Prej tiho, zdaj trušč

Janko Lorenci

19. 8. 2022  |  Mladina 33  |  Kolumna

Tudi pri nas je bilo že kar nekaj prestopov iz novinarstva v politiko, a so praviloma šli mimo. Okoli portala Necenzurirano pa se je dvignilo osupljivo veliko prahu. Najbrž predvsem zato, ker je pretres doživel majhen, a potenten in vpliven medij. Pa tudi zato, ker primer vsebuje občutljivo novinarsko problematiko.

Necenzurirano si zasluži majhen spomenik. Raziskoval in razkrival je vzorce delovanja Janševega režima, predvsem pa konkretne sporne, sumljive, nezakonite poteze oblasti in gospodarstva v prejšnjem mandatu. In jih tudi dokumentiral, ne zgolj označil za sporne ali kriminalne. Našel si je dobre vire, postal najuspešnejši novinarski raziskovalni tim v Sloveniji in pripomogel, da prejšnja vlada ni naredila še hujše škode.

Bil je tudi eden redkih medijev, ki so se odkrito upirali janšizmu in s tako držo prispevali k njegovemu oblastnemu padcu. Za nazaj mu ni mogoče vzeti ničesar.

Ob njegovih sedanjih težavah pa je dobro razmisliti o nekaj rečeh.

Prestopanje v druge poklice ni množičen pojav, ki bi ogrožal novinarstvo. Tudi s prestopi v politiko ni nič narobe, tega ne problematizira noben zakon ali kodeks. Če gredo v politiko dobri novinarji, je to za novinarstvo seveda škoda, a je dobro za politiko, to pa je dobro za vse – pod pogojem, da novinar vstopi v normalno politiko. Golobova to je, Janševa ni. Ali je pomembnejše novinarstvo ali politika, tu ne bi tehtali, nujna sta oba.

Prestopanje novinarjev v politiko zbuja nelagodje tudi zato, ker je politika na slabšem glasu kot novinarstvo. V primeru portala Necenzurirano pa je pri nekaterih ostrih komentarjih zraven lepa količina čistunstva, sprenevedanja, zavisti ali sprevržene slabe vesti tistih medijev, ki so, ko je šlo zares, klavrno molčali ali jecljali, vsi skupaj pa kljub neprimerno večjim ekipam niso raziskali niti polovice tistega, kar je Necenzurirano sam, z zgolj tremi (!) novinarji.

Bolj problematično in težje je vračanje novinarjev iz politike v novinarstvo. Toda zakaj se dober, verodostojen novinar, ki se je obnesel tudi v politiki, ne bi smel vrniti v stari poklic. Skratka, tudi na tako vračanje gre gledati za vsak primer posebej. Hkrati je novinarstvo občutljiv poklic, nekakšno poslanstvo, zato so novinarji tako kot sodniki dolžni skrbeti za videz nepristranskosti. Prestopanje k temu ne prispeva.

Odhajanja novinarjev v politiko ne moremo označiti za njihovo politizacijo. Če gre novinar v politiko, pač postane politik in neha biti novinar. To se dogaja in se bo. Politizacija novinarjev in novinarstva je, če si politika pridobi nedovoljen in nepriznan vpliv na medije in ima v njih svoje novinarske vojščake. To se zdaj dogaja na RTV. Notranja nazorsko-politična pluralnost v posamičnem mediju je do neke stopnje normalna, saj nismo roboti. A če je prevelika, ni medij ne tič ne miš, notranje razpade, navzven pa deluje kot sračje gnezdo, neverodostojno. Skratka, v resne in zaupanja vredne medije odkriti ali potuhnjeni politični navijači (slednji so nevarnejši) ne spadajo. Stvar medijev je, da se jih odkrižajo ali jih dajo na neškodljiva mesta.

Ostrih besed je deležen tudi premier Golob. A zakaj ne bi smel v svoje vrste vabiti novinarjev in kdaj koga tudi pohvaliti ali okrcati?

Vabi jih očitno predvsem zato, ker mu manjka dobrih kadrov. Skratka, Golob lahko novinarje »kupuje«, ne sme pa jih tako ali drugače podkupovati. Glede tega bo morala Vesna Vuković natančno razložiti finančno povezavo svojega podjetja z družbo Gen-i.

Med Golobovim in Janševim odnosom do medijev pa je grozovita razlika. Janša je ustanavljal svoje psevdomedije, uveljavljene medije pa je skušal ali podrediti ali uničiti (svojčas Delo, zdaj znova RTV). Golob si pridobiva novinarje s šarmiranjem in vključevanjem v politiko, a medijev ne uničuje. To je bistvena razlika. Zdaj premiera v zvezi s portalom Necenzurirano obravnavajo izrazito strogo, prestrogo. Njegova medijska koristnost ali škodljivost bo najbolj odvisna od tega, kakšna zakona o RTV in medijih bo ponudila sedanja oblast. Kakšna bosta, pa bo zelo odvisno tudi od novinarjev.

Necenzurirano s svojo osnovno uspešnostjo in sedanjimi težavami potrjuje, da je naše resno novinarstvo v krizi. Za to so deloma krive zunanje okoliščine. Tudi tu so mediji, enako kot povsod na Zahodu, izpostavljeni pritiskom kapitala in politike, konkurenci družabnih medijev, prekarizaciji itd. Javni mediji so povsod predmet političnega poželenja, zasebni lovijo kočljivo ravnotežje med tem, kako streči javnosti, vendar zadovoljiti tudi lastnike. Malo je prosvetljenih, denimo takih, ki bi na primer dopuščali, da njihov časopis zagovarja visoke in hkrati za ekonomijo vzdržne davke.

Novinarstvo neprimerno bolj kot odhajanje v druge poklice hromijo lastne hibe – šibka profesionalnost, pogosto negativna kadrovska selekcija, nesolidarnost med mediji, slaba sindikalna organiziranost, prežetost z neoliberalizmom, oportunizem in ena izmed njegovih najslabših oblik – uravnoteževanje. Prakticirala ga je zlasti RTV, in to že pred zadnjo okupacijo. Z njim je pomagala janšizmu in spodkopavala samo sebe.

Trušč okoli portala Necenzurirano lahko kaj prinese, če bodo novinarji in drugi odkrito in javno diskutirali o svojih težavah in tudi uspehih. Kljub vsem svojim slabostim ostajajo nepogrešljivi. Necenzurirano pa je zašel v težave tudi zato, ker je ta mali kolektiv delal kot konj, do izgorelosti, pod nenehnim naskakovanjem janšistov, pod plazom tožb Roka Snežiča (beri SDS) in s stalno finančno zanko okoli vratu. Cirman ima prav, ko pravi, da je glavnina medijev Necenzurirano s svojo pasivnostjo pustila na cedilu. Želimo mu, da bi sam malo zadihal, njegov portal pa preživel in kritično pozornost usmeril predvsem v delovanje nove oblasti.