Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal

+ + +

Nova ledena doba, mrak razsvetljenstva

Hiša brez ogledal domače jezikoslovke in pisateljice Simone Klemenčič (1971) je distopični roman, postavljen nekam v bližnjo prihodnost. Ta ni tako daljna, da se za najbolj goreče vernike, ki so priplavali na vrh, potem ko so pridigarji o pravih vrednotah prevzeli oblast in oblikovali zvezo nekaj držav – omenjata se Poljska in Madžarska, vodi pa jo Katoliška zveza –, ne bi vedelo, da so se nekoč tudi partijsko udejstvovali, in to enako goreče kot zdaj. Po ulicah namreč poleg redne milice patruljirajo tudi posebne moralne in bontonske. Črna je potihoma prepovedana, saj je barva žalovanja, ki je lahko samo posledica omajane vere v vstajenje in božjo voljo. Trgovine z lepotili so sicer še legalne, vendar skrite v kleteh. Ljudje nosijo sledilne čipe, saj s tem kažejo, da so neoporečni, nravno čisti in zaupanja vredni.

Simona Klemenčič o kataklizmi in vzrokih za ohladitev ne razglablja, v ospredje postavi že ustaljeno novo relnost – predvsem pa Suzano oziroma Žuži, prekmursko in napol madžarsko ženo visokega funkcionarja Krščanske zveze, ki bo morda postal celo predsednik neke nove višegrajske konfederacije, in njene otroke pa tudi taščin vdor v dom, ko ne more več plačevati ogrevanja. Družini senatorja, ki je večino časa službeno v Varšavi, metropoli te zveze, ne gre slabo, pa vendar se Žuži ob nakupu papige tudi malo zaljubi, njena simpatija pa se izkaže za enako slabo pojavo, ki prikriva prave namene. Dela za nekoga, ampak ne za Krščansko zvezo, in kmalu skrivnostno izropajo podzemno skladišče hrane, za katero mu pove Žuži, ki je pri koritu in informacijah. Vplete se tajna služba duhovnikov, pri tem pa Karantanijo, kot se imenuje upravna tvorba na naših tleh, in zraven še skoraj ves svet napade modra kuga. To da oblasti še nadaljnja karantenska pooblastila, pa tudi priložnost za nov obrat verskega in klerikalnega vijaka.

Hiša brez ogledal je roman o tistih, ki se zavzemajo za prave vrednote in dolgo ne uvidijo, da si jih ne morejo deliti z vsemi. Da v imenu teh vrednot zapirajo prešuštnice obeh spolov, da je celo med vodilnimi ukoreninjena hinavščina, da je eno predstava za javnost in drugo zakonska in poželenjska empirija. Suzana se znajde v dvomu, ki ga taščin fundamentalizem in neprestano komandiranje tako poglabljata, da začne varčevati za odhod. Vendar izhod iz obljubljene Karantanije s ponovno vzpostavljenim srednjeveškim odnosom do vladanih in njihovih pravic ni čisto preprost.

Hiša brez ogledal postavlja pred nas dovolj natančno izpisan svet, v katerem se zaostrijo nekatere njegove latentne možnosti. Veliko je povedanega o Žužinih verskih dvomih in njenem zatočišču v Svetem pismu in molitvah, čisto preveč pa o permanentnem spopadanju s taščinim postopnim prevzemom gospodinjstva, fundamentalnimi prepovedmi in srkanjem otroške ljubezni. Hiša brez ogledal nadaljuje tam, kjer je Ivan Tavčar nehal s 4000, in zasuka Deklino zgodbo tako, da je pripovedovana od zgoraj, s stališča postopnega dvoma o projektu, ki se poraja pri vladajočih in privilegiranih.