedaj sicer dovoljeno) in enemu od dim puhajočih študentov zagrozil, da bo zapustil predavalnico, če cigarete pri priči ne ugasne. In ta je ni in grožnja se je uresničila – a ne le to, profesor se je tudi odločil, da ne bo več poučeval njihovega letnika. Bodoči igralci so bili kaznovani tudi s tem, da so jim odvzeli diplomsko predstavo, dva njihova sošolca naj bi neupravičeno ponavljala letnik, prepovedali pa so jim tudi prisotnost na končni ocenjevalni konferenci. »Veliko malih in velikih ponižanj se je nakopičilo, ‘afera cigareta’ pa je jezo potisnila čez rob. Ker nismo bili edini vročekrven letnik na šoli, smo se povezali in je šla celotna akademija v bojkot,« spomine obuja Judita Zidar. »Bili smo fenomenalno organizirani. Zahtevali smo izboljšave v študijskem programu in odstop petih profesorjev.« Toda užaljeni profesorji so poskrbeli, da nikogar iz »uporniškega« letnika niso zaposlili v katerem izmed ljubljanskih gledališč. »Še vesela sem bila, da mi je uspelo dobiti službo v Kranju, kajti marsikdo od mojih kolegov je bolj nasrkal.«

Svojo poklicno pot vidi kot nekakšno valovanje: naredila je opazno vlogo, nato spet »poniknila« na malo sceno; tu in tam je bila vidnejša v serijah, nato spet v teatru. Zapomnili smo si jo denimo kot Mill v Dlje od najdlje, predstavi, kakršne ima najraje, saj je »človeška in poetična, a na surov, brutalen način«, Marcy v drami Pogrešana, Yvonne v Strašnih starših ali Fran v Kar vem, da je res. Med serijami je bila verjetno najvidnejša njena vloga Vere Rozman v Usodnem vinu, nazadnje pa je zaigrala v Trigradu. Pred kratkim je imela priložnost oblikovati še eno bolj presunljivih in zapomnljivih vlog v karieri, neobvladano, jedko matriarhinjo Violet v družinski drami Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage, ki jo je režiral Janusz Kica. »Tako fenomenalne, kompleksne ženske vloge so redke in trepetam od strahu, da možnosti, da bi naletela na še kakšno tako veličastno, hitro hlapijo,« je iskrena. »Seveda zahteva napor in angažma, a to je kakor ljubezen: ni težko! Ko delaš pravo stvar, enostavno gre, ne da bi se ti bilo treba zelo naprezati.« A po njenih besedah dobra vloga sama po sebi ne pomeni nič, kajti ni zagotovilo, da bo neki režiser še želel delati s tabo. »Po drugi strani si bo režiser zapomnil dobro sodelovanje in prihodnjič tvojega direktorja prosil zate. Na tržnici smo. Davek majhnega prostora pač. Rajši sodelujemo s prijetnimi kot z dobrimi. V Sloveniji zelo težko naredi kariero nekdo, ki je zoprn, sploh če je ženska.«

Kljub temu je mnenja, da je slovensko gledališče zelo kakovostno. V teatru še vedno uživa tudi kot gledalka in se trudi videti čim več aktualne produkcije. Izredno rada pa tudi bere. Branje ji odpira obzorja in pomaga gojiti radovednost, prav tako pa koristi pri igralskem poklicu. Pri srcu sta ji denimo Miha Mazzini in Douglas Adams, pa pisci z značilnim angleškim humorjem, kot sta Nick Hornby in Dolly Alderton. »Zadnje čase imam sicer občutek, kot bi se mi možgani napolnili, kajti berem vedno manj. Včasih se mi zdi tudi, da sem na svoji poti, pa tudi zaradi poklica, preveč občutljiva, zato se izogibam knjigam, za katere vem, da so tako dobre, da bi me prevzele in s tem ranile. Zavestno posegam po bistroumnih delih, ki me nasmejijo, sprostijo ali mi prinesejo pozitivno sporočilo.«