Igralka in pesnica, ki je prejela vse nagrade, kar jih slovenska igralka lahko dobi

Kot otrok je izjemno rada opazovala ljudi. Skrita v kakšnem kotu je željno srkala dogajanje iz okolice. Hitro jih je znala prebrati, pa tudi imitirati. Ugotovila je, da to zabava njene prijatelje in vrstnike. To je bil za introvertiranega otroka, ki se je rad zatekal v sanje, način, da se začne odpirati v družbo. Skozi humor je prodrla do ljudi, pomagal ji je, da je ni bilo več strah zbliževati se z drugimi.

Približno v tistem času je pričela zahajati v Slovensko mladinsko gledališče, kjer je bil njen oče, pesnik Tone Pavček, umetniški vodja. Gledališče je doživljala kot nekaj magičnega, saj ji je bilo dovoljeno videti tudi zaodrje tega zanjo čudeža. Igralce v garderobi pred predstavo, prijazne, živčne, vzhičene, utrujene. Najsi so bili kakršnikoli že – ko so stopili na oder, se je njihovo prejšnje stanje razblinilo, zgodil se je ognjemet energije. Gledališče kot veselje do življenja, v katerem je bilo dovoljeno vse, tudi ekstremna čustva.

V osnovni šoli je veliko recitirala, pa imitirala učitelje in profesorje. Naletela je na smeh in aplavz – potrditev, da kljub hudim učnim težavam in disleksiji nekaj počne prav. Tako je konec osnovne šole začela hoditi v dramski krožek v Pionirskem domu in med šolanjem na poljanski gimnaziji igrati v Šentjakobskem gledališču, sledil pa je vpis na akademijo. Vseskozi ji je bila blizu tudi književnost. Lahko bi ubrala enako pot kot njen brat, pesnik Marko Pavček, ki je študiral primerjalno književnost in dramaturgijo. Pa vendar si je želela – verjetno povsem nezavedno, pravi – znotraj cenjene literarne družine utreti lastno. Postala je igralka. In to kakšna! V štiridesetletni karieri je dobila vse nagrade, kar jih slovenska igralka lahko dobi, od nagrade Prešernovega sklada do vesne, nagrade za žlahtno komedijantko in Borštnikovega prstana, zadnja je bila letos Župančičeva nagrada Mestne občine Ljubljana. V ljubljanski Drami, kjer je zaposlena, ima status prvakinje, poleg tega je 15 let poučevala na AGRFT. Repertoar njenih vlog je širok, od kanonskih klasik do sodobnih dramskih tekstov, ležijo ji drame in komedije. »Opažam, kako žejni so ljudje humorja,« pravi. »Kakovostne samoironije, na primer. Vsi smo ranljivi, imamo svoje šibkosti, in ko se tega lotiš s humorjem, se osvobodi velikanska energija, kar deluje očiščevalno.« Igra pa tudi v filmih in serijah, nazadnje na primer v Ne bom več luzerka, Gospod profesor, V dvoje. Vendar jo je vseskozi vleklo tudi nazaj k literaturi. Rada je pisala dialoge, pa poezijo, a sprva le zase. Šele po spodbudi Borisa Cavazze, režiserja monokomedije Bužec on, bušca jaz, naj dramskemu besedilu Marjana Tomšiča doda avtorsko noto, se je sprostila in začela pisati dramska besedila, ki so leta 2005 skupaj z eseji o gledališču izšla v njenem prvencu Na odru zvečer.

Ko je imela nekoč predstavitev te knjige, je nenačrtovano prebrala še nekaj svojih pesmi. Odziv je bil izjemen in o svoji poeziji je prvič začela razmišljati kot o nečem, kar bi lahko delila z javnostjo. »Ne vem, kaj me je takrat prijelo, da sem prebrala pesmi,« pravi. »A publika je nato dejala, da bi oni to radi brali in da ni prav, da jih držim le zase. In res: če nekomu daš iskren delček sebe, pa se v tem prepozna, je sporočilnost besed dosežena. To me je opogumilo in mi pomagalo preseči strah in sram.« Ko je poezijo enkrat poslala v svet – leta 2010 je izšla prva pesniška zbirka Obleci me v poljub, lani druga Zastali čas –, je nazaj dobila ogromno. »Pa ne le v smislu pohval, temveč pretoka energij. Vse, kar daješ, se vrača. Od ljudi ves čas dobivam veliko, le odpreti se moram, ne pa zapirati v vzvišeno pozicijo nedotakljivega umetnika. Ljudje si želijo pogledati v drugo dušo, želijo si dialoga in skupnosti in to me inspirira.« Pisala bo torej nedvomno še. Tudi za otroke. Svoje zadnje, tretje mladinsko delo, Miška ima roza očala, je posvetila hčerki igralske kolegice Barbare Cerar.

V gledališču je nedavno prepričala kot Claude v Škorpijonu, nevrotična ženska, polna predsodkov. Da ji je vlogo uspelo oblikovati prepričljivo, si je morala najprej priznati, da je vse to v njej. »Vsi ljudje imamo nek svoj prav. Velikokrat so to okosteneli predsodki, a sam meniš, da je to edino pravilno. Claude je globoko ranjen človek, ki se lahko samo s pravili in agresijo ogradi od svoje bolečine in bivanjske praznine. Pod nadzorovano fasado pa buta hlepenje po ljubezni. Je žrtev svojega narcističnega ega. Stiskajo jo strah, sovraštvo, spolne frustracije in želja po nadvladi. Beži pred soočenjem s svojim breznom. Obsedeno nadzoruje, manipulira in nikomur ne dopušča svobode, da bi se tako zavarovala pred ponovno bolečino.« Jeseni bo igrala v predstavi Otroci v Mali drami sodobne angleške avtorice Lucy Kirkwood, ki obravnava teme, silno relevantne za današnji čas: ekološka in energetska kriza, strah pred smrtjo, medsebojni odnosi, staranje prebivalstva in zlasti vprašanje, kakšen svet zapuščamo zanamcem.