Resen udarec za slovenščino

»Podnapisi so besedila, ki jih v slovenščini bere največ ljudi, več kot knjige in časopise, tudi več kot zapise na Facebooku, Twitterju ali opazke pod fotografijami na Instagramu,« je pred dobrim letom v Delovi kolumni ugotavljal Kozma Ahačič, jezikoslovec, literarni zgodovinar, raziskovalec na ZRC SAZU in oče spletnega portala Fran. Ob silovitem vzponu spletnih platform za pretakanje avdiovizualnih vsebin se med zavzetimi branilci slovenščine porajajo skrbi, saj nekatere vodilne pretočne platforme, kot sta Netflix in Disney+, slovenskemu občinstvu ne zagotavljajo podnapisov v maternem jeziku. Kot je nedavno na Twitterju povzel Ahačič, gre za »še en resen udarec za slovenščino«. Platforme, kot sta HBO Max in Apple TV+, skrbijo za slovenske podnapise. Zakaj se ne zganeta še Netflix in Disney+?

Ahačič poudarja, da si s tem »režemo vejo, na kateri sedimo, zavestno slabšamo raven znanja slovenščine tam, kjer nas prisotnost slovenščine ne bi nič stala«. Bo odsotnost možnosti slovenskih podnapisov pri vsebinah, ki jih v največji meri spremljajo mlajše generacije, dolgoročno vplivala na slabo pismenost? Je dejstvo, da mladina večidel konzumira zabavne vsebine v angleškem jeziku, morda že vplivalo na stanje znanja slovenskega knjižnega jezika?

Rezultati mature pri slovenščini so bili letos precej slabši od angleščine, zato je novinar Igor E. Bergant predsednika državne komisije za splošno maturo Darka Friša med intervjujem na Odmevih vprašal, ali »nas mora za slovenščino skrbeti«. Friš je odgovoril, da »ugotavljamo, da Slovenci postajamo dvojezični, s čimer ni nič narobe«, ter dodal, »da primerjave med znanjem slovenščine in angleščine, vsaj glede na ocene, pravzaprav niso primerne«. S tem se strinja tudi Ahačič, ki pravi, da »rezultati mature sami po sebi ne povejo nič«, in nadaljuje, da se lahko »dvojezičnosti, trojezičnosti ali štirijezičnosti vsi le veselimo«, a poudarja, da je težava v tem, »da se takšne ideje običajno končajo v diglosiji večine prebivalstva, to pomeni en jezik za elitne sporazumevalne položaje, drugi jezik za vsakdanje«. In zaključi: »Slovenci smo tako živeli do 19. stoletja in po mojem v tem nismo ravno uživali. Obvladovanje knjižnega jezika ni nekaj samoumevnega.«

Temeljno vprašanje, ki se poraja pri težavi odsotnosti podnapisov na pretočnih platformah, je, zakaj pristojni na ministrstvu za kulturo in inšpektoratu za kulturo in medije, ki načelno bdi nad obvezno uporabo slovenščino v medijih pri nas, tega ne sankcionirajo.

Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev (DSFTP), ki obstaja od leta 2012 in ima trenutno 53 članov, si med drugim prizadeva za kakovostne prevode v medijih, k čemur seveda spadajo tudi pretočni ponudniki. V društvu so pred dobrim letom navezali stik z Netflixom glede slovenskih podnapisov, a kot so povedali za Mladino, so »dobili precej medel odgovor, da nenehno širijo nabor jezikov, v katere prevajajo oddaje, zgodilo pa se ni nič«. Predstavniki društva v pogovoru nadalje ugotavljajo podobno kot Ahačič v kolumni: pravijo, da imajo podnapisi »pomembno vlogo pri izboljšanju bralne pismenosti, saj povprečen gledalec prebere za nekaj romanov podnapisov na leto, veliko več kot vseh knjig in časopisov skupaj«, ter dodajajo, da je kakovost podnapisov pomembna »še zlasti za otroke in mladostnike, ki svojo jezikovno kulturo šele oblikujejo«. Pri tem opozarjajo še na en pomemben problem: podnapisi so ključni za gluhe in naglušne uporabnike pretočnih platform, saj ti »brez podnapisov avdiovizualnih vsebin sploh ne bi mogli spremljati«. Tudi Ahačič v pogovoru za Mladino poudarja velik pomen izobraževalne funkcije vsebin, ki jih ponujajo pretočni velikani: pravi, da je »stik z jezikom prek filmov in serij danes eden od ključnih stikov s knjižnim jezikom, za mnoge edini stik z jezikom, ki je vsaj malo blizu umetniškemu ali kompleksnejšemu izražanju. Gledanje filmov in serij je čas, ko beremo ali poslušamo – in se hkrati z zabavo učimo knjižnega jezika.«

Ahačič sicer nadalje ugotavlja, da je za zdaj »slovenske ponudbe več kot dovolj«, a se ob tem sprašuje: »Kaj pa, če bodo dolgoročno na tem področju prevladale samo multinacionalke?«

Ta možnost še zdaleč ni neverjetna: pretočne platforme nam omogočajo, da sami kuriramo nabor zabavne vsebine, ki jo konzumiramo, prav tako pa nas pri tem (vsaj za zdaj) ne motijo z oglasi, zato so v velikem vodstvu pred tradicionalno televizijo, ki se zato zdi čedalje bolj irelevanten medij. Kljub temu da je vodilna platforma Netflix v zadnjem času zabeležila velik upad naročnikov in še večji upad vrednosti svojih delnic, se ob prihodu velikanov, kot je Disney+, zdi, da smo vedno trdneje zasidrani v dobi pretočnih platform. In kot pravi Ahačič, je »treba misliti vnaprej«, saj lahko »slovenski ponudniki čez deset let propadejo, mi pa se bomo samo še čudili, kako da ni filmov in serij, ki bi bili dostopni v slovenščini«.

Temeljno vprašanje, ki se poraja pri tej težavi, je, zakaj pristojni na ministrstvu za kulturo in inšpektoratu za kulturo in medije, ki načelno bdi nad obvezno uporabo slovenščine v medijih pri nas, tega ne sankcionirajo. Ahačič je na Twitterju zapisal, da je do tega stanja prišlo »zgolj zato, ker naš inšpektorat to dovoljuje«. V tvitu je težavo poenostavil, kot je značilno za platformo, ki spodbuja strnjenje misli v (pre)kratke zapise, saj je to vprašanje izrazito večplastno in kompleksno. Kot obrazloži Ahačič, je »dejstvo, da sta tako tržni inšpektorat kot inšpektorat za medije (zlasti prvi) pri mejnih primerih, povezanih s slovenščino, v preteklih letih popuščala, zato se je meja, kaj je v javnosti še sprejemljivo, polagoma nižala«. Dodaja, da so se zdaj »razmere spremenile do te mere, da bi oba inšpektorata preprosto morala opozoriti in opozarjati Ministrstvo za kulturo, kje so zakonske luknje«.

Služba za odnose z javnostmi ministrstva za kulturo v pogovoru za Mladino sicer pravi, da ministrstvo »v skrbi za ohranjanje in razvoj slovenskega jezika podpira prizadevanja Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev, člana evropske krovne zveze AVTE (Audiovisual Translators Europe), da se slovenskim gledalcem zagotovi kakovostne prevode vsebin tujih pretočnih storitev«, a hkrati trdi, da »ker storitvi Disney in Netflix nista bili ustanovljeni oziroma registrirani v Sloveniji in posledično tudi nista vpisani v razvid medijev – in tudi ne moreta biti, saj nimata v Sloveniji ne sedeža ponudnika ne sedeža uredništva – posledično za njiju ne veljajo določbe Zakona o medijih o zaščiti slovenskega jezika v medijih«.

S tem se ne strinjajo predstavniki društva DSFTP, ki zaradi prepričanja, da Zakon o javni rabi slovenščine določa, da morajo biti tujejezične oddaje prevedene v slovenščino, menijo, da ima »Inšpektorat za kulturo in medije zakonsko podlago za ukrepanje proti ponudnikom, ki kršijo določilo«. Nadaljujejo, da bi »lahko to obveznost še jasneje določili, morda po vzoru Hrvaške«. Ta je namreč v svoj Zakon o elektronskih medijih zapisala: »Ponudniki medijskih storitev so dolžni objavljati program v hrvaškem jeziku in latinični pisavi ali prevedenega v hrvaščino.« Prevajalci iz društva DSFTP torej menijo, da ponudniki, kot sta Netflix in Disney+, pri nas »kršijo zakon in to počnejo preprosto zato, ker jim pristojne nadzorne službe to dovoljujejo«, in ob tem poudarjajo, da bodo »ponudniki pretočnih vsebin zagotavljali prevode v slovenščino šele takrat, ko bodo k temu prisiljeni, in to z ustreznimi zakoni, učinkovitim inšpekcijskim nadzorom in visokimi kaznimi, sorazmernimi njihovim dobičkom«. Kozma Ahačič ob tem poudarja, da »sta tako Netflix kot Disney+ nelojalna konkurenca slovenskim ponudnikom, ki za podnapise in sinhronizacijo skrbijo«, s čimer se strinjajo tudi prevajalci iz društva DSFTP, ki pravijo, da bi »morala na ponudnike pritiskati predvsem vlada oziroma ministrstvo za kulturo, ker ponujajo plačljivo storitev, ki ne izpolnjuje zakonskih obveznosti«, in se sprašujejo: »Ni to nelojalna konkurenca drugim ponudnikom, ki zakone spoštujejo?«

»Podnapisi imajo pomembno vlogo pri izboljšanju bralne pismenosti, saj povprečen gledalec prebere za nekaj romanov podnapisov na leto, veliko več kot vseh knjig in časopisov skupaj.«

Glede na to, da Slovenija poslovanja tujih subjektov na medmrežju pri nas zakonodajno ne sme omejevati, se sprašujemo, ali lahko majhna država, kot je Slovenija, tako velike multinacionalke, kot sta korporacija Netflix in medijski imperij Disney, sploh na kakršenkoli način sankcionira. A to vprašanje izhaja iz miselnosti, ki jo Kozma Ahačič zgovorno imenuje »kompleks manjvrednosti slovenščine«.

Morda nam bo ta kompleks (v kontekstu boja proti multinacionalkam) pomagalo razrešiti dejstvo, da je islandska vlada – islandščino govori manj kot 400.000 ljudi – s pritožbo dosegla, da je platforma Disney+ islandskim uporabnikom zagotovila podnapise v njihovem domačem jeziku. Kot to komentirajo predstavniki društva DSFTP, »majhnost slovenščine ni razlog za neprevajanje vsebin, saj medijske družbe zagotovijo prevode tam, kjer jim je jasno, da bodo v nasprotnem primeru sankcionirane ali umaknjene s trga«.

Kozma Ahačič pri tem poudarja, da rešitev ni le v zakonodaji, temveč je »pomemben politični pritisk – če je potrebno, tudi na ravni Evropske unije«, a ob tem opozarja, da ima lahko »pretoga zakonodaja tudi obraten učinek – večji ponudniki bi nas preprosto prezrli«.