Brata dvojčka, ki ustvarjata nadrealistične čarobne svetove

Alen in Robi Predanič, ki tvorita umetniški dvojec The Witch Twins (v prevodu Čarovniška dvojčka) in sta tudi v resnici dvojčka (rojena sta leta 1994), sta vsestranska avantgardna umetnika, ki snemata predvsem videospote (za tuje glasbene izvajalce) in kratke filme, za katere sama ustvarita tudi dodelane kostume in scenografijo in v katerih vselej nastopata sama, kot čarovnika, puščavnika, Nezemljana in kot razna pravljična bitja. A pravzaprav so fantazijski svetovi, ki jih ustvarjata, zanju še mnogo več kot le umetniški izdelki: so »pobeg od turobne resničnosti«, pravita. Oba sta izrazito introvertirana. »A ko sva v kostumu, dobiva nekakšno supermoč,« pravi Robi, »v resničnem svetu se morava ves čas nekaj pretvarjati, v najinem svetu pa ni pravil: lahko se premikava, kot želiva, nosiva kakršnekoli kostume hočeva, si pobarvava nohte, skratka, vsaka stvar, ki ti pade na pamet, je sprejemljiva.« Alen ga dopolni: »To je bistvo The Witch Twins: tu ni omejitev, tu nobenemu ni mar za nič, to so le sanje. To je umetnost, kjer je vse dovoljeno.«

Med pogovorom sta si večkrat tako lepo dopolnila misli, med seboj sta gladko pinkponkala z odlomki različnih anekdot iz otroštva – in poudarila, da je njuno umetniško udejstvovanje na neki način podaljšek tega obdobja. Alen pravi, da »že odkar pomnim, živiva v najinem mehurčku«. Robi pa se spominja: »Vedno sva vse delala skupaj delala, izmišljevala sva si igrice in pravila, in pravzaprav je to zelo podobno temu, kar počneva zdaj«. Alen prikima in nadaljuje: »In pogledala sva ogromno filmov. To je ključno. Filmi so od nekdaj pomemben del najinega mehurčka – in najina estetika je pravzaprav akumulacija vseh teh filmov, ki sva jih absorbirala.« Naštevata predvsem hollywoodske klasike: Harry Potter, Matilda, dela Tima Burtona, Jamesa Camerona in Petra Jacksona, omenita pa tudi japonskega mojstra Hajaoja Mijazakija in številne animirane klasike. Čeprav navdih vlečeta predvsem iz sodobnejših filmov, so njuna dela videti izrazito retro. »V največji meri se zgledujeva po psihedeliji iz šestdesetih in sedemdesetih,« pravita. Prej kot na sodobno blockbuster fantazijo njuna dodelana estetika spominja na kakšne odbite prizore iz filmov Alejandra Jodorowskega ali Nobuhija Obajašija.

Prvi projekt pod imenom The Witch Twins je bila celostna prenova študentske sobe, ki sta jo do zadnje podrobnosti preobrazila v magično vzporedno resničnost, podobno tisti, ki jo lahko vidimo v različnih videospotih, ki jih ustvarjata za obskurne glasbenike z vseh koncev sveta – od Avstralije prek Japonske do Nemčije. Njuno delo zajema scenografijo, kostumografijo, performans in različne filmske obrti, od snemanja prek montaže do stop-motion animacije in ustvarjanja nizkocenovnih posebnih učinkov. »Pomembno je, da imava nad videi popoln nadzor: točno veva, kako je videti najin svet, in skoraj nemogoče bi bilo, da bi se v ustvarjalni proces vmešal še kdo tretji,« pravi Robi. Ob nedavni razstavi njunih del v Umetnostni galeriji Maribor, ki je bila prva (in odlično sprejeta) predstavitev dvojca The Witch Twins v svetu visoke umetnosti, je kustos Jure Kirbiš zapisal, da »brata Predanič nastavljata ogledalo svetu, pa ne takega, v katerem bi se pri neonski luči zrcalila njegova gola realnost in krutost, ampak takega, skozi katerega je v zgodbo stopila Alica in na drugi strani odkrila čudežno deželo«.

V otroštvu sta bila pogosto nerazumljena. Z videoprodukcijo se poigravata že od rosnih let, začela sta pri štirinajstih, ko sta navdih črpala predvsem iz grozljivk in so njune prve stvaritve močno zaskrbele njuno razredničarko in šolsko psihologinjo. Ekstravagantna, ekcentrična plat se v njiju skriva že od nekdaj, a pred rojstvom projekta The Witch Twins je bila v obeh v veliki meri potlačena. Ko sta prišla v Ljubljano – in po naključju postala tudi sostanovalca v študentskem domu – se je zanju vse spremenilo. »Vse življenje razmišljaš, kaj si drugi mislijo, nato pa ti poči, in ugotoviš da moraš biti ti – ti,« pravi Alen. Robi pa nadaljuje: »V Ljubljani sva postala avtentična.«

Pravzaprav sta se brata ne le zunanjemu svetu zunaj mehurčka, temveč tudi eden drugemu, outirala šele po prihodu v prestolnico, kjer sta se razživela in razbohotila in začela resneje umetniško udejstvovati. V njuni umetnosti poleg fantazije, avantgarde in psihedelije veliko vlogo odigrata tudi queerovska in drag queen kultura. Ko naštevata vplive, poudarita tudi denimo velik pomen resničnostnega šova RuPaul’s Drag Race in dodajata: »Že v vrtcu sva si kdaj nadela ženske obleke, a sva se skrivala – v najinem rojstnem kraju je klima zelo konservativna.« Prihajata iz Brežic, kjer živita tudi trenutno, a kot pravita, »ves čas načrtujeva pobeg«. A to ne bo le pobeg v fantazijski čarovniški svet, temveč fizičen premik v kraje, kjer bo njuno delo – in njuna ekscentrična prezenca – razumljeno. Njune ambicije so zares velike, njun preporod v Ljubljani je bil le prvi korak.