Max Seeck: Lov na čarovnice

+ + + +

Mreža in plen

Max Seeck (1981), finski avtor kriminalk z nagrajenim prvencem Hamurabijevi angeli, je že v prvi knjigi trilogije dokazal, da zna vzpostaviti zapleten svet intrig, v katerem le najbolj penetrantnim in umnim preiskovalcem uspe razplesti kompleksno in kompaktno spletko, za katero stoji visoko motivirana in usposobljena ekipa. Protistran mora biti tako ves čas na preži, tisti blizu se kmalu izkažejo za krte, delajo vsaj za drugo, če ne še za kakšno stran. V Hamurabijevih angelih je bila iskana skupina nekdanjih vojnih kameradov iz časov balkanskih vojn, sledi pa so vodile na finsko veleposlaništvo v Zagrebu in so se prepletale s trgovino z orožjem. Napačno sem predvideval, da bo Seeck nadaljeval z izbrano in preverjeno ekipo: Lov na čarovnice se namreč dogaja globoko na finskem podeželju.

Začne se v snegu, v hiši znanega pisatelja kriminalk z okrutnimi preobrati (ena med njimi je Lov na čarovnice), v katerih v neogotskem slogu piše o krvavih umorih, ki jih izvaja nekakšna inkvizicijska skupina. Prvo truplo je truplo njegove žene, on pa je medtem v ne tako bližnjem mestu na pisateljski turneji, s katero naj bi si povečal bralno publiko. Ampak Seeck se ne zadovolji z enim umorom, ki se zgodi v nepojasnjenih okoliščinah, celo sredstvo je dolgo skrivnost in na umor kaže bolj anonimno telefonsko sporočilo o samomoru, ki ga izreka moški glas. Tudi sicer se preiskovalni ekipi zdi, da tava, da so vsi dokazi in indici o morilcu ali skupini pravzaprav zavajanje, da stopa v nastavljene pasti in ve toliko, kolikor ji pustijo, nič več.

Storilci, zdi se, da jih je več, so torej vedno korak pred preiskovalci in glavni med njimi se vmes bori z boleznijo, posledico kajenja, preiskovalka pa se izgublja v spominih, od katerih so nekateri prav travmatični – recimo beneška ljubezenska romanca z uglednim in nadarjenim glasbenikom, ki dobiva vse ostrejše robove. Hkrati se bori s posledicami avtomobilske nesreče, v kateri so umrli starši in brat, in zdi se nam, da jo bodo tegobe doletele ravno v hipu, ko bo morala odločno bežati.

Lov na čarovnice je zapleteno napisan roman, ki se v skladu z navezavo na zgodovino včasih oprime tudi latinščine ali kakšnih zamotanih srednjeveških dokaznih postopkov, o kakršnih je v primeru Agate Schwarzkobler pisal že recimo Ivan Tavčar, in zdi se, da gredo nekatere žrtve skozi podobno dokazno proceduro. Sicer pa kriminalka sega v tisti zadnje čase nadvse priljubljeni žanr, v katerem so morilci naravnost genialni umi, sposobni ne le predvidevanja psihičnih odzivov zasledovalcev, temveč tudi neverjetne usklajenosti dejanj, natančnega predpostavljanja časovnice. So globinski psihologi plus spretni v logistiki, prikrivanju stanja stvari s postopnim razkrivanjem.

Medtem je izšla tudi že tretja knjiga iz Seeckove trilogije, enako izpisana v hitrih, filmskih in akcijsko pospešenih poglavjih, z večperspektivičnim pogledom na preiskavo, in verjetno si je do zdaj že ustvaril publiko med ljubitelji zapletenih, s skrivnimi navezavami na zgodovino podkletenih kriminalk.