»Nacionalni preiskovalni urad ni več avtonomen in samostojen«

Nekdanji direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič, ki mu je pred sodišči uspelo dokazati, da ga je vlada Janeza Janše nezakonito odstavila, se je pred dnevi kot vršilec dolžnosti vrnil na položaj. Vmes je bil, kot številni drugi policijski funkcionarji, kazensko premeščen v policijski izobraževalni center v Tacnu, ki ga sicer opisuje s skorajda romantičnimi besedami. Tudi nekdanji direktor urada za preprečevanje pranja denarja, ki ga politična desnica iz leta v leto povezuje z vedno novimi aferami, pravi, da mirno spi. Vse to sprejema kot sestavni del najbolj izpostavljenih funkcij v sistemu preiskovanja kaznivih dejanj.

Ko se danes pogovarjamo s policisti, še posebej policijskimi funkcionarji, ni mogoče mimo vprašanja: Kakšni sta za vas bili zadnji dve leti? 

V redu sta bili.

To ste rekli tako, kot da se ne bi nič zgodilo. A se je. Politika je vstopila v policijo. Vi pa ste bili med tistimi visokimi policijskimi funkcionarji, ki so pristali v nekakšni kazenski koloniji v Tacnu. 

Ko sem bil imenovan na čelo Nacionalnega preiskovalnega urada, sem bil imenovan za določen čas, za mandat. To primerjam z življenjem. V trenutku, ko nastopiš funkcijo, se na njej »rodiš«. In že naslednjo minuto začneš »umirati« in »umreš«, ko se ti izteče mandat. Prihodi in odhodi so zame nekaj normalnega. Težava pa je, ko te čez noč in nezakonito – kar je sodišče nesporno ugotovilo – dobesedno iztrgajo iz enote in uvrstijo v drugo, nekako tuje okolje. To ni prijetno in tega ne privoščim nikomur. Nikomur od nas, ki se nam je to zgodilo, ni bilo enostavno. A gre za to, kakšno življenjsko izkušnjo potegneš iz nastalega slabega položaja. Sam sem tam spoznal nove, prijetne ljudi, strokovnjake, se naučil nekaj novega in nekaj znanja sem tudi predal naprej.

Kaj ste počeli v Tacnu, v času, ko ste bili fizično odstranjeni od »pravega« policijskega dela? 

Seveda ni nikoli prijetno, ko te iztrgajo iz tvoje matične enote in ne moreš več opravljati dela, ki naj bi ga in za katero si usposobljen. A potem najdeš druge izzive. Tam sem poučeval, saj sem habilitiran za višješolskega predavatelja, pomagal sem tudi v Centru za izobraževanje in usposabljanje. V Tacnu sem spoznal res čudovite ljudi, profesionalce, ki svoje delo tam opravljajo več deset let. V tem času sem se res veliko naučil. Res sem bi iztrgan iz svoje enote, res se ni spoštovala pravnomočna sodna odločba, da sem bi odstavljen nezakonito, a čas tam nikakor ni bil izgubljen. V Tacnu deluje Policijska akademija, pa Višja policijska šola, Center za izpopolnjevanje in usposabljanje, Center za raziskave in tako naprej. Tam se delajo resne stvari. Tacen ima zaradi vseh dogodkov v zadnjem času po mojem mnenju v javnosti napačno, negativno konotacijo, češ da gre za kazensko kolonijo, in to je krivično do ljudi, ki tam delajo, in do ljudi, ki se tam izobražujejo.

Poleg policistov, ki tam redno podajajo znanje mlajšim kolegom, so ti v zadnjem letu in pol imeli nenavadno priložnost poslušati tudi več »izrednih« predavateljev iz vrha policije – vas, novega generalnega direktorja policije Boštjana Lindava, sedanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar … 

Res je. Tudi sam sem se trudil nanje prenesti čim več znanja in izkušenj, ki jih imam.

Ideja ustanoviteljev NPU je bila res vizionarska – ustanoviti preiskovalno enoto oziroma službo, primerno potrebam modernega časa.

Kljub temu ste imeli več »prostega« časa kot običajno, ste res preganjali dolgčas tudi tako, da ste se udeležili nekaterih usposabljanj? 

Ne gre za dolgčas. Nekaj dela s predavanji je vendarle bilo, saj je tedaj primanjkovalo predavateljev. Res pa je, da ko odpredavaš tri ali štiri ure in se potem še pripravljaš na naslednje predavanje, vseeno ostane kaka ura ali dve časa, tega sem porabil tako, da sem se udeležil nekaterih usposabljanj. Bilo je zanimivo. Zdaj recimo vem, da »stingerja« sploh ni enostavno metati.

Govorite o tistih bodicah, ki se uporabljajo za onesposabljanje vozil? 

Da. Lepo je videti, ko se to vrže čez cesto, če to počne nekdo, ki to zna. Dokler pa te tehnike ne usvojiš, je to nevarno opravilo. Orodje je špičasto in ostro. Če ga ne znaš pravilno vreči, se lahko zaplete in se lahko grdo poškoduješ. No, moram se pohvaliti, bil sem uspešen pri tem. Zdaj imam dokazilo o usposobljenosti za ravnanje s »stingerjem«.

Kar je super. Ko vas bodo naslednjič odstavljali, vas lahko recimo prestavijo na avtocestno policijo? 

Da. A šalo na stran, meni so bila ta in druga usposabljanja ter v Tacnu prebiti čas nasploh res koristni in tudi zanimivi. Podučil sem se tudi o pavih.

O živalih s krasnim perjem? 

Da, tam imajo pave, to je značilnost Tacna. Bil sem celo pobudnik tekmovanja, kdo bo narisal najlepšega pava, pri čemer je moral zmagovalec udeležence tekmovanja za nagrado peljati na kosilo. Nekako so ugotovili, da sem zmagal prav jaz. No, ampak če ne bi bil v Tacnu, ne bi izvedel, zakaj pavi sploh so tam.

Kar je operativno verjetno zelo pomembna informacija. 

Seveda je, izredno pomembna. Pred dolgimi leti, ne bi vedel, koliko let je tega, je bilo v okolici policijske šole, takratne kadetnice, ogromno kač. In to je bilo nevarno, tam so bili kadeti, ki so v bistvu še otroci. Zdaj vem, da pavi izvirajo iz Indije in indijsko ime za pava je ubijalec kač, saj se prehranjuje tudi s kačami. In kjer so v Indiji pavi, kač ni. Tisti, ki jih je nekoč naselil v Tacnu, je bil očitno precej odprte glave, saj je našel zanimivo in učinkovito rešitev za težave s kačami. Hkrati pa najprej, ko prideš v Tacen, zaslišiš glasne pavje krike …

… nekako je tudi naju tale Tacen povsem posrkal.

To je tako kot v tistem filmu Hangover – kar Bangkok vzame, Bangkok več ne vrne. Enako je v tem primeru – tistega, ki ga Tacen posvoji, ga ne da več nazaj.

Ko ravno omenjate to filmsko trilogijo, tetovažo ste tudi dobili v Tacnu? 

Ne.

Seveda ni nikoli prijetno, ko te iztrgajo iz tvoje matične enote in ne moreš več opravljati dela, ki naj bi ga in za katero si usposobljen.

Poglejva še naprej. Zdaj ste po dobrih dveh letih spet na čelu NPU. Se je kaj spremenilo v času, ko vas ni bilo? 

V bistvu sem še premalo časa tu, da bi lahko dobro ocenil stanje. Ugotovil pa sem, da je povsem drugačno vzdušje, kot je bilo, ko sem odšel. Drugačno je tudi poslovanje NPU. Ko sem leta 2019 kandidiral za mesto direktorja, je bila to služba, ki je imela precej več samostojnosti, kot je ima danes. Pri čemer je bila tudi tista samostojnost tedaj drugačna od samostojnosti ob ustanovitvi NPU. Ideja ustanoviteljev NPU je bila res vizionarska – ustanoviti preiskovalno enoto oziroma službo, primerno potrebam modernega časa. Danes v zakonu še vedno piše, da NPU vodi direktor in da je NPU avtonomen pri preiskavi kaznivih dejanj. To je zavajajoče. Jaz sem res direktor, a moj status in status NPU-ja sta danes praktično na ravni enega izmed sektorjev v upravi kriminalistične policije. Čeprav sem direktor, potrebujem za zaposlitev posameznika soglasje direktorja uprave kriminalistične policije in tudi generalnega direktorja policije. Tudi vode, ki jo imamo na mizi, nismo kupili sami, ker zanjo nimamo sredstev, pač pa moramo nekoga prositi, naj nekomu predlaga, da se kupi voda. Kar se pa tiče avtonomnosti, ta je bila na začetku iskreno mišljena, da gre za neodvisen in samostojen organ …

… zato, da bi se politika prek vodstva policije težje vpletala v delo organa … 

Tako. Za to ima direktor NPU tudi mandat. To je nujno. Recimo, da je po mojem mnenju še sprejemljivo, da direktorju enkrat podaljšajo mandat, če je zares uspešen, a potem mora oditi. To delo zahteva vedno nove pristope pri reševanju zadev, nove poglede, novo energijo. Poleg tega se človek iztroši, če to delo opravlja res intenzivno, tako kot je treba. Tu so tudi še nekatera tveganja pri tem delu, zato nihče na tem mestu ne sme ostati predolgo.

Prekinil sem vas, želeli ste govoriti o avtonomnosti NPU, ki to ni več?

Z zadnjimi spremembami zakona o delu in organiziranosti v policiji, ki so bile sprejete v času prejšnje vlade, in s spremenjenimi navodili o sprejemanju zadev sta se dejansko avtonomnost in samostojnost urada tudi vsebinsko zelo oklestili. Z zakonom, ki so ga v osnovi pripravili v Inštitutu 8. marec, naj bi se zdaj povrnilo stanje pred omenjenimi zakonskimi spremembami. Bomo videli, kaj bo prinesel čas, a pozitivno je, da se želi ideja o NPU postaviti spet tja, kjer je bila zamišljena na začetku.

Vodilne policijske preiskovalce pogosto spremljajo takšne in drugačne afere. Včasih upravičeno, ker so prestopili na drugo stran, včasih pa zato, ker poskušajo nekatere interesne skupine umazati njihovo ime, jih onemogočiti. Tudi na vas se afere kar lepijo. 

Afere se name ne lepijo, ampak mi jih drugi lepijo. To je velika pomenska razlika. To jemljem kot del posla. Moje osnovno vodilo je, da delam zakonito in transparentno. Zakaj mi prilepijo vse te afere, niti ne vem. Če izvajam svoje delo zakonito in transparentno, zakaj bi to koga motilo?

Morda koga moti prav to. 

Gre za pritlehne poskuse diskreditacij in to več pove o ljudeh, ki to počnejo, kot pa o meni.

Drži, a vidni predstavniki SDS vztrajno poudarjajo, da ste bili v času službovanja na Uradu za preprečevanje pranja denarja eden izmed akterjev afere pranja denarja za iranske teroriste, imenovane »NLB-gate«. Čeprav je tožilstvo zavrglo ovadbe, to ostaja v glavah ljudi. 

Mi smo pri svojem delu zavezani k zakonitemu delovanju. Morda se lahko celo strinjamo, da je neko ravnanje nenavadno ali se morda celo ne spodobi. A če ni nezakonito, potem ukrepanje organov odkrivanja in pregona ni mogoče. Tako je bilo tudi v primeru, ki ga omenjate. Tudi če bi to res bila afera, bi to bila afera, ki se je zgodila prej, preden sem sploh prišel na položaj direktorja Urada za preprečevanje pranja denarja. To je tako, kot da se ustavim na kraju prometne nesreče in celo poskušam pomagati ponesrečencem, in potem mi nekateri očitajo, da sem to nesrečo povzročil.

Tu je še afera z oškodovanjem javnih in evropskih sredstev, zoper vas je bila pred časom vložena celo kazenska ovadba na evropsko javno tožilstvo. 

Kot pravim, to jemljem kot del posla. Je pa res, da gredo nekateri z očitki zoper mene predaleč. To, kar je sedaj na evropskem javnem tožilstvu, je neutemeljena obtožba, ki nima stvarne podlage. Sprašujem se celo, ali je bil pisec ovadbe v času njenega pisanja v stanju zamegljenega uma. Ker če je to storil priseben človek, je storil kaznivo dejanje krive ovadbe. In o tem se bomo naknadno pogovarjali in ugotavljali odgovornost posameznikov. Spim povsem mirno. Zaupam v pravno državo, v pravni sistem. Vem, da nisem delal nič nezakonitega.

Najprej smo poslušali, da vodenja NPU ne boste prevzeli, dokler ta zadeva ne bo rešena. Zdaj ste vseeno prevzeli vodenje elitne kriminalistične enote, kot v. d. sicer, a vseeno. 

Preden je kdo imenovan na delovno mesto direktorja NPU, se ugotavljajo morebitni varnostni zadržki. Predvidevam, da je bilo tako tudi v mojem primeru. In če bi bilo ugotovljeno, da je karkoli narobe, tega mesta sedaj ne bi zasedal. So pa z mano v tej zadevi policisti in kriminalisti opravili razgovor, to lahko potrdim. Enkrat pa bo treba javno predstaviti očitke iz ovadb in prijav, ugotovitve pristojnih organov … Verjemite mi, če bi nekega dne videli vse to, bi bili po mojem vsi skupaj presenečeni nad bujno domišljijo piscev teh prijav in ovadb.

Dobro. Verjetno imate načrte, ki bi jih radi uresničili v času na čelu NPU. 

Izhajam iz programa, ki sem ga predstavil, ko sem leta 2019 kandidiral za to delovno mesto. NPU mora dejansko biti enota na državni ravni, ki se ukvarja z najtežjimi oblikami gospodarske in organizirane kriminalitete. Moja vizija je, da imamo na ravni uprave kriminalistične policije, torej na državni ravni, enoto, ki se bo lahko spopadala s tovrstno kriminaliteto, ki ni enostavna za preiskovanje. Moj cilj je povečati učinkovitost NPU, kar je povezano tudi z omenjenimi zakonskimi spremembami, ki bi NPU ponovno ustrezno umestile v okvir kriminalistične policije in preiskovanj kaznivih dejanj. Tudi struktura zaposlenih na uradu je silno zanimiva. Del zaposlenih so karierni policisti, ki so v policiji že deset, dvajset let. Drugi del zaposlenih pa so strokovnjaki, ki so k nam prišli iz tako imenovane civilne sfere, pooblaščeni revizorji, bančniki, pravniki. Ljudje, ki so se – vsaj nekateri – tudi izkazali kot uspešni in dobri strokovnjaki na svojih strokovnih področjih zunaj policije. Ta dva svetova si želim nekako zlepiti skupaj. Da bi se torej med seboj čim bolje razumeli. Da bi recimo kriminalisti z dolgoletnimi izkušnjami razumeli, da imajo »zunanji« strokovnjaki znanja, ki bodo tudi njim koristila. In da bi omenjeni strokovnjaki, celo doktorji znanosti, razumeli, da se od omenjenih kriminalistov lahko ogromno naučijo. Po vsem tem času od ustanovitve NPU namreč še vedno obstajajo nekatere napetosti med tema skupinama zaposlenih. Poleg tega imam določena pričakovanja do sodelavcev. Gotovo so do dodatnih usposabljanj in izobraževanj upravičeni predvsem tisti, ki dobro delajo in lahko pokažejo določene rezultate.

Torej imate tudi v elitni kriminalistični enoti ljudi, ki ne delajo dovolj ali dovolj dobro? 

So tudi taki, ki bi lahko dali več, in to pričakujem od njih. Skrb zbujajoče bi bilo, če v Nacionalnem preiskovalnem uradu ne bi imeli najboljših, najodločnejših in najbolj predanih kriminalističnih kadrov.