»Raje sem bil na barikadah kot v ozadju«

Dokler je bil ljubljanski škof, so njegove pridige in govori polnili medije, nato je prišlo obdobje, ko je kot prefekt in kardinal stopil v vrh Vatikana, zdaj pa je napisal knjigo spominov, tudi takih, ki so mu jih odsvetovali.

Zakulisje

Ko je bila pred 20 leti Mladina najradikalnejša antagonistka cerkvene politike nadškofa Franca Rodeta, sploh po objavi naslovnice sarkastične različice Brezjanske Marije, sem prišel na idejo, da bi v tedniku z intervjujem predstavil nekaj, kar se je zdelo nemogoče: dialog med libertinskim tednikom in slovenskim cerkvenim poglavarjem. V prostorih nadškofije sva se srečala na enournem pogovoru, na koncu pa sem dobil odgovor: »Z veseljem vam dam intervju, samo ne za Mladino.« Priznam, da sem kljub profesionalni nejevolji cenil njegov domiselni obrat. Desetletje kasneje sem na povabilo ljubljanske Knjižnice Otona Župančiča vodil pred občinstvom pogovor takrat že s kardinalom in njegov transkript objavil v Mladini. Ko pa so pred dvema mesecema izšli njegovi obširni spomini, v katerih predstavi tudi del kulturne in politične zgodovine naših krajev, sem na urednico naslovil temo intervjuja. Kardinal se je v nekaj dneh odzval prek svojega tajnika in stekla so pogajanja o žanru. Forma intervjuja je bila zanj še vedno nesprejemljiva in predlagal je, da se dobiva na osebnem pogovoru, ki ga lahko posnamem in objavim poljubno kje. No, tu naju je združil kraj: sam ima ljubljanski domicil v stavbi lazaristov z rajskim sadovnjakom marelic, ki je nevtralen teren, zakaj tam je služboval tudi stric mojega deda, še vedno čislani misijonar in pisec nabožnih knjig Urban Nežmah (1843–1928). Zapis pogovora je kardinal dobil v predhodno branje in njegov odziv je bil identičen kot pri Janezu Drnovšku pred predsedniškimi volitvami 2002 – ničesar ni popravljal ne spreminjal, izvzemši napačno zapisano ime dominikanskega duhovnika.

Pogovor

Teme izhajajo iz njegove knjige spominov: osebna srečevanja s tremi papeži, konfrontacije s papežem Frančiškom, duh v kuriji, politika Vatikana do Tita, veselje bivanja v jezikih, komunizem kot paradoksalni blagor, razkošje dvorca Goričane, pogled na škofe Jegliča, Perka in Šuštarja, škofovski mandat, spopadi z mediji, duh korajžnega kristjana, izziv in bolečina celibata, duhovnik z otroki, spomini na Drnovška, upad vernosti in duhovništva, jasno, abortus in svoboda ateista skozi perspektivo kardinala.

Sva v stavbi lazaristov v Ljubljani, ko pa bi se tok dogodkov drugače obrnil, bi bila na gradu Goričane, kjer je bila nekoč škofovska rezidenca. Laiki in tudi del katoliškega občestva so v obnovi škofovskega dvorca videli primer pretiranega razkošja. Zakaj ste navkljub temu vztrajali pri ideji obnove rezidence? 

Ne vem, zakaj nekatere ljudi tako strašno moti misel, da bi bile Goričane škofijski dvorec, ko pa ni škofijski dvorec na Ciril-Metodovem trgu v Ljubljani zgodovinsko nič manj pomemben, lep in razkošen.

Tako razkošen, da si ga je za en dan izbral Napoleon za rezidenco, ko je šel z vojsko prek Kranjske. 

Tako, zgodovinsko ima večjo težo kot Goričane, ne le Napoleon, v njem je šest mesecev bival ruski cesar Aleksander I., dvorec je obiskal zadnji pristni Habsburžan Karl VI., oče Marije Terezije, seveda tudi cesar Franc Jožef. V takem kontekstu živi in dela ljubljanski nadškof, kar nikogar ne moti. Goričane so za lase privlečene, to je čisti populizem, in kot pravi španski filozof José Ortega y Gasset: »El odio a la excelencia,« sovraštvo do odličnosti. Jaz sem za odličnost, ne za aristokratsko, ampak za visok nivo, za visoko raven lepote in dostojanstva. Nikjer v svetu takih dvorcev ne problematizirajo, ne v Franciji ne v Italiji, samo pri nas. Naš Cankar je malo vplival na slovensko psiho – narod proletarcev, kar je povzela za njim komunistična partija, njen vrh pa je ravnal nasprotno od proklamiranih idej. Kocbek mi je pripovedoval, kako so se od leta 1943 v Bazi 20 v Kočevskem rogu pogovarjali o tem, katero vilo si bo na Vrtači v Ljubljani kdo po revoluciji prisvojil.

Rojeni ste v Ljubljani, doma na Rodici, maja 1945 ste z družino emigrirali in bivali po taboriščih v Avstriji, se šolali v Argentini, delali doktorat v Parizu, bili profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, sekretar v rimski kuriji, nadškof v Ljubljani, prefekt in kardinal v Vatikanu. Ste kdaj pomislili, kdo bi bili, če v Sloveniji ne bi zavladal komunizem? 

Večkrat sem razmišljal o tem. Ne bi želel o nikomer reči nič žalega, ampak ko sem gledal svoje prijatelje iz otroštva – večina je že umrlih – fante istih let … Zame sta bila odhod iz Slovenije in begunstvo blagoslov, ki si ga nisem zaslužil. Ostal bi na ravni rodiške mularije, s takim mišljenjem, mogoče bi postal duhovnik v času socializma, to bi bilo največ. Da bi pa se lahko srečal neposredno z veliko špansko literaturo – El siglo de Oro, »zlatim stoletjem«, ki ga imam v sebi, da bi vam lahko na pamet marsikaj citiral ... Španec je človek glavnega trga, kot pravi Unamuno, tam se odvija njegovo življenje, tam se pogovarja, se druži, pri Francozih je več notranjega sveta, poezije, psiholoških problemov: vzemite Baudelaira, Rimbauda, Claudela …

Ena izmed rdečih niti vaše knjige je veselje do srkanja tujih jezikov. Imate kakšno lastno metodo učenja jezika? 

To mora biti v družini. Po mamini strani sem vendarle Breznik. Doktor Anton Breznik ( jezikoslovec in avtor Slovenskega pravopisa, op. B. N.) pa je imel v čudoviti meri smisel za jezik in za primarnost slovenskega jezika; sam sem to vedno iskal tudi v drugih jezikih, nikoli se nisem zadovoljil s približnim izražanjem v tujih jezikih. Vedno sem rekel: »Opozorite me, če sem se kdaj napačno izrazil.« Špansko, francosko, italijansko, nemško ne toliko, govorim tudi angleško, ampak še zdaleč ne, da bi pretendiral na kakšno popolnost.

V katerih jezikih ste se pogovarjali s papeži: s Poljakom Wojtyiło, Nemcem Ratzingerjem? 

S papežem Wojytiło zmeraj francosko, ki jo je perfektno govoril, mi je pa enkrat pri kosilu rekel: »A vi govorite slovensko tako dobro kot francosko?« – »Sveti oče, upam, da, da še nisem pozabil.« Z Ratzingerjem se v glavnem pogovarjamo italijansko. Na veliko noč pred nekaj tedni sem ga srečal v vatikanskih vrtovih, je že na vozičku; na prejšnjem srečanju sem mu recitiral španske verze sv. Janeza od Križa, špansko odlično razume, in zdaj, štirinajst dni kasneje, se mi je zahvalil: »Sem razmišljal o tistih verzih, hvala vam, da ste me spomnili nanje.«

Če papež Frančišek na konsistoriju kaj pove in kakšen kardinal podvomi o pravilnosti in pravi, da bi bilo treba o tem še razmisliti, da je prenaglo, se potem takoj pojavita dva ali trije, ki rečejo, da ima prav papež. Imaginez! Predstavljajte si!

Kako potekajo konfrontacije pogledov s papeži? So kratki stiki neposredno izrečeni ali skozi metafore?

Woytiła na primer je malo govoril, pri mizi v apostolski palači nas je sedelo sedem ali osem, on je poslušal in kdaj kaj vprašal, da bi pa vodil pogovor, tega skoraj nikoli ni bilo. Pri Benediktu je tekel pogovor, ampak ne pri mizi, on ni nikogar vabil k mizi, še manj koga vabi tako popularni Frančišek …

Pri Frančišku sem opazil bodico: v knjigi ga nikjer ne omenjate kot papeža, opišete pa, da vas je v sedemdesetih v Ljubljani obiskal Argentinec Jorge Bergoglio, ki je tedaj bival z vami prav v tej stavbi. V čem je razlika med sedanjim in prejšnjim papežem? 

Ogromna, kolosalna. Glejte, Ratzinger ima nemško formo mentis, evropsko, hodil je na solidno nemško gimnazijo z latinskim in grškim jezikom, odlično govori francosko, italijansko, angleško tudi, špansko, to je Benedikt, izredno kultiviran in izobražen teolog. V bistvu je umetnik, spada v čustveni in miselni svet sv. Avguština, berite Avguštinove Izpovedi – to je Benedikt, žlahtna teologija srca. Bergoglio … on je iz Južne Amerike, iz Argentine, teološke fakultete tam v tistih časih niso bile to, kar so bile nemške. Glede jezikov: španščina vse preplavi, ljudje ne potrebujejo drugih jezikov. Miselni svet je omejen na španski jezik. Južnoameriška teologija še zdaleč ni toliko poglobljena in študij ni toliko resen. Je pa Frančišek inteligenten, z lahkoto se izraža, ima lepe misli, je bolj popularen. Frančišek zna nagovoriti množice.

Kdaj sta se zadnjič pogovarjala? 

Že kar nekaj časa je minilo. Po telefonu. Se boste čudili – iz Slovenije sem mu prinesel kranjske klobase in potico. Se mi je zahvalil za »los chorizos de Eslovenia«.

Kako pa sprejema kritike? 

Varoval sem se, da ne bi rekel česa, kar mu ne bi bilo najbolj pri srcu. Lahko rečem, da če on na konsistoriju kaj pove in kakšen kardinal – ne bom povedal kateri – podvomi o pravilnosti in pravi, da bi bilo treba o tem še razmisliti, da je prenaglo, se potem takoj pojavita dva ali trije, ki rečejo, da ima prav papež. Imaginez! Predstavljajte si!

Duh v kuriji me spominja na anekdoto, ki jo opisujete, ko bi moral nuncij na začetku petdesetih sporočiti predsedniku Titu novico o vatikanski promociji zaprtega nadškofa Stepinca. 

Nuncija takrat ni bilo v Jugoslaviji, chargé d’affaires je bil poznejši kardinal Silvio Oddi, ki mi je pripovedoval, kako se na sprejemu 29. novembra v Belem dvoru ni upal povedati vesti Titu in je prosil belgijskega ambasadorja, naj mu pove, da bo dva dni za tem Stepinac imenovan za kardinala. Tito je postal rdeč od jeze in je potem prekinil diplomatske stike z Vatikanom.

Kako ste potem doživeli papeža Pavla VI., ki je leta 1971 dobrohotno sprejel predsednika Tita, ki je leta držal njegovega služabnika Stepinca v ječi in potem hišnem zaporu? 

To je bila politika kardinala Cassarollija, državnega tajnika. V Vatikanu so bili do prihoda papeža Janeza Pavla prepričani, da bo komunizem trajal še 50 let. Tudi Pavel VI. Treba je bilo načrtovati politiko, ki bi prinesla olajšanje v tistem trenutku, in zato je treba požreti kakšno grenko. To je bila politika ne vivendi, ampak non moriendi, zato je bilo treba pač žrtvovati marsikaj in pozabiti na krivice, samo da preživiš.

Šuštar je bil odličen prvih deset let, ko pa je prišla samostojnost, ni več vedel, kaj bi naredil. To se mi je zdelo čudno, v prvih dveh letih bi lahko sklenili veliko sporazumov med cerkvijo in državo, kot so jih Hrvatje.

Se je odtlej ljubljanski škof začel srečevati s Kardeljem, Kavčičem in Dolancem? 

Ne, tega ni bilo, šlo je, kot pravijo Francozi, za jeu de dupes, igro, v kateri drug drugega prinašata okoli: Vatikan je mislil, da vara komuniste, komunisti pa so bili prepričani, da varajo Vatikan. Dejansko – šola je ostala taka kot poprej, enako mediji, res pa duhovnikov niso več zapirali, tu pa tam so pohvalili vatikansko zunanjo politiko. Vernikom so dali vedeti, da se na vrhovih pogovarjajo, da jim torej ne bodo ne vem kaj storili. To je dalo cerkvi dihati.

Na poseben način je dihal vaš prijatelj, legendarni nadškof Franc Perko. Bila sta iz drugih svetov – on je preživel tri leta v zaporu in zgradil mehko cinično ironijo do oblasti. 

Perko je bil absolutno pošten človek, nikoli se nikomur ni prodajal, ostal je zvest svojemu prepričanju, hkrati je bil zelo zvit. Rekel je: »Moj star oče je bil cigan.« Komunisti sami so ugotovili: njega pustite pri miru, on vas bo peljal, kamor bo hotel. Prvič sva se videla v Parizu na romanju Ciril-Metodovega društva. Bil je izredno svoboden v vsakem primeru, obenem pa je stalno mislil na samomor. Napravil je že načrt, da se bo na Reki vkrcal na ladjo za Dubrovnik, ponoči bo pa skočil v morje in utonil. To je imel v sebi, kdaj mi je rekel: »Raje bi danes crknil kot jutri.«

Ko ste postali škof, ali ste naredili strategijo: kopiral bom to in to od Jegliča, bom Antišuštar? 

To ne, moram reči, da mi je škof Jeglič imponiral kot politik, ampak ga nisem dobro poznal, bolj sem ga spoznal šele, ko je pred leti izšel njegov dnevnik. Jeglič je v letih 1917 in 1918 odigral perfektno vlogo in premagal marsikakšno staro arhaično čustvo v sebi. Da se čustveno ločiš od avstrijskega cesarja in vendarle privoliš v zvezo z balkanskim kraljem – to ni bila lahka odločitev. Veliko duhovnikov je bilo proti temu, on pa je šel v to politiko. Pametno, edina pozitivna možnost za Slovence. Šuštar je bil odličen prvih deset let, ko pa je prišla samostojnost, ni več vedel, kaj bi naredil. To se mi je zdelo čudno, v prvih dveh letih bi lahko sklenili veliko sporazumov med cerkvijo in državo, kot so jih Hrvatje. Šele ko sem jaz prišel, smo s težavo z Drnovškom podpisali en temeljni sporazum. Verjetno je vzrok tudi Šuštarjeva žlahta, njegova sestra Slavica je bila poročena s Stanetom Kavčičem.

Stopiva v medijsko vojno med vami in osrednjimi mediji, še zlasti z Mladino. Kako bi pogledali za nazaj? Bi se mu bilo modreje ogniti? 

Tak, kot sem, bi se temu težko izognil. Raje sem bil na barikadah kot v ozadju. Primerjal sem, kaj imajo druge države, česar mi nimamo. Zame in za mojo idejo o slovenskem narodu je bilo nesprejemljivo, da bi ta narod dosegel manj svobode in sproščenosti kot drugi narodi okoli nas. Tu je šlo za duhovno suverenost slovenskega človeka. Ko sem hodil od fare do fare, sem čutil to ponižanje ljudstva, ljudje so bili prijazni, srčno dobri, radodarni, plemeniti, ampak brez korajže. Hotel sem v njih prebuditi to korajžo – vzemite v roke svojo svobodo. Citiral sem francoskega dominikanca Lacordaira: »La liberte ne se reçoit pas, elle se prends.« Svobode ti ne ponujajo, ampak si jo vzameš.

In potem ste spodbudili demonstracije v Ljubljani zoper županjo, ki je hotela nazaj postaviti sramotilni spomenik pred nadškofijo.

Recimo. Županja Vika Potočnik je odstopila od te namere, ko pa je za njo prišla Danica Simčič, je spet poskusila. Rekel sem: »Ne boste, na tem mestu se ni nič zgodilo, to je zgodovinska laž, tam ni razloga za spomenik, postavite ga kjerkoli in nanj napišite karkoli, ampak ne pred nadškofijo.« Pa smo se dajali. Ona je dejala: »Bom poklicala policijo!« Jaz pa: »Bom šel na radio Ognjišče in pozval vernike, da pridejo.« In so prišli, ne da bi šel na radio. Bili smo tam, dokler se ni stvar umirila.

S premierom Drnovškom pa sta našla dialog, on je hodil k vam, skupaj sta gledala celo nogometne tekme. 

Imel sem vtis, da je bil Drnovšek osamljen človek, mogoče celo nesrečen. Ne vem, vsakič, ko sem prišel k njemu, je bilo vedno na koncu kosilo. Pri nobenem drugem ne. Seveda smo ga vabili v nadškofijo, on nas je vabil na Brdo v tisto brunarico. Gledala sva nogomet, se je sprostil, ampak zmeraj je bil nekoliko zadržan. To je bil človek dobre volje, mislim, da je bil na koncu tudi veren. Ko je bil bolan, sem ga obiskal v bolnici in sem mu rekel: »Molim za vas, za vaše zdravje. Odgovoril je: »Hvala, hvala!«

Vaši škofovski predhodniki, Vovk, Pogačnik, Šuštar, so bili vsi 16, 17 let na položaju. Ko ste začeli škofovski mandat, zagotovo niste računali, da bo trajal le sedem let. 

Ne, zgodovina ljubljanskih škofov je taka: razen Hrena in Jegliča, ki sta bila škofa 30 let, so bili vsi drugi vsaj 14 let. Škofovanje sem planiral na časovni termin 15 let. Mislim, da bi bilo dobro, če bi ostal v Ljubljani, a so me poklicali v Rim, in kot pravijo Francozi – so ponudbe, ki jih ne zavrneš.

Ste kdaj pomislili, kdo vas je odstavil, zakaj so vas odstavili? 

Ne, saj me niso. Prvič slišim, da me je kdo odstavil.

Ja, ja, bila je promocija – postali ste prefekt in kardinal. Toda niste imeli možnosti vztrajati? 

No, možnost imaš. Če bi navedel najrazličnejše razloge, da ne sprejemam vabila, bi to lahko nedvomno naredil. To je bilo eno, po drugi strani pa moram priznati, da me je teh sedem let nekoliko utrudilo. To so bila težka leta, poglejte časopise, vašo Mladino, to je bilo iz leta v leto iz tedna v teden.

Brez vas takrat ni bilo naslovnice, ampak preidiva k velikemu škandalu, ki se je potem sodno izkazal kot izmišljija: Delo je objavilo članek Kardinalov sin. V nekem odgovoru pred tem ste odnos s tem dekletom izpred pol stoletja opisali, da sta bila kot Črtomir in Bogomila. V knjigi spominov ste pri vprašanju celibata zapisali, da želja obstaja, da se ta ne da eliminirati, lahko se ji odrečeš, ampak živi še naprej v tebi, tako da se ji vseskozi upiraš.

Pa to je ja fantastično, tvoje življenje je dramatično.

Se morate ves čas boriti s samim seboj, s skušnjavcem v vas?

Ja, ampak veš, zakaj se boriš. Veš, da je tu ljudstvo, ki od tebe pričakuje, da boš tak in tak. Če si svobodnega srca, notranje svoboden, lahko ljudem daješ poslanstvo duhovnika – neoženjen duhovnik, ki daje sebe in vse svoje sile drugemu. Tu ni samo občutje dolžnosti, tukaj je tudi ljubezen do Gospoda, ki si mu izročil svoje življenje, in do naroda, ki mu služiš. To je vez ljubezni med duhovnikom in narodom, to je mogoče vez, ki je lepša kot med možem in ženo, to samo potencira polnost življenja.

Ko je vaš prijatelj duhovnik in profesor Drago Ocvirk odšel v pokoj, zapustil duhovniško službo in si ustvaril družino z otroki, kako je to vplivalo na vajino prijateljstvo? 

Glejte, jaz nikogar ne obsojam, Dragota seveda ne, spoštujem njegovo odločitev, ne vmešavam se v to. Ko je nameraval to storiti, sem mu rekel: »Premisli, kam greš,« ampak je bilo že prepozno, otrok je bil že na poti.

Kako pa so medijsko zgodbo o kardinalovem sinu sprejemali vaši kolegi v kardinalskem zboru? 

Nobeden ni verjel. Ne da bi jaz reagiral, so mi telefonirali, mi pisali. Toliko se pa poznamo, daleč od tega. Sem pa slišal za neko anketo, po kateri je 80 odstotkov Slovencev to verjelo. To veliko pove o slovenskem narodu. Verjeli so nekaj, za kar trdi dotični pisec Karba, da ni nikoli trdil. In 80 odstotkov Slovencev je verjelo nekaj, česar nihče ni trdil. A razumete, kaj so Slovenci?

Ampak Slovenci v vas vedno prebudijo polemiko. Zmeraj ste brali literaturo, ste v zadnjem času prebrali kakšnega ruskega avtorja? 

Oj ne, zdajle berem zadnji roman Draga Jančarja Ob nastanku sveta. Ste ga brali?

Sem. 

Kako se vam zdi?

Toliko dobrih knjig je napisal, da zadnji ni najboljši. 

Imam isti vtis, ni tisto.

Ko sem se v intervjuju pogovarjal z našim največjim klasičnim filologom Kajetanom Gantarjem, sem ga vprašal, kako da je v konkurenci antičnih bogov lahko zmagal Kristus. Odgovoril mi je, da je bila podlaga za to v eshatoloških predstavah o trpljenju grešnikov po smrti in blaženosti tistih, ki dobro živijo. Odločila je privlačna vera v privlačnost raja, kar je ljudem približalo krščanstvo. S tem pa askeza, ko začno ljudje asketsko živeti. 

Zanimivo, to pa o Gantarju več pove, kot si je on mislil. Gantarjevo pojmovanje o odnosu med Bogom in človekom je staroslovensko, rahlo janzenistično. Tipično slovensko janzenistično. Rimski človek in družba sta sprejela sporočilo evangelija kot sporočilo svobode. Kristus, ki osvobaja človeka. Antični bogovi so bogovi, ki tlačijo, ki ustrahujejo. Absolutno se ne strinjam z Gantarjem. Krščansko sporočilo je v bistvu sporočilo svobode za človeka, svobode pred Bogom, svobode pred bližnjim, svobode pred smrtjo.

Kako si razložiti, da je v času razmaha človekovih pravic in svoboščin čedalje manj ljudi pri mašah? Čedalje manj je tudi duhovnikov in novomašnikov. 

Letos imamo štiri novomašnike v Sloveniji, ko sem bil profesor na teološki fakulteti, jih je bilo pa 65.

Papež Frančišek nič ne pomaga?

Najmanj. So zgodovinska obdobja verske gorečnosti in obdobja mlačnosti, nezanimanja, indiferentnosti. Danes je zelo močan val relativizma in sekularizacije, o katerem je kar naprej govoril papež Benedikt. Ali bo zahodni človek dolgo vztrajal v tej plitvini ali si bo zaželel nekaj globljega? Ali bo vztrajal pri povprečnosti ali si bo želel nekaj večjega?

Kako bi pojasnili ateistu svobodo? On prepoved abortusa razume kot napad na svobodo. 

Tu je v igri človeško življenje, danes vemo, da ko se združita moški in ženski princip v plodu, je vse tam in se bo samo še razvijalo. To je odgovornost pred življenjem. Mnogi tega ne dojemajo tako. Toda to je nekaj, pred čemer se moramo vprašati: ali ima človek pravico uničevati človeško življenje? Svoboda tukaj je svoboda prekrška, svoboda greha. Ali je to resnična svoboda?

Imel sem vtis, da je bil Drnovšek osamljen človek, mogoče celo nesrečen. Seveda smo ga vabili v nadškofijo, on nas je vabil na Brdo v tisto brunarico. Gledala sva nogomet, se je sprostil, ampak zmeraj je bil nekoliko zadržan.

Ateista s tem ne bi prepričali. Nekoč ste bili v vrhu vatikanskega tajništva za neverne. Ste se ukvarjali z vprašanjem, kako njim približati krščanski nauk?

Vprašanje ateizma je skrajno resno, ker gre za temeljno vprašanje življenja in njegovega smisla, daleč od vsake ideologije ali politike. Francoski pesnik Pierre Emmanuel, prijatelj našega Jožeta Javorška in krstni boter njegovega sina, je nekje zapisal: »Vivre pour Dieu ou vivre pour la mort.« Živeti za Boga ali živeti za smrt. Tretje možnosti ni. Bog, sinonim za življenje. Lahko ga najdemo pod drugimi imeni: narod, domovina, revolucija itd. V tem smislu pravi Rebula: »Vsako revolucijo sproži sla po nesmrtnosti.« Pod temi in podobnimi pojmi se skriva podoba krščanskega Boga ali kako drugo božanstvo. Vedno pa je v njem zaobjet pojem neminljivega, trajnega, večnega življenja. In to je temeljna zahteva človeštva, kot pričujejo različna zgodovinska obdobja. So pa tudi obdobja, ko sla po nesmrtnosti ni tako očitna in se pojavi obdobje dekadence, ko življenje izgubi svoj okus in volja živeti usiha. To so obdobja skepticizma in ateizma. To obdobje isti Pierre Emmanuel primerja z zimo: »Prepričan sem, da je vera pomlad sveta, kot je nevera njegova zima.«

Pred 20 leti, ko ste se kot nadškof zavzemali za prepoved abortusa, je libertinska Mladina kot odgovor objavila provokativno naslovnico na račun Brezjanske Marije. Takrat ste malo presenetili, ko ste izjavili, da ne boste tožili časopisa, ampak da boste zanj molili. Je bila molitev uslišana? 

Seveda, takšna naslovnica se ni več ponovila.