Pretočne vojne

Tradicionalna televizija je tako rekoč v zadnjih izdihljajih, iz dneva v dan smo trdneje zasidrani v dobi pretočnih videovsebin. Netflix je še nedavno veljal za sinonim pretakanja serij in filmov, danes pa je trg ponudnikov, ki se borijo za mesečne naročnike, mnogo pestrejši – in vse bolj nasičen. Dobrodošli v času pretočnih vojn, kjer so megakorporacije, kot sta denimo Apple in Amazon, začele ustvarjati televizijske in filmske vsebine, da bi konkurirale na dobičkonosnem trgu industrije zabave, produkcijske hiše, kot sta Paramount in NBC, pa so bile primorane vzpostaviti lastne pretočne platforme, da bi lahko na trgu sploh preživele. Vodstvo v boju za pridobivanje naklonjenosti naročnikov, ki še vedno pripada Netflixu, počasi, a suvereno prevzema požrešna korporacija, ki pogoltne vse, kar ji prekriža pot: The Walt Disney Company. Njena pretočna platforma Disney+ je sredi junija prišla tudi v naše kraje. Začuda – podobno kot pred njo že Netflix – sicer ne s programom, ki bi bil podprt s slovenskimi podnapisi, pri čemer še vedno ni jasno, zakaj pristojni na ministrstvu za kulturo oziroma na inšpektoratu za kulturo in medije, ki bdi nad obvezno uporabo slovenščine v medijih pri nas, tega ne sankcionirajo.

Ko je megalomanska korporacija Mikija Miške novembra 2019 vzpostavila platformo Disney+, je bil njen dolgoročni cilj do konca leta 2024 nabrati 60 milijonov naročnikov. To je dosegla v manj kot letu dni. Danes se celo lahko pobaha že s skoraj 140 milijoni naročnikov. Netflix je tako vrtoglavo število uporabnikov zbral šele po dobrem desetletju delovanja. V pretočni vojni je z dobrimi 220 milijoni naročnikov sicer še vedno v vodstvu – ogromen porast prometa je zabeležil v času lockdownov, ko je bil dobršen del sveta priklenjen pred male ekrane –, zdaj pa se je znašel v škripcih: kljub vesoljnim uspehom serij, kot sta letošnja četrta sezona znanstvene fantastike Stranger Things ali lanska južnokorejska uspešnica Squid Game, se je število njegovih naročnikov začelo prvič v desetletju krčiti. V zadnjih treh mesecih jih je izgubil več kot milijon, njegove delnice so strmo padle, odpustil je tri odstotke zaposlenih in napovedal, da bo v boju za preživetje začel uporabnikom predvajati oglase. Če ste mislili, da bodo televizijski oglasi z vzponom plačljivih pretočnih platform postali stvar preteklosti, ste se torej ušteli. Tako Netflix kot Disney+ bosta do konca leta začela ponujati možnost nižjih naročnin, s katero se bodo varčni (oz. zaradi recesije obubožani) uporabniki prostovoljno podvrgli bombardiranju z reklamami. Potrošniki smo bitko izgubili, oglaševalci pa zmagoslavno odpirajo steklenice penine.

Gospodinjstva, ki imajo pod svojo streho odraščajočo mladež, se pretočni platformi Disney+ verjetno ne bodo mogla izogniti. Disney si namreč še zdaleč ne lasti zgolj svojih animiranih klasik (in njihovih odvečnih live-action predelav), temveč je pravzaprav megalomanski medijski konglomerat, ki strateško kupuje najuspešnejše franšize in najpopularnejše naslove intelektualne lastnine – ter jih (zaradi širjenja občinstva med najmlajše gledalce) tudi vztrajno kvari.

Ko je megalomanska korporacija Disney novembra 2019 vzpostavila platformo Disney+, je bil njen dolgoročni cilj do konca leta 2024 nabrati 60 milijonov naročnikov. To je dosegla v manj kot letu dni.

Leta 2006 je Disney za 7,4 milijarde ameriških dolarjev (po inflaciji je to skoraj 10 milijard evrov) kupil studio Pixar, svojega takratnega glavnega tekmeca na področju celovečernih animiranih filmov. Ta je nekoč produciral vrhunsko in večidel izvirno vsebino, ki je na polju risanega filma postavila nove standarde. Pixar je ustvaril recept za risanke, ki so sočasno zabavale tako otroke kot odrasle, pod Disneyjevim okriljem pa se je osredotočil na nostalgično recikliranje starega gradiva: na sequele (nadaljevanja), prequele (predzgodbe), reboote (ponovne zagone) in spin-offe (vzporedne zgodbe, ki zrastejo iz osnovne). Naslovi, kot so Neverjetni 2 (2018), Svet igrač 4 (2019), Avtomobili 2 in 3 (2011, 2017), Iskanje pozabljive Dory (2016, nadaljevanje uspešnice Iskanje Nema, 2003) in Kozmoblisk (2022, spin-off franšize Svet igrač) zgovorno kažejo na bankrot Pixarjeve ustvarjalnosti, a so za korporacijo Disney izjemno dobičkonosni.

Tri leta pozneje je za štiri milijarde ameriških dolarjev (po inflaciji je to dobrih 5,5 milijarde evrov) kupil Marvel Entertainment, filmsko franšizo o Marvelovih stripovskih superjunakih, ki je z grajenjem tako imenovanega cinematičnega vesolja popolnoma preoblikovala filmsko industrijo in je danes daleč najuspešnejša franšiza na trgu: vredna je že več kot 50 milijard evrov in tudi izkupičke prodanih vstopnic za posamezni film navadno šteje v milijardah. Disney producira kot po tekočem traku – za prihodnji dve leti je na nedavnem Comic Conu v San Diegu napovedal sedem filmov in šest serij. Blockbusterji o mišičastih superjunakih v oprijetih kostumih iz spandeksa seveda nikoli niso veljali za umetniški presežek, a die-hard feni Marvelovih stripov soglasno vpijejo, da je Disney skvaril tudi te filme. Nenehno namreč reciklirajo preverjeno formulo, vse manj so zvesti izvornemu gradivu, vsebino pa prilagajajo najmlajšemu občinstvu: v njih skorajda ni videti niti kaplje krvi, natrpani so z infantilnim humorjem in čedalje bolj spominjajo na – kot je v odmevnem intervjuju izjavil sloviti režiser Martin Scorsese – zabaviščne parke. Prilagajanje vsebine najmlajšim gledalcem je postalo izredno očitno v Marvelovih serijah, ki jih Disney producira ekskluzivno za pretočno platformo Disney+. Zadnja takšna, Mrs. Marvel (Gospodična Marvel, op. p.), resnično deluje kot Disneyjeva mladinska nadaljevanka tipa Hannah Montana – in občinstvo še zdaleč ni navdušeno: v prvih petih dneh od premiere pilotne epizode si je serijo ogledalo le 775.000 uporabnikov, kar se laiku verjetno ne zdi malo, a je za korporacijo Disney pravzaprav porazen izkupiček.

Za podobno vsoto (dobre štiri milijarde ameriških dolarjev) si je Disney z nakupom podjetja Lucasfilm leta 2012 prilastil še znanstvenofantastično franšizo Vojna zvezd, ki jo je po mnenju dobršnega dela zvestih oboževalcev prav tako uničil – čeprav je bila njena zapuščina izvirne trilogije že tako močno omadeževana s tremi komercialno uspešnimi, a vsebinsko in izvedbeno spodletelimi prequeli s preloma tisočletja. Pod Disneyjevo taktirko je franšiza začela ustvarjati filme, ki s skorajda kirurško natančnostjo kopirajo narativno strukturo izvirnikov, a so, paradoksalno, pri grajenju zgodbe glede na izvirnike tudi izjemno nekonsistentni. Ta trilogija je mnoge kritike sicer prepričala in je dobila množico najvišjih ocen, drugim pa se je zdela tako porazna, da bi v primerjavi z njo tudi prejšnji trije Lucasovi filmi z nadležnim vesoljcem Jar-Jar Binksom izpadli kot absolutne mojstrovine. Kljub temu pa je Disneyjeva trilogija nadaljevanj Vojne zvezd pridelala vrtoglave dobičke. Dva od treh krasita seznam petnajstih komercialno najuspešnejših filmov vseh časov. Ko pa je prequel o mladem Hanu Solu (Solo: Zgodba Vojne zvezd, 2018) finančno spodletel, so se osredotočili na produkcijo spin-off serij, s katerimi pridobiva nove naročnike platforme Disney+. Te so – z izjemo prve sezone serije Mandalorian, ki je, podobno kot izvorna trilogija, prepričala z dodelano estetiko in naša srca ogrela s prikupnim Baby Yodo – med oboževalci večidel razvpite kot velikanski spodrsljaji. Nazadnje je občinstvo razdvajala mini-serija Obi-Wan Kenobi, ki je pogrnila skorajda na vsej črti: določeni deli serije so videti tako ceneno, da spominjajo na kakšne vintidž Power Rangerse, ki so nekoč služili kot polnilo dopoldanskih televizijskih programov za mladino.

Ne glede na vprašljivo kakovost polarizirajočih serij te delujejo kot izjemno učinkovit kolešček v prebrisani strategiji, s katero Disney sočasno polni kinodvorane in k platformi Disney+ privablja nove naročnike: tako pri Vojni zvezd kot pri Marvelu so serije na Disney+ del uradnega kanona. Povezujejo se torej z vsebino visokoproračunskih celovečernih filmov, ki jih Disney sprva predvaja v kinematografih – tako kot se tudi vsebina teh filmov povezuje z vsebino serij na Disney+. V praksi to pomeni, da če želimo dobro razumeti, kaj za vraga se dogaja v najnovejšem Marvelovem blockbusterju, moramo najprej pogledati kakšnih dvajset ur Marvelovih nadaljevank na Disney+. K tej formuli dodajte še vrtiljake in vlakce smrti v Disneylandih ter igrače in podobno promocijsko robo, ki je ustvarjena po motivih teh priljubljenih franšiz, in razumeli boste, zakaj je Disney danes daleč največje podjetje v filmski industriji – vredno je že skoraj 190 milijard evrov – ter zakaj bo Disney+ iz pretočnih vojn verjetno izšel kot zmagovalec, ki ima že danes v lasti 40 odstotkov ameriškega filmskega trga.

Do vrhunca Disneyjevih monopolističnih podvigov je prišlo pred dvema letoma, ko je podjetje za vrtoglavih 71,3 milijarde ameriških dolarjev odkupilo Foxovi podružnici 21st Century Fox in 20th Century Fox.

Do vrhunca Disneyjevih monopolističnih podvigov je prišlo pred dvema letoma, ko je podjetje dokončno sklenilo kupčijo z mogotcem Rupertom Murdochom in za vrtoglavih 71,3 milijarde ameriških dolarjev odkupilo Foxovi podružnici 21st Century Fox in 20th Century Fox. Od tedaj se bogastvo dinastije Murdoch napaja predvsem s športnim in informativnim programom, Foxovi filmi in serije pa so zdaj Disneyjeva last. To je bila največja združitev medijskih korporacij v zgodovini. Njen namen je bil predvsem, da Disneyjevo pretočno platformo polnijo klasike, kot so denimo Simpsonovi, Titanik in Osmi potnik, s kupčijo pa si je Disney zagotovil tudi večinski delež podjetja Hulu, katerega najuspešnejše serije polnijo tudi ponudbo platforme Disney+.

Sicer se tudi druge multinacionalke, ki s polno paro vlagajo v lastne pretočne platforme, očitno dobro zavedajo preprostega dejstva, da največji naslovi intelektualne lastnine privabijo največje množice. Tako je Paramount v produkcijo risane serije South Park vložil neverjetnih 900 milijonov dolarjev, da bi privabil naročnike k svoji pretočni platformi Paramount+. Zato je Amazon za 250 milijonov ameriških dolarjev kupil pravice za snemanje serije po motivih Tolkienove fantazijske klasike Gospodar prstanov. Ta bo umeščena v tisočletja pred dogodki, ki smo jih spremljali v filmskih mojstrovinah Petra Jacksona, in bo najdražja serija vseh časov: poleg bogastva, ki ga je Amazon odštel za odkup pravic, je v produkcijo prve sezone vložil še skoraj pol milijarde dolarjev. Serija Lord of the Rings: The Rings of Power, ki jo bomo lahko gledali že septembra, je Amazonov as v rokavu: morda bo z njegovo pomočjo prevzel taktirko v pretočni vojni, morda pa se je Jeff Bezos z nakupom ustrelil v koleno, a pri slabih 150 milijardah evrov premoženja mu vsekakor ne bo hudega.