Nepotrebna poplava

Letošnji julij je zaznamovala peklenska vročina, a začel se je z neurji. Večja količina dežja, ki se je z neba v kratkem času zlila v torek, 5. julija, je v Ljubljani povzročila poplavljenje številnih objektov, podvozov in severne mestne obvoznice. Tisti večer je znova popustila tudi streha Moderne galerije. Ta jo je resno skupila že devet mesecev prej, med hudim neurjem septembra lani, ki se je končalo s poplavo depojev in razstavnih prostorov v desnem krilu te nacionalne kulturne ustanove, iz katerih so zaposleni komajda rešili umetnine. Tokratna poplava ni bila tako uničujoča, predvsem zato, ker je glavnina neurja središče prestolnice k sreči zaobšla. A streha je kljub temu popustila. Voda je vdrla v osrednjo dvorano in pisarne.

Četudi julijska poplava ni bila tako obsežna kot lanska, bi morali incident obravnavati z vso resnostjo. Kajti da, to je bil incident. Druga poplava je bila popolnoma nepotrebna. Če bi streho Moderne galerije po neurju septembra 2021 ustrezno sanirali, poplave ne bi bilo. V ljubljanski Drami, ki jo je septembrsko neurje prav tako zelo prizadelo, so streho popravili takoj – že lani. V Moderni galeriji pa takšne hitre sanacije leta 2021 ni bilo. Bila je mogoča, zanjo je bilo zagotovljenih 382.980,54 evra. »Vendar sanacija ni bila izvedena, ker je direktor dr. Aleš Vaupotič ocenil, da je ne bo mogoče izpeljati v istem letu,« pravijo na ministrstvu za kulturo. Streha Moderne galerije sanacije nato ni dočakala še vso prvo polovico leta 2022. Sledila je šele julija – po tem, ko je galerija še enkrat doživela poplavo.

Ja, v torek, 12. julija, teden po julijskem zamakanju, so iz Moderne galerije medijem poslali daljše sporočilo, da se je tisti dan začela obnova. Direktor Aleš Vaupotič se je pohvalil, da gre za pomemben, velik projekt, saj to ne bo le delna, temveč celovita obnova, ki jo je posebej pazljivo zasnoval, in da je v pogajanjih z izvajalci tudi občutno znižal ceno in Moderni galeriji s tem prihranil precej denarja.

Moderna galerija je eden naših najpomembnejših muzejev in si celovito obnovo prav gotovo zasluži. Prav tako je lepo slišati, da bo ta stala manj, kot je bilo sprva predvideno. A vse kaže, da je direktor pri načrtovanju sanacije vendarle pomešal prioritete – s tem, ko se ni odločil za takojšnje manjše popravilo strehe in se je pripravljal na veliki projekt obnove, je skoraj leto dni tvegal, da bo voda ob prvem močnejšem deževju spet vdrla skozi streho. In to se je nazadnje tudi zgodilo.

V ljubljanski Drami, ki jo je septembrsko neurje prav tako zelo prizadelo, so streho sanirali takoj. V Moderni galeriji pa takšne hitre sanacije leta 2021 ni bilo. Bila je mogoča, zanjo je bilo zagotovljenih 382.980,54 evra. A se dierktor Vaupotič ni odločil zanjo.

Zato verjetno ni naključje, da smo novinarji obvestilo o začetku sanacije prejeli ravno na dan, ko je ministrica za kulturo Asta Vrečko direktorja Moderne galerije Aleša Vaupotiča povabila na pogovor (zagovor?), na katerem naj bi med drugim govorila tudi o obnovi strehe. Pompozno napoved velike obnove tik pred tem sestankom je marsikdo, četudi so delavci v naslednjih dneh res začeli delo, razumel predvsem kot spreten piarovski manever, s katerim se poskuša direktor obdržati na položaju. Ne le zaradi zapleta z obnovo: Vaupotič je aprila 2021 na položaj prišel v skrajno nenavadnih okoliščinah in najverjetneje na sporen način, ki ga njegova predhodnica Zdenka Badovinac izpodbija po pravni poti – ministrstvo za kulturo, tedaj še pod vodstvom Vaska Simonitija, je najprej zrušilo dva javna razpisa, pred objavo tretjega pa posebej za Vaupotiča spremenilo ustanovitveni akt Moderne galerije in s tem omililo razpisne pogoje ter mu omogočilo imenovanje, pri katerem je nato vztrajalo kljub nasprotovanju sveta in strokovnega sveta ustanove.

Novi direktor je že zgolj zaradi teh postopkov v strokovni javnosti in med zaposlenimi še pred nastopom mandata zbudil odpor. Morda po krivici, morda je bil takrat po svoje res le žrtev okoliščin in ambicij. A s svojim tekočim poslovanjem in načinom komuniciranja je ta odpor kasneje še dodatno podžgal – in to močno. Komunikacija med večino zaposlenih in direktorjem je po dobrem letu njegovega vodenja Moderne galerije izjemno slaba, skorajda je ni. Da je res tako, se je pokazalo tudi ob napovedi sanacije, saj je večina zaposlenih zanjo izvedela skoraj sočasno z novinarji. To je skrajno nenavadno, ker zaposleni hišo najbolje poznajo, obvladajo postopke hranjenja umetnin, doživeli so tudi že nekaj poplav in zamakanj (težave se vlečejo že desetletje, na kar je prejšnja direktorica Zdenka Badovinac ministrstvo opozarjala vseskozi in je vztrajala tudi pri povečanju sredstev, da bi zadevo lahko uredili), zato bi s svojimi izkušnjami lahko prispevali k načrtovanju obnove in tudi k pripravam na delovanje galerije med obnovo, ki se časovno ujema z obdobjem dopustov. A pri tem niso sodelovali. Nekateri so se od obnove zato distancirali, označili so jo za nestrokovno. Zgolj za ponazoritev: Tršarejev kip, ki stoji pred Moderno galerijo, so z leseno ogrado, ki naj bi preprečila morebitne poškodbe med sanacijo, zaščitili šele ta teden, potem ko so to zahtevali zaposleni.

Skoraj vsi zaposleni so sicer že pred nekaj meseci podpisali javno pismo, v katerem so izrazili nestrinjanje z Vaupotičevim vodenjem Moderne galerije, ki je po njihovem mnenju škodljivo in v nasprotju s predpisi. Zahtevali so njegovo razrešitev, a je pod prejšnjo oblastjo niso dočakali. Zahtevali so direktorjev odstop, toda Vaupotič očitke vseskozi zavrača kot povsem neutemeljene in odgovornost za nastali položaj v celoti prelaga na zaposlene. Ti so tudi novo ministrico za kulturo takoj po nastopu mandata prosili za sestanek, a ga še ni bilo. Je pa ministrica poleg direktorja Vaupotiča, ki ga je gostila že dvakrat in s katerim sta govorila o kar nekaj perečih temah, na sestanek povabila tudi predsednika sveta in strokovnega sveta Moderne galerije.

Zakon o javnih zavodih v 38. členu določa, da je direktorja javnega zavoda, ki se pri delu ne ravna po predpisih ali z »nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda«, mogoče predčasno razrešiti. Je Vaupotič po drugi poplavi, ki bi se ji, če z manjšo, nujno obnovo ne bi odlašal, zlahka ognili, torej zrel za predčasno razrešitev? Še zlasti, če k temu prištejemo še, da direktor nima podpore kolektiva, poleg tega pa tudi porazno medsebojno komunikacijo? Ali pa to, da je Moderna galerija zaradi odlašanja s prenovo že mesece odprta le napol in doživlja resno zmanjšanje obiska, hkrati pa je zelo okrnjen tudi njen program – programa, ki bi čez letošnje poletje zasedel zaradi posledic lanske poplave trenutno sicer zaprto desno krilo objekta, pravzaprav sploh nima, saj je Deutsche Telekom veliko gostujočo razstavo umetniških del iz svoje zbirke, predvideno za letošnje poletje (na ogled bi bila dela reprezentativnih avtorjev iz jugovzhodne Evrope), odpovedal, potem ko se je seznanil s kritičnim pismom zaposlenih, za katero je izvedela mednarodna javnost ...

Na ministrstvu za kulturo na vprašanje, ali bodo posegli po 38. členu zakona o javnih zavodih, niso neposredno odgovorili. Navedli so, kaj je v zvezi s sanacijo Moderne galerije doslej naredil Vaupotič in kaj so naredili sami, svojih načrtov pa niso razkrili.

Le zgodba s Pavlom Carjem v Narodnem muzeju Slovenije se je rešila – pa še ta sama od sebe, potem ko se je direktor zapletel v pripravo razstave s povsem očitnimi ponaredki, ki je zdaj predmet policijske preiskave.

Ekipa ministice Aste Vrečko dogajanje v Moderni galeriji kljub temu dobro pozna. Dobro ga pozna sama ministrica, ki je umetnostna zgodovinarka, in še bolje državni sekretar Marko Rusjan, ki je bil nekoč pomočnik dolgoletne direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac za poslovanje. Rusjan tako še najbolje ve, da ena od številnih Vaupotičevih težav izvira iz tega, da z vodenjem tovrstnih institucij nima izkušenj in hkrati nima niti pomočnika za poslovanje, ki bi bil pravnik ali ekonomist in bi mu pri tem lahko suvereno pomagal – še zlasti denimo pri takšnih projektih, kot je sanacija škode po poplavi. Vaupotič si je namesto pomočnika za poslovanje raje izbral strokovnega pomočnika, umetnostnega zgodovinarja, čeprav ga ne bi potreboval, saj je imel v hiši zaposlenih že več kustosov – oziroma verjetno ga niti ni izbral sam, temveč je le upošteval navodila z ministrstva pod vodstvom Vaska Simonitija, saj se je bilo treba med vsem tem političnim kadrovanjem za sodelovanje zahvaliti tudi Robertu Simonišku, ki je za kratek čas vskočil na položaj v. d. direktorja Moderne galerije.

Kakorkoli že, po naših podatkih naj bi bil eden od prvih ukrepov za ureditev razmer v Moderni galeriji ta, da bi se skrbništvo te kulturne institucije pod pokroviteljstvom samega ministrstva preneslo z direktorata za ustvarjalnost na direktorat za kulturno dediščino. Kakšni so načrti ministrstva z direktorjem Vaupotičem, pa še ni znano. Tako kot ni znano, ali bodo tam sploh ukrepali zoper še en Simonitijev kader, direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jožeta Dežmana, za katerega se zdi, da je kljub selitvi kipov iz zbirke NOB, pri kateri so bili najverjetneje kršeni predpisi, še vedno trdno v sedlu. Enako velja za direktorja Javne agencije RS za knjigo Dimitrija Rupla. Le zgodba s Pavlom Carjem v Narodnem muzeju Slovenije se je rešila – pa še ta sama od sebe, potem ko se je direktor, še en Simonitijev izbranec, zapletel v pripravo razstave s povsem očitnimi ponaredki, ki je zdaj predmet policijske preiskave.

Med zaposlenimi v Moderni galeriji vsa ta negotovost oziroma še bolj to, da se že tako dolgo pravzaprav nič ne premakne, zbuja zaskrbljenost. Bliža se jesen, to pomeni, da se bodo morali skupaj z vodstvom lotiti priprave programa za prihodnjo sezono. Bo sodelovanje v tako zaostrenih razmerah sploh mogoče?