Darko Tuševljaković: Vrzel

+ + +

Domoljubi in apatridi

Vrzel iz romana srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića (1978) je na vse strani, najopaznejša je tista med obema deloma; Vrzel je namreč diptih, katerega prvi del se dogaja srbskemu oficirju Bogdanu na dopustu na grškem otoku Krfu, na katerega se je v prvi svetovni vojni umaknila srbska vojska in je tam Modra grobnica, torej morje, v katero so metali umirajoče vojake. V drugem delu vstopi sinov – Damirjev – glas, ki popisuje študentska leta v Šumadiji, potem ko ni opravil sprejemnih v metropoli in se je zatekel v Kragujevac, kjer harajo primitivni starejši kolegi.

Seveda je vrzel medgeneracijska in ob neprikriti jezi, ki se tu in tam sprevrže v oficirjevo fizično obračunavanje z mladostniki, brezbrižnimi do slavne srbske vojne zgodovine, slutimo fiasko, pa tudi odpor do vsega, kar je prinesla sinova preselitev s partnerjem v tujino. Oficir je sumničav do žene, ki morda skriva sinovo fotografijo in je z njim ohranila stike. Mislimo si, da trpi za posttravmatsko motnjo zaradi udeležbe v vojni v kateri od sosednjih držav, pa ne – bliski, ki ga napadajo, so posledica dogodka na vadbišču. Tu je še spolno sproščeni par vojakov, on je vojaški zdravnik, ona z bleščečo naoljeno kožo in oba sta prava past, korenček in palica. Predvsem pa je skozi oči nezadovoljneža Vrzel prava antireklama za poceni počitnice v paketu, nezanimivi ogledi v preveliki vročini v času, ko so tam vsi in zato veliko njih preveč.

Sinova zgodba je intimnejša, o prijateljevanju s posebnim fantom, ki so ga še v materinem trebuhu hipnotizirali in si zdaj v umu gradi sobo, v katero se lahko zateče, zato je do patriarhalnih in nasilniško pokroviteljskih tipov na faksu posmehljiv, provocira in izvaja umetniške akcije proti njihovemu nacionalnemu ponosu in čojstvu. Tudi od te skrajnosti in vzvišenega ekscesnega dogajanja se ogradi, tu prav tako nastane vrzel, saj prijatelj očitno to imaginarno sobo izkorišča za ne čisto varne miselne eksperimente in vanjo pod vplivom halucinogenih snovi vabi še druge, pri čemer mu zaradi duševnega ustroja ves čas grozi, da bo v sobi obtičal.

Vrzel je roman, ki koplje jarek okoli Damirja, ta se odmika od vsega in potem domovino zapusti, vidimo, da tudi zato, ker ena od povedanih epizod razkrije zavrnilni odnos družbe, še bolj njenih represivnih in udarnih sil do vsake drugačnosti, prav posebej do vsega odklonskega od mačizma, patriarhalnosti in prave moškosti po tradicionalnem kopitu. Vrzel se ograjuje od solipsizma in domačijske samozaverovanosti mladih in tudi od vojščaškega planja krvi, ki v vsem vidi herojsko preteklost, srbske poraze skozi zgodovino, čuječnost proti vseprisotnemu sovražniku. Tujina je tako usoda mladih, predvsem tistih, ki se jim zdi vsako možačenje in poveličevanje tradicije sumljivo in ceneno.