»Bolje je biti previden kot upati, da ne bo tako hudo«

Strokovnjak za infekcijske bolezni dr. Andrej Trampuž zadnja leta vodi infekcijski oddelek v največji in najprestižnejši evropski bolnišnici Charité v Berlinu. Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj nas čaka jeseni.

Zdi se, da je Evropa že trdno vkorakala v novi val epidemije. Kakšne so napovedi zanj? 

Iz drugih primerov epidemij lahko ugotovimo, da prvo leto praviloma ni tako hudo, drugo je najhujše, tretje pa je milejše. Pozimi lahko tako pričakujemo nekaj več bolnikov s težjim potekom bolezni, ampak njihovo število še zdaleč ne bo tako veliko kot prej. Stanje, v katerem smo, je veliko boljše, kot je bilo prejšnji dve leti, razloga za to pa sta dva: po eni strani imamo že kar dobro delno imunost v populaciji, ker se je vsak ali cepil ali okužil, večina celo oboje, po drugi strani pa imamo srečo, da omikron, ki se sicer res veliko hitreje širi, in vse njegove podrazličice niso tako nevarni, kot so bile prejšnje različice. Čim boljša je imunost v populaciji, tem manj ima virus namreč možnosti, da se širi, s tem pa epidemija prehaja v manj nevarno fazo – kar je bil navsezadnje tudi naš načrt. Kljub temu da lahko danes po Evropi spremljamo porast števila okužb, samo v Nemčiji jih je nekaj sto tisoč novih na dan, imamo v primerjavi s prejšnjimi valovi bistveno manj bolnikov, ki potrebujejo bolnišnično oskrbo.

Posledično jeseni ni pričakovati velikega števila smrti? 

Tako je. A da bi preprečili tudi te – vsako življenje je namreč vredno neskončno veliko –, moramo zdaj razmišljati o nadaljnjih strategijah.

Po dveh letih verjetno že vemo, kaj deluje in kaj ne, mar ne? 

Strategije so različne. Nekateri bi najraje rekli, da ni treba storiti ničesar, da lahko kar pustimo, da gre tretje leto mimo ... Ampak to bi pomenilo, da bo veliko ljudi, predvsem starejših, posameznikov z oslabljenim imunskim sistemom in ljudi, ki se niso cepili, nastradalo, več bo primerov bolnikov s hujšim potekom bolezni. To torej ni najboljša strategija. Veliko pametneje bi bilo pogledati, kaj – poleg cepljenja, seveda – deluje in ima smisel. Smisel ima zagotovo obvezno nošenje mask v zaprtih prostorih, ker se s tem tudi najučinkoviteje zaščitimo proti vsem različicam virusa. Tu moram dodati, da Slovenija s tem, ko si tega ne upa reči na glas, dela veliko napako. Nova vlada je morda res obljubila, da tega ne bo storila – ampak, oprostite, to je z medicinskega zornega kota nesmisel.

Kako pa je z nošenjem mask na primer v Nemčiji? 

V Nemčiji je nošenje mask v javnem prometu, bolnicah in domovih za ostarele še vedno obvezno. Čim bomo videli, da število bolnikov narašča, lahko pričakujemo, da bodo maske postale obvezne v vseh zaprtih prostorih, kjer je mogoče, bo spet odrejeno delo od doma. Preprosto ne smemo narediti napake, kot so jo recimo Švedi, ki so rekli, da lahko vsak odloča sam, zaradi česar je pomrlo veliko več ljudi. Švedski model je točno pokazal, kako se ne sme delati ob epidemiji. Zmeraj je treba pričakovati najhujše, najslabši možen scenarij – in epidemija novega koronavirusa je bila hujša od tega, kar smo pričakovali, zato je bolje biti previden kot upati, da ne bo tako hudo.

Drugi bistveni ukrep pa je verjetno cepljenje s četrtim odmerkom. 

Poleg nošenja mask je zdaj ključno vprašanje, koga cepiti s poživitvenim odmerkom. Seveda je najnujneje začeti s tistimi, ki so najbolj ogroženi, se pravi s starejšimi od 80 let, ker pa ne gre pričakovati, da se bo veliko ljudi odločilo za cepljenje, se je Evropska agencija za zdravila odločila, da cepljenje priporoča za starejše od 60 let. Kdor je torej star več kot 60 let, naj se cepi s cepivom, ki je že zdaj na voljo. To sicer ni najbolj idealno za nove različice, vendar pa nas večina že ima vsaj malo imunosti, zaradi česar bo to zadostno za preprečevanje težjih potekov bolezni in smrti. Ko bomo imeli nova cepiva – ta pričakujemo jeseni –, bomo prejeli mešanico sedanjega cepiva in cepiva za omikron, z njim pa precepili še tiste, ki se za cepljenje ne bodo odločili prej.

Se pravi, da se je vseeno smiselno cepiti že zdaj, čeprav še nimamo novih cepiv?

To je zagotovo smiselno. Predvsem je smiselno, da se cepijo tisti nad 60 let, vsi tisti, ki so imunokompromitirani, in tisti, ki ogrožamo imunsko oslabljene bolnike – se pravi zdravstveno osebje. Cepljenje za zdravstveno osebje je v Nemčiji že zdaj obvezno. Čim mine šest mesecev od zadnjega cepljenja, se je smiselno spet cepiti. Pri meni bo to recimo prihodnji teden, ko bom tudi sam prejel četrti odmerek cepiva.

Kaj pa mlajši od 60 let in tisti, ki načeloma nimajo hujših zdravstvenih težav ali oslabljenega imunskega sistema? 

Kdor je mlajši od 60 let in nima nobenih težav, se lahko cepi solidarnostno. To bi bilo edino prav, ker bi s tem tudi zmanjšali prenos virusa. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da med nami kroži čim manj virusa – in to lahko najučinkoviteje storimo z maskami, pa tudi s tem, da se vsakega pol leta cepimo, vsaj dokler bo virus krožil v tolikšnem obsegu kot zdaj. Prej ali slej bo virus sicer res izzvenel, ker ne bo imel več gostiteljev, imunokompromitirane osebe, recimo rakavi bolniki, ki so na kemoterapiji, pa se bodo morale verjetno cepiti enkrat na leto.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>