Glasbenica, za katero je bila prelomna pesem na hladilniku

Poznate verze »Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi«? Ljubezenska pesem iz zbirke Ferija Lainščka Ne bodi kot drugi iz leta 2007, ki velja za eno najbolje prodajanih pri nas, je ena tistih, ki so z leti in številnimi ponatisi ponarodele. Morda ste nanjo prvič naleteli med brskanjem po družbenih omrežjih ali blogih, jo prebrali v kakšnem učbeniku ali mediju, morda je visela v lokalni knjižnici ali pa je bila komu, ki ste ga obiskali, tako všeč, da jo je uokviril ali pritrdil na vidno mesto. Tako kot pri družini Čepin – pesem je mama Jelka izrezala iz neke revije in nalepila na hladilnik. Tam je visela nekaj časa, dokler ni pomislila, da bi prosila moža in očeta Gorazda, sicer glasbenika in skladatelja, naj jo uglasbi. Ko se je malo bolj poglobil vanjo, je melodija nastala v desetih minutah. Povsem logično je bilo, da bo pesem odpela hči Ditka, tedaj še najstnica, saj so jo od malega spremljala petje, pisanje pesmi in igranje kitare. Že pred tem sta z očetom, ki jo je vpeljal v svet glasbe, uglasbila nekaj pesmi Toneta in Marka Pavčka, s katerimi je občasno nastopala na šolskih prireditvah. Gorazd Čepin je torej za pesem pripravil glasbo in aranžma, z Ditko sta posnela demo posnetek in ga poslala Feriju Lainščku, ki je bil nad izdelkom navdušen, nato pa še radijskim postajam. Tisti, ki po naključju ne poznajo Lainščkovega izvirnika, se zdaj skladbe Ne bodi kot drugi gotovo razveselijo, kadar z radia med vožnjo v avtomobilu zazveni Ditkin glas.

S prebojem z Ne bodi kot drugi se je začela glasbena pot Edite Čepin - Ditke (rojene 1993), kantavtorice s Prevalj na Koroškem. Ko je Ferija Lainščka na nekem glasbeno-literarnem dogodku nekaj mesecev po uradnem izidu pesmi spoznala še v živo, jo je pozval, naj uglasbi še kaj njegove poezije, če jo nagovori – tedaj je melodije že skladala sama, brez pomoči očeta; uglasbila je denimo pesem Cirila Zlobca. In res: z izidom drugega in tretjega albuma z Lainščkovo poezijo Ne spreminjaj me in Ne bodi, kar nisi se je kot skladateljica in izvajalka uglasbljene poezije dokončno uveljavila v slovenskem prostoru. Zadnji album, ki ga je izdala v teh dneh, zanjo pomeni korak naprej, saj je nanj poleg pesmi Ferija Lainščka uvrstila še uglasbljene pesmi Srečka Kosovela, Cirila Zlobca, Janeza Menarta, Kajetana Koviča in Karla Destovnika - Kajuha. V prihodnje bi želela v melodijo preliti tudi besede kakšne ženske pesnice, saj se zaveda, da so bile v preteklosti zaradi monopola moških pesnikov po krivici prezrte, cilj pa je tudi večji poudarek povsem avtorskemu ustvarjanju. Res je namreč, da si je sloves zgradila kot »tista, ki prepeva Lainščkovo poezijo«, a nič manj pomembna ni zanjo avtorska glasba, za katero sama piše besedila v angleščini – na tem področju se zgleduje po kantavtorjih, kot sta denimo Norah Jones ali Marcus Mumford.

Prvo pesem v angleščini, Dreamer, je napisala pri šestnajstih letih in jo poslala na mednarodno skladateljsko tekmovanje v Veliki Britaniji, kjer se je uvrstila v finale. »To je bil zame ogromen uspeh in motivacija. Od takrat nenehno pišem avtorske pesmi. Seveda me marsikdo vpraša, zakaj angleščina, a zame je izražanje v tem jeziku popolnoma organsko – verjetno je krivo to, da smo doma večinoma poslušali angleško govoreče izvajalce,« pravi. Njena prva kantavtorska skladba So Fine je bila na slovenske radijske postaje sprejeta že pred dvanajstimi leti, a zdaj vse bolj cilja tudi na tuje trge, kajti nedavno je s priznanim britanskim producentom Stuartom Eppsonom posnela skladbo Cold Heart, ki jo je na spletu toplo sprejelo predvsem ameriško občinstvo.

Poleg glasbe se Ditka čuti poklicana za pomoč ljudem, zato se je namesto študija jazz petja na konservatoriju v Celovcu odločila za študij delovne terapije, ga uspešno končala in po diplomi naredila še specializacijo za delo z otroki s cerebralno paralizo. Takrat je, kljub temu da je bila že precej poznana, glasbo še vedno ustvarjala za dušo. A ko je izšel album Ne spreminjaj me, ki ga je pospremila velika koncertna turneja po vsej Sloveniji, je ob dobrih odzivih in razprodanih dvoranah ugotovila, da se ne bo mogla izogniti poti profesionalne glasbenice. Vseeno z delovno terapijo ostaja v rednem stiku, saj redno izvaja terapije za sestrično s cerebralno paralizo. Ima tudi certifikat za inštruktorico obrazne joge. »Tudi to znanje mi koristi pri petju, za sproščanje čeljustnega sklepa, ima pa seveda tudi druge blagodejne vplive na dobro počutje in stanje kože.« Dobro počutje v svojem telesu ji zaradi napornega urnika veliko pomeni. »Sproščam se s športom, jogo, dihalnimi in meditativnimi vajami. V trenutkih, ko me življenje poklicne glasbenice, ki ni tako enostavno, kot si ljudje morda predstavljajo, preveč okupira, mi te reči pridejo zelo prav. V zadnjih letih se vse bolj zavedam, kako pomembno je kljub vsem obveznostim ohranjati notranje ravnovesje. Če je treba, si vedno vzamem tistih petnajst minut, da zadiham.«