Prekletstvo delfinovega nasmeha

Imena Evgen Čopi Gorišek velika večina Slovencev verjetno ne pozna, verjetno še nikoli ni slišala zanj. A Čopi Gorišek je eden naših najuspešnejših slikarjev mlajše generacije. Za Mladino je prek Zooma spregovoril iz Bovca, kamor se iz hektičnega Berlina, kjer sicer živi in ustvarja, poleti umakne na ustvarjalni oddih. V Bovec je nekaj dni pred intervjujem prispel iz Milana, kjer je v galeriji Plan X kuriral skupinsko razstavo Tutti Frutti, članek pa je avtoriziral na otoku Ibiza, kjer trenutno gostuje na umetniškem sejmu Contemporary Art Now. Svetovljanske dogodivščine mladega slikarja iz Pirana – rojen je leta 1994 – so posledica nenadnega uspeha, ki ga je avtor požel v obdobju, ko se je svet nehal vrteti – v času pandemije koronavirusa. »Vse skupaj sem spremljal virtualno, prek telefona, le moje slike so fizično potovale po svetu z razstave na razstavo,« se spominja. In doda: »Rabil sem lep čas, da sem dojel, kaj se pravzaprav dogaja, pa še zdaj se mi zdi ta nenadni uspeh precej nedojemljiv, skorajda nadrealističen.«

Kmalu po selitvi v Berlin je na Instagramu pritegnil pozornost nekega losangeleškega zbiratelja in prodal prvo sliko. Nato so k njemu pristopili galeristi iz ustanove Plan X, ki so ogled Goriškovega studia zaradi pandemije opravili kar po videoklicu. Kmalu ga je zaznal tudi radar Johanna Königa, znanega berlinskega galerista in zbiratelja. Ta je Goriškovo sliko The Secret To Success (Skrivnost uspeha) – na kateri je upodobljen mišičnjak, ki spominja na mladega Arnolda Schwarzeneggerja – izobesil na skupinski razstavi The Artist Is Online v sloviti berlinski galeriji König Galerie, ki ima sicer podružnice tudi v Londonu, Seulu in na Dunaju. Razstava je bila zaradi pandemije – kot jasno namigne njeno ime – sicer na ogled le na spletu, galerija pa je svoja vrata nekega dne vseeno odprla častnemu gostu iz Združenih držav Amerike, zdaj že pokojnemu Virgilu Ablohu, enemu izmed najvplivnejših ljudi iz sveta visoke ulične mode. Abloha, ki je bil prvi mož podjetja Off-White in kreativni direktor moške mode pri luksuzni modni znamki Louis Vuitton, je Goriškova slika tako prevzela, da je ob njej skupaj z Johannom Königom poziral za fotografijo, slika pa je nato zaokrožila na družabnih omrežjih. Ko je prispela v Goriškov spletni nabiralnik, si je moral avtor najprej pomencati oči. »Ta fotografija mi je na neki način spremenila življenje in mi odprla zares mnogo vrat,« pravi.

Že dan po njeni objavi mu je na primer začel slediti japonski umetnik Takaši Murakami, eno največjih imen sodobne umetnosti. Zanimanje za njegova dela je začelo naraščati eksponentno: od tedaj je razstavljal po vsem svetu, denimo v New Yorku, Miamiju, Hongkongu, Londonu, Amsterdamu, Berlinu, Seulu in še marsikje. Nekaj njegovih slik trenutno visi na stenah newyorške galerije The Hole, v naslednjem letu pa ima že potrjenih več skupinskih in samostojnih razstav, denimo v berlinski podružnici galerije König in v hongkonški galeriji WOAW, ki jo vodi poslovnež in vplivnež Kevin Poon. »Azijski trg je trenutno najmočnejši in na srečo me ima zelo rad,« z zadovoljnim nasmeškom pravi Gorišek. Leta 2023 bo v Miamiju razstavljal tudi na umetniškem sejmu Untitled, ki poteka v sklopu eminentnega dogodka Art Basel Miami, ter v Los Angelesu, kjer bo prihodnjo pomlad tri mesece ustvarjal na umetniški rezidenci. »Nekaj vabil sem dobil tudi že za leto 2024, a jih za zdaj rajši zavračam, saj zadeva raste tako hitro, da moram biti pazljiv, saj me znajo doleteti še boljše priložnosti,« pristavi.

Zanimanje za Goriškova dela narašča eksponentno: v zadnjih dveh letih je razstavljal v New Yorku, Miamiju, Hongkongu, Londonu, Amsterdamu, Berlinu, Seulu in še marsikje, v naslednjem letu pa ima že potrjenih več skupinskih in samostojnih razstav po vsem svetu.

Ker se za njegova dela zanimajo vodilni kuratorji, umetniki in drugi vplivneži iz sveta sodobne umetnosti, so izjemno zaželena postala tudi na umetnostnem trgu, kjer se je njihova vrednost pred nedavnim iz štirimestnih vsot spremenila v petmestna: Goriškovo sliko Heaven, ustvarjeno lani, so na Phillipsovi dražbi – po le dveh letih njegove mednarodne kariere – aprila prodali za vrtoglavih 62.000 evrov. Gorišek ob tem sicer opozarja, da je do te prodaje prišlo na sekundarnem trgu, kar pomeni, da je masten, desetkratni dobiček zaslužil le neki iznajdljiv preprodajalec. »Tovrstnih ljudi – v stroki jim rečemo flipperji –, se moram paziti. Denar skušajo obrniti v hitrem postopku, kar je, če jim spodleti, lahko slabo za umetnika in tudi za galerijo,« pravi. In doda: »Tokrat se je sicer super izšlo, a že ena neuspešna prodaja na dražbi je lahko začetek padca. Moram biti zelo pazljiv, saj želim kariero graditi vse življenje, ne pa le na hitro uspeti in nato zaradi nepremišljenih odločitev potoniti v pozabo.«

Ja, Gorišek je, odkar se giblje v pravih krogih, dobil dober vpogled v delovanje kompleksnega kolesja umetnostnega trga. »To je res cela znanost. Zadeve se je treba lotiti strateško,« pove. Čeprav ga »biznis plat« umetnosti zelo zanima, se s trženjem in prodajo njegovih slik ukvarjajo drugi – zastopa ga italijanska galerija Plan X –, saj se mora sam osredotočati predvsem na ustvarjanje. Vseeno pa je, kot pravi, »poznavanje pravil umetnostnega trga ključno tudi za umetnika. Na (ljubljanski) akademiji te o tem ne naučijo absolutno nič. Osredotočajo se le na učenje tehnik in praktičnih veščin, ne ponudijo pa vpogleda v to, kako preživeti na trgu. Verjetno je tako zato, ker pri nas ta trg sploh ne obstaja.«

Čeprav si je Gorišek ime ustvaril kot slikar, je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje študiral kiparstvo. »Za študij kiparstva sem se odločil predvsem zato, ker je slikarstvo na akademiji preprosto preveč klasično: najprej moraš tri leta vežbati figure in realizem, kar mi takrat še zdaleč ni dišalo. Zato sem se dopoldne ukvarjal s kiparstvom, popoldne pa sem slikal v svojem ateljeju v tovarni Rog.« Študija ni končal. »V tem sistemu se enostavno nisem znašel. Na Akademiji nisem veljal za pretirano pridnega študenta, zmeraj sem delal malce po svoje, kar je šlo nekaterim profesorjem precej v nos. Našel se je tudi kakšen profesor, ki se mi je celo posmehoval, a pravzaprav me to ni preveč motilo: še naprej sem delal po svoje.« Nekajletnemu obdobju študiranja in ustvarjanja v Ljubljani pravi tudi »temni vek«. Po smrti očeta je »skrenil s poti«. »Zapiral sem se vase in od svojih težav bežal s pomočjo žuranja. Začel sem dobivati panične napade, vrhunec tega temačnega obdobja pa je bil, ko sem pri štiriindvajsetih pristal v bolnici zaradi vnetja trebušne slinavke,« se spominja. »To je bila prelomnica, nekakšna sreča v nesreči, zaradi katere sem se zbrcal v rit in odpravil v Berlin. Konec dober, vse dobro.«

Po treh letih študija je torej zapustil Akademijo in s trebuhom za kruhom odpeketal v Berlin. »V Sloveniji velja prepričanje, da brez naziva akademski slikar nimaš kaj iskati v svetu visoke umetnosti. A to še zdaleč ni res. V tujini me niti ena oseba ni vprašala, kaj sem po izobrazbi. Zanima jih le to, ali se bodo tvoja dela dobro prodajala. Morda je to malo žalostno, ampak denar je tisto, kar poganja celoten sistem: veljake na sceni zanima le to, kaj oziroma koliko lahko iz tebe iztržijo.« Poudarja, da mu tovrstna »kapitalistična miselnost«, ki prežema svet, v katerem se je znašel, še zdaleč ni pri srcu, a je pač »nujno zlo«: »Jebiga, živimo v takšnem svetu. Konec koncev moram prodati sliko, da lahko plačam najemnino. Vsi smo vpeti v ta začaran krog.« Poudarja, da je zanj največji dosežek že to, da se lahko preživlja z umetnostjo, »torej s tem, kar najrajši počnem«. Prihranke za prve dni življenja v Berlinu si je prislužil kot učitelj vožnje kajaka na divji vodi – odkar pomni, blesti tudi v različnih športih –, po prihodu v Nemčijo pa se je nekaj časa preživljal še s pripravljanjem kitajskih žlikrofov in delom v mačehini sladoledarni blizu Stuttgarta. Svet je, kot rečeno, kmalu po Goriškovi selitvi v tujino doletela pandemija, zato se je z vso močjo osredotočil na slikarstvo in na mreženje prek Instagrama: »To je bil pravzaprav hvaležen čas za grajenje hajpa na družabnih omrežjih, saj so vsi ogromno časa preživeli na telefonih.«

Nekako nenavadno je, da je slikarju sprva uspelo prav na Instagramu: kot so zapisali pri Highsnobiety, eni vodilnih publikacij, osredotočenih na modo in umetnost, dobijo nasmeški Goriškovih slikarskih subjektov, ki so pravzaprav ključen prepoznavni znak njegovih del, prav na Instagramu, »kraljestvu lažnih nasmehov in plastičnih ljudi«, novo razsežnost. Ne glede na to, koga upodablja v slikah, obraze njegovih »portretirancev« vselej krasi preprost, otroško naiven nasmeh. Subjekti njegovih slik so pravzaprav kot delfini, ki živijo s prekletstvom prikupnega nasmeška: smehljajo se ne glede na to, kako se dejansko počutijo. »Pogosto srečujem ljudi, ki se navzven smejijo in smehljajo, pravzaprav pa jih več kot očitno v notranjosti nekaj muči. Smejoči se obrazi, ki jih upodabljam na svojih slikah, so maska oziroma fasada, ki lahko skriva marsikaj, od vsake slike ter od vsakega gledalca je odvisno, kaj pravzaprav skriva določen nasmeh. Občinstvo naj si samo interpretira, ali je nasmeh iskren ali lažen.«

»V Sloveniji velja prepričanje, da brez naziva akademski slikar nimaš kaj iskati v svetu visoke umetnosti. V tujini pa me niti ena oseba ni vprašala, kaj sem po izobrazbi. Zanima jih le to, ali se bodo tvoja dela dobro prodajala.«

Goriškove slike zaznamuje močan kontrast med abstraktno, preprosto ploskovnostjo zamegljenih obrazov portretirancev in tridimenzionalno, skorajda realistično plastičnostjo njihovih teles. »Hiperrealizem mi sicer nikoli ni bil pretirano blizu, a nekatere motive sem želel izpopolniti in jih približati realizmu. K temu me je zapeljala tudi uporaba air-brusha, ki je zelo uporabno orodje za senčenje,« pravi. Poleg air-brusha oziroma zračnega razpršilca barve na platna slika tudi z akrilnimi barvami in oljnimi pasteli. »Na moj slog so močno vplivali grafiti in ulična umetnost, ki me fascinira že od nekdaj. Nekaj časa sem grafite tudi ustvarjal, a sem kmalu začel sprejati na platno,« se spominja. Poudarja, da je bil za dela, kakršna ustvarja zdaj, izjemno koristen tudi študij kiparstva: »Dobil sem večji občutek za globino in prostor.«

Motive največkrat najde v pop kulturi, pogosto pa gre za mišičasta telesa – tudi zato, ker so ta izjemno hvaležna za senčenje z uporabo air-brusha. »Mišice imajo veliko globin in senc, še posebej, ko se bodibilderji namažejo z oljem. Za airbrush je to nekaj najboljšega,« ugotavlja. Zakaj ravno bodibilderji? »Pogosto slikam stvari, ki me nasmejijo. Fitnes kultura se mi je od nekdaj zdela precej smešna, na neki način celo absurdna. Celotna filozofija tega športa je bizarna: cele dneve dviguješ uteži, da se lahko na koncu le malo pokažeš,« pravi. In doda: »Po drugi strani pa mišičnjake tudi občudujem, saj ta šport terja ogromno discipline, pravzaprav moraš biti zanj kar malo nor. Motive sicer nasploh črpam iz fenomenov, ki me tako ali drugače očarajo, pa naj gre za nekaj, kar me nasmeji, ali pa za nekaj, kar mi gre na živce. Črpam iz tega, kar me obkroža, od pop kulture prek družabnih omrežij do družabnih dogodkov, pravzaprav pa največ navdiha najdem v svetu mode.«

Dejstvo, da Goriška pri delu navdušuje pop kultura, lahko povežemo tudi s tem, da ga je k umetnosti sprva pritegnil pop art. »V stik z likovno umetnostjo sem sprva prišel prek skejtanja, torej prek grafik na dilah in majicah. Malo pozneje, pred enajstimi leti, sem v Piranu obiskal razstavo pop arta, na kateri so bila predstavljena dela velemojstrov žanra, kot sta Andy Warhol in Roy Lichtenstein. V sklopu razstave je potekalo tudi nekaj projekcij filmov, in takrat sem prvič videl Banksyjev film Exit Through The Gift Shop ter dokumentarec o Jean-Michelu Basquiatu. Vse to me je tako prevzelo, da sem se že takrat odločil, da bom življenje posvetil umetnosti, pa naj bom pri tem uspešen ali ne. Od nekdaj sem bil velik sanjač, zato sem se že v mladih letih odločil, da bom pri umetnosti vztrajal, četudi ne bo iz tega nič. Imel sem zares veliko srečo, da se je vse tako lepo povezalo in se mi začelo tako hitro odpirati. A pravzaprav še zdaj ne dojemam, kaj se je zgodilo. Vsake toliko se moram ustaviti in se uščipniti, da preverim, ali vse skupaj niso le sanje.«