Plesalka, koreografinja in piska, ki se potaplja v sanje

Njene sanje so bile vedno zelo žive. Imela je navado, da jih je zapisovala, a tedaj še ni bila zverzirana v nobeni tehniki, ki bi ji lahko pomagala pri njihovi analizi. Potem pa je leta 2010 nekaj časa bivala v New Yorku, kjer je zbirala gradivo za doktorat. Tedaj se je ukvarjala s kolonizacijo imaginacije, ikonografijo in podobami, ki jih ljudje doživljajo in konzumirajo – zdelo se ji je, da so od njih odtujeni, da so v nekakšni množični hipnozi. Odtujenost imaginarija, jezika in podob je navdihnila tudi njen takratni performans Bliss.

Toda vrnimo se za hip na zabavo v stanovanju sredi Union Squara na Manhattnu, na kateri se je Mala Kline (rojena 1977) znašla nekega večera. Ko je stopila v prostor, jo je preplavil občutek domačnosti. Šlo je za stanovanje Catherine Shainberg, ustanoviteljice Šole podob (School of Images) in izumiteljice tehnike Saphire®, ki omogoča poglobljeno raziskovanje podzavesti in sanj. Tisti večer je kupila njeno knjigo. Takoj je vedela, da je našla, kar je dolgo iskala – ključ do razumevanja delovanja sanj in njihovega potenciala. »Sanjamo ves čas. To je način, kako telo procesira zaznave okoli nas – posreduje nam jih v obliki podob, ki se jih niti ne zavedamo. To je podzavest, ki je govorica našega telesa. Če zapreš oči in se ji prepustiš, boš takoj videl podobe, začutil, da si nekje že bil, da nekaj ni dobro zate in tako dalje. Telo nam na ta način ves čas posreduje pomembna sporočila,« je prepričana.

Raziskovanju metode kolektivnega sanjanja po metodi Saphire® se posveča že dvanajst let. Ustanovila je DreamLab, mobilno platformo za raziskovanje sanj in podob z omenjeno metodo v kontekstu uprizoritvenih umetnosti. Člani platforme so z njo nekaj časa potovali v kraje, kjer je bivala na rezidencah, in tam izvajali performanse, potem pa je kupila del stare vaške šole na Rutarski planoti in ga prenovila v zavod ELIAS 2069, novo bazo DreamLaba. Gre za šolo, umetniški rezidenčni prostor, ekološko kmetijo in terme na prostem, namenjen izobraževanju in ustvarjanju skozi sanjarjenje. Zdaj tja na rezidenčna bivanja in delavnice prihajajo ljudje z vsega sveta.

Znanje raziskovanja sanj uspešno vključuje tudi v svojo koreografsko prakso. Tako je bilo tudi pri zadnjem delu, ki ga je pred dvema mesecema predstavila na odru Kina Šiška, Venera: med ujetostjo in letenjem, ki temelji na Botticellijevi umetnini Rojstvo Venere. Med snovanjem predstave je prakticirala formalistični postopek, imenovan odpiranje sanj, ki sproži lucidno sanjanje, v katerem se razgrnejo odgovori na zastavljena vprašanja. »Postavila sem vprašanje, povezano z Venero, in zgodila se mi je serija dvanajstih sanj, v katerih so se izjasnile teme, s katerimi se moram ukvarjati. Zapisovala sem jih v obliki poezije, ki je postala del prve, filmske različice tega projekta.« Prva premiera se je namreč zaradi covida zgodila na spletu in iz materiala je nastal umetniški film, ki je bil predstavljen na Mestu žensk in še naprej gostuje po svetu.

S plesom se ukvarja od najstniških let, je prejemnica prestižnih nagrad na področju sodobnega plesa; med drugimi zlate ptice, povodnega moža in nagrade Ksenije Hribar za koreografijo. Pri šestnajstih je začela delo z EnKnapom, tam preživela tri leta, nato pa jo je odneslo v tujino, kjer je sodelovala s številnimi uveljavljenimi koreografi in režiserji. »Tega mi je bilo sicer hitro dovolj. Bilo je intenzivno, a hkrati plitko, preveč usmerjeno zgolj v estetiko in konceptualno. Nikoli nisem dobila duhovnega zadoščenja, ki sem si ga želela.« Zadovoljna je, da se ni usmerila le v ples, temveč izbrala študij primerjalne književnosti in filozofije, ki ji je dal za njeno delo nujno potrebno širino. Pred kratkim je pri založbi Maska izšla njena knjiga Gledališča potencialnosti: med etiko in politiko, ki je nastala kot predelava njene doktorske disertacije iz filozofije. »Če želiš razumeti sanjski jezik, potrebuješ mitološko izobrazbo, poznavanje religij, vse mogoče. Razumeti moraš, kako ta jezik deluje, to pa ti lahko omogoči samo branje filozofskih in leposlovnih besedil, brez filtrov in sodb. Da nisi potem presenečen, ko nekdo pride in ti reče, jaz pa vidim to in to, ampak da znaš podobe brati in kontekstualizirati,« pove. To ji ne pride prav le, ko te metode uporablja za snovanje plesnih predstav, temveč tudi pri individualnih in kolektivnih seansah, ki jih vodi doma in po svetu. To je njen glavni vir dohodka, ki ji omogoča neodvisnost – plesne predstave lahko snuje v miru, ne da bi jo preganjale točke za razpise. Naslednja, ki si jo bomo lahko ogledali čez kakšno leto ali dve, bo vezana na figuro Mnemozine, grške boginje spomina. »Fascinira me tema spomina in vprašanje, kako sploh prisostvujemo nečemu takšnemu, kot je spomin. Spomin namreč ni le psihološka funkcija v naši glavi, ampak je veliko več. Pri tem pa je spet sanjska matrica tista, ki pravzaprav omogoča kozmičen spomin, ki je vse preteklo in vse potencialno – kar je bilo, kar je in kar bi lahko bilo.«