Daisy Johnson: Sestri

+ + + +

Spopad za singularnost

»Če bi naju razparali, nobene od naju ne bi presenetila ugotovitev, da si deliva organe, da ena pljuča dihajo za obe, da eno samo srce bije dvojni, vročični pulz,« pravita sestri September in July ob začetnem skupnem »nastopu« v tem novodobnem gotskem romanu, ko se njuna glasova popolnoma, brez preostanka zlijeta in uglasita. Medtem se z materjo vozijo v novo hišo nekam stran in je mati na robu joka, in to v časih, ko »je bila groza nekaj drugega«. Takoj zaslutimo, kako bo angleška pripovednica Daisy Johnson (1990), prozni vzhajajoči up in generacijski glas, speljala pripovedno strategijo in kam poselila napetost – v tesnobo, ki jo povzročata preveliki, neločljivi, skoraj siamski (na mentalni ravni) bližina in zlitost.

Sestri je roman o sestrski ljubezni in bližini, July in September ves čas tiščita skupaj in uganjata norčije, zato mati, ki živi od tega, da napihuje njune epizode v ilustriranih knjigah za otroke, v katerih ju pošilja na misije reševanja sveta ali v jurski park, vmes premišlja, kako ju vsaj malo ločiti. Kako narediti v njun odnos vsaj majhno vrzel, ki bi omogočila, da bi se razvijali vsaka zase in bili manj telesno in miselno zvezani. Zadeve namreč dobivajo kar močne podtone; September, deset mesecev starejša, kolovodja in pretkani um vseh njunih pustolovščin, je težko obvladljiva, njene igrice so pogosto na meji, saj posegajo v telo, od mlajše zahteva stvari in izpolnjevanje nalog, pred kakršnimi svarijo psihologi in se jih sicer grejo odraščajniki na spletu. Pojesti kozarec majoneze, krvne prisege in kakšno samoskrunjenje za zraven, ob tem pa muhavost in nepredvidljivost odraščajoče domine, to so njune vsakdanje igrice, ki jih mati, vdova in od mladosti nagnjena k depresiji, ne more in ne zna obvladati, ju od njih odvrniti. Niti jih ne prepozna, ker se vse dogaja v totalni mladostniški konspiraciji, kjer je zvestoba brez razpok in izvrševanje ukazov brezpogojno.

Vendar pa zraven poteka oziroma je pod sestrsko zgodbo in asimetričnim trikotnikom z materjo podložena še ena zgodba, ki krepi gotsko atmosfero: dogajanje v Hiši umiritve, kakor ji rečejo, ki pripada teti sester, Danki, stoji pa blizu morja in na divjem, atmosferilij polnem podeželju. V stari hiši, ki škripa in zavija, na manjka skrivnih kotičkov in pasti, v njej so se naselile vse mogoče živali. Prava gotska hiša, po zgledu tiste Usherjeve v pripovedi Edgarja Alana Poea, hiša, v katero redko kdo zaide, še tisti redki ne več kot enkrat. Če drugega ne, za enkratnost obiskov poskrbita sestri.

Ravno v tem stopnjevanju grozljivega, v splošnem napadu na telo in čute, ki jih krepi hiša, v napeti notranji dinamiki odnosa med navihankama, v prikazu materine depresije se kaže pripovedna spretnost Daisy Johnson. To dokazuje tudi z jezikovnim podtonom, ki kaže vse pasti prevelike bližine, nevarnost predaje drugemu, čeprav ti je ta v vseh, tudi genetskih pogledih (pre)blizu.