Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč

+ + +

V drobovju stare hiše

Roman Pes je lajal vso noč je sestavljen iz dobrega ducata prepletenih zgodb, torej iz zaključenih in glede na druge mimobežnih izjav in pričevanj, spominjanja in premislekov, ki pripadajo različnim osebam. Še pes, ki neusmiljeno in neustavljivo tuli za vrati v uvodnem delu, dobi na koncu svoj glas, zdaj že zaprt v zavetišču, roman daje glas sami hiši in v razvoju zaostalemu fantu, ki je seveda mamin zlati fant, in si o intenzivnosti in razsežnostih te skrbničine ljubezni tudi mislimo svoje.

Domači  avtor Vinko Möderndorfer (rojen leta 1958) je v tem mozaičnem romančku enako brezkompromisen in celo drastičen kot v številnih svojih delih, naslonjenih na zaostren socialni realizem. Epizoda s psom, ko se razrvani in tudi sicer pretežno nestrpni sosedje zgrinjajo pred vrati in z butanjem zahtevajo konec kravala, v grobem predstavi in razpostavi vse prebivalce hiše. Torej tiste, ki jih pripusti v pripoved, s prihodom policistov in gasilcev in zaščitnice živali se zgodba razširi še na člane intervencijske skupine. Hiša, ki je živo bitje z vsemi organi in rokom trajanja, nam pove, je obupana, saj so leta njene slave in izstopajoče modernosti že za njo, glede vzdrževanja in glede klientele, namenjena je bila intelektualcem, vendar se je z leti zaradi dedovanja, še bolj zaradi privatizacijskih špekulacij spremenilo tudi stanovalstvo. Ko to z monologi in življenjskimi zgodbami stopa v ospredje, vidimo globoke socialne prepade, stanovalci, razen nekako zadržanega in gosposkega profesorja, pasjega lastnika, ki morda res je pasje konzerve, so namreč zjebani, zamerljivi in popadljivi, za življenjske neuspehe bolj kot družbene spremembe pogosto krivijo tiste, ki imajo še manj.

V romanu je v slogovno izrazitih in izstopajočih poglavjih izpisana družbena rezina, prerez vsega, kar se je v času življenja stavbe spremenilo. Prebivalci so obteženi z odnosi s partnerji in sorodniki, s katerimi bivajo pod streho, maščevalni, v njih je nakopičeno vse nezadovoljstvo s položajem, zato potem projicirajo jebo na druge. Tudi akcije ne manjka, enkrat ponoči pride do prerivanja pred hišo in potem padca s strehe, drugič se za rešitev zakonskih težav oprimejo blazine, ki naj mehko prekrije dihala, v hiši živijo ovaduhi in pijanci, drogeraško samooskrbni najemniki in tisti z družbenega roba.

S popisom barvite druščine se Möderndorfer približuje svojim kratkoproznim začetkom, zbirki zgodb Tarok pri Mariji, na primer, s katerimi je dovolj opazno in s precejšnjim odzivom stopil v prozni prostor. Seveda se romanu v slikah in izpovedih pozna, da je nastal tri desetletja kasneje, v njem je očitna obrtna spretnost, ki vključi refleksijo dela, kakor jo teoretsko opravi študent literature, ki ga misel na pisateljsko slavo čisto telesno vznemiri. Glede protagonista decentraliziran roman gladko drsi skozi dva nepopolna politična sistema, prejšnjega in sedanjega, in slogovno gladko in z globokim vpogledom popisuje vsakokratne robove, ob katere butajo posamezniki.