»Lažje je biti poslanka kot pa res dobro delati v nevladni organizaciji«

Tereza Novak je novinka v politiki, saj je doslej dolga leta vodila eno izmed večjih nevladnih organizacij, Slovensko filantropijo. Zdaj sedi v pisarni z razgledom na Trg republike, kjer je še lani ob tem času pogosto stala tudi sama in izrekala protivladna gesla. Po nekaj mesecih je še vedno polna zanosa, ugotavlja pa, da stvari v državnih organih tečejo zelo počasi, in tudi, da je za najvišje izvoljene predstavnike ljudstva res dobro poskrbljeno in imajo vse možnosti, da delo opravljajo dobro, če si to želijo.

V obdobju prejšnje vlade smo vas kar redno videvali na protivladnih protestih. Bi se motili, če bi rekli, da ste nekako še najboljši približek »predstavnice« protestnega gibanja v državnem zboru?

Ne motite se ravno veliko. Protestov sem se kar pogosto udeleževala in bi se jih še večkrat, če bi bila malo bolj prijateljica z množicami, kot sem. Na protest pa sem odšla vedno, ko se mi je zdelo, da res moram nekako sporočiti, da nisem zadovoljna z oblastjo in da je treba glede tega kaj ukreniti. Poleg tega sem iskala tudi druge poti, da povem, da se mi to, kar se dogaja, ne zdi prav. S tega vidika bi me lahko označili za predstavnico protestnega gibanja v državnem zboru.

Ste bili pri izražanju nezadovoljstva nad vlado kaj obremenjeni s posledicami, ki bi jih to lahko imelo za Slovensko filantropijo, nevladno organizacijo, katere izvršna direktorica ste bili, za tam zaposlene? 

Vsekakor. Pod prejšnjo vlado in tudi pod drugimi pod istim vodstvom je vladal vsesplošen občutek, da moramo paziti, kaj rečemo, ker to lahko ima posledice. Take signale smo dobivali tudi od posameznih zaposlenih na ministrstvih. Slovenska filantropija je v tistem času imela periodične novice, v katerih sem lahko zapisala, če se s čim nisem strinjala, ampak pogosto sem se spraševala, do kod sem lahko kritična, da ne bom ogrožala svoje organizacije, saj ta že tako ali tako ni bila ena od nevladnih organizacij, ki bi jih prejšnja vlada cenila.

Težava je predvsem, če vam odvzamejo projekte, ki jih izvajate za državo, vam ne podaljšajo pogodb zanje, mar ne? 

Tako je, in to se je dejansko zgodilo naši in številnim drugim nevladnim organizacijam. Poleg tega je za nevladno organizacijo res slabo, če jo kar naprej nekako kriminalizirajo. Še vedno se o organizaciji, ki sem jo vodila, govori kot o organizaciji, ki prejema zelo veliko javnih sredstev, in to na način, kot da ji ta sredstva nekdo kar tako daje in da neupravičeno dobiva denar iz proračuna, čeprav to nima nobene zveze z dejanskim stanjem. A tudi če se vse to vedno znova demantira, temu marsikdo verjame. Sama sem skratka čutila pritisk, da moram paziti, kako in v kakšnem obsegu javno izrazimo nestrinjanje z vlado, če tega ne počnemo zgolj v obliki zakonodajnih pripomb in predlogov, ki najpogosteje niso bili upoštevani. Nevladne organizacije so navsezadnje odvisne tudi od imidža, ki ga imajo med ljudmi, in morajo skrbeti za svoje dobro ime. Od tega je odvisno, kako nanje gledajo uporabniki njihovih storitev, prostovoljci in donatorji ter financerji.

Zdi se, da je nevladni sektor pod vedno večjim pritiskom. Politična desnica ga vztrajno prikazuje kot nepotreben, potraten, celo škodljiv del družbe. Potem pa zagori v naravi in brez nevladnega sektorja, prostovoljnih gasilcev, bi pogorela vsa država … 

Absolutno. Zdaj bi kdorkoli zelo težko rekel, da so prostovoljci, gasilci, nepotrebni in škodljivi. Čeprav tudi za gasilce prostovoljce ni vse najbolje urejeno. Toda različnih »gasilcev«, ki blažijo stiske ljudi, je vsak dan na terenu množica. Teh ljudi sicer ne vidimo, a zato nič manj ne »gasijo« težav ljudi v stiski.

V državnih organih so stvari zelo zapletene in reševanje vsakega problema traja prav neverjetno dolgo.

Ker jih ne vidimo, tudi ni prav razširjeno vedenje o tem, kaj delajo prostovoljci, ljudje, ki brezplačno namenijo svoj čas in znanje, da pomagajo drugim.

Najlažje vam to pojasnim na primeru Slovenske filantropije in začela bom kar pri sebi. Moja vez s to organizacijo ostaja tudi po tem, ko sem postala poslanka, saj sem pri njej še vedno prostovoljka. Začela sem na začetku epidemije koronavirusne bolezni in v Logatcu enkrat na teden razvažam presežke hrane družinam in posameznikom, ki to potrebujejo. To je ena od oblik prostovoljskega dela, ki mi vzame približno dve uri časa na teden. Potem so tu ljudje, ki vsak dan pomagajo pri učenju, z učno pomočjo otrokom s težavami, katerih starši si ne morejo privoščiti plačljive pomoči. Pri tem sodelujejo upokojeni učitelji, študenti, dijaki … V medgeneracijskih centrih Slovenske filantropije prostovoljci izvajajo raznorazne delavnice za otroke, starejše, za širše občinstvo in prinašajo v skupnost nove vsebine, ki so brezplačne in dejansko dostopne vsem. Vsak lahko vstopi v ta prostovoljski prostor in ponudi kaj, kar bo morda zanimivo za druge. Med epidemijo so prostovoljci Slovenske filantropije s svojimi avtomobili prevažali na delo zaposlene v domovih starejših občanov v času, ko ni bilo javnega prevoza. Ker organizacija nima ekipe zdravstvenega osebja, smo pomagali drugače tudi pri oskrbi starejših, ki so bili najbolj ogrožena skupina.

Potem so tu še različna svetovanja, mentorstva in oblike druženja za begunce, kjer tudi prostovoljci tkejo socialne mreže ljudem, ki pridejo v našo državo in potrebujejo pomoč pri vključevanju. To delo opravljajo prostovoljci med drugim zato, ker profesionalcev na tem področju preprosto ni dovolj. Učenje slovenščine se recimo skoraj brez izjem začne ob pomoči prostovoljcev in se potem tako, s konverzacijo in utrjevanjem, nadaljuje tudi po tem, ko država ponudi neko omejeno možnost učenja slovenščine, ki navadno ni zadostna. Potem so prostovoljci, ki z druženjem bogatijo vsakdanjik predvsem starejših, ki živijo sami, so brez svojcev in potrebujejo družbo.

Pa tudi ukrajinski begunci bi bili še danes lačni in bosi, če bi bili prepuščeni na milost in nemilost državi in ne bi bili deležni pomoči prostovoljcev in nevladnega sektorja, ki je to storitev izvajal celo brezplačno in jo v številnih primerih še vedno. 

Ja, prav neverjetno je, da je prejšnja vlada trdila, da bo država poskrbela za ogromno ukrajinskih beguncev, ni pa pomislila, kaj to v praksi pomeni – da torej potrebujejo možnosti za življenje tu. Ljudje so prihajali in nič ni bilo urejeno, skoraj v celoti so bili prepuščeni sami sebi, prijateljem in prostovoljcem ter nevladnim organizacijam; te so zagotavljale hrano, oblačila, osnovne informacije o pravicah, ki jih tu imajo, in o tem, kako jih lahko sploh uresničujejo. Kar se tiče nastanitve, je še danes tako.

Država se s tem torej prav resno ne ukvarja? 

Država ni naredila nič in tudi z nastopom nove vlade se ni še nič bistvenega spremenilo.

Res ste na oblasti šele dobra dva meseca, ampak Gibanje Svoboda, vaši ministri, vaša vlada so obljubljali, da bodo tudi na tem področju vidne bistvene spremembe.

Imamo interventni zakon, ki ga je za ta namen pripravila prejšnja vlada. S spremembami zakona bi lahko dosegli nekatere poenostavitve in hitrejše postopke za pridobitev statusa začasne zaščite za ukrajinske begunce. A tega zakona nam ni uspelo spraviti skozi zakonodajni postopek zaradi množice zakonov, ki jih je na dan konstituiranja državnega zbora v novi sestavi vložila opozicija. Zakon je bil torej blokiran in bo šel v postopek šele septembra. Tudi sicer postopki pred upravnimi enotami in na uradu za oskrbo migrantov tečejo prepočasi. Vsi, predsednik vlade, ministri in poslanci, si prizadevamo, da bi se to spremenilo, a v resnici je to področje, ki je bilo dolga leta zanemarjeno in na vseh ravneh škriplje. Zdaj se išče, kje so ozka grla, zakaj in kje se zatika, kdo vse je odgovoren, da sistem dejansko ne deluje. Je kadrovsko podhranjen, slabo organiziran in bila sem neprijetno presenečena, da z vso našo voljo stvari ni mogoče premakniti v kratkem času. Zame je bilo to posebej neprijetno, saj smo v nevladnem sektorju vajeni, da se na zastoje odzivamo ažurno, poti do rešitev niso zapletene, ne smejo biti, sicer nevladna organizacija ne bi mogla delovati. V državnih organih pa so stvari zelo zapletene in reševanje vsake težave traja prav neverjetno dolgo. Celoten sistem dela z migranti in begunci je bil dolgo namenoma postavljen v mrtvi tek, z ničimer se ne hiti, ne iščejo se rešitve in ne odpravljajo težave in mi v dveh mesecih tega še nismo zmogli bistveno spremeniti.

Letos se niste prvič odločili za vstop v politiko. Kaj vas je zadnja leta vleklo vanjo? 

Prvič sem kandidirala na evropskih volitvah za stranko DeSUS. Slovenska filantropija veliko deluje na področju starejših, ki tudi potrebuje resno obravnavo in pozornost. Na povabilo tedaj evropskega poslanca Iva Vajgla sem se odločila preveriti, kako je videti politika. Že tedaj, enako kot zdaj, pa sem razmišljala, da so, kar se tiče reševanja težav, ki sem jih videla pri svojem delu v nevladni organizaciji, neke meje. Lahko na različne načine pomagaš ljudem, polepšaš jim dan, omiliš težave, odpravljati pa jih najpogosteje ne moreš. Vedno prideš do točke, kjer bi bilo treba narediti kaj več, da nekih težav ne bi bilo več. Kdor dovolj dolgo deluje v nevladni organizaciji, spozna, da obstajajo težave, ki jih sploh ne bi smelo biti, ker ni racionalnega razloga zanje. Slišimo recimo, da želimo, da se v naši državi živi kakovostno in dobro, in da bomo poskrbeli za veliko večino ljudi. A potem opozarjaš, da so številni zaposleni revni in da potrebujejo pomoč humanitarnih organizacij, da preživijo, spremeni pa se nič, stanje se kvečjemu slabša. Pri tem nevladna organizacija ne more narediti nič več, kot da neuspešno opozarja in seveda blaži stiske. Nisem človek, ki bi zelo dolgo lahko samo tarnal in bil nezadovoljen, zato sem se odločila preveriti, ali lahko z ljudmi, s katerimi nas družijo iste vrednote, v politiki naredim kaj, česar poslanke in poslanci v prejšnjih sestavah niso bili sposobni.

Zakaj ste se odločili ravno za stranko Gibanje Svoboda? 

Bila sem članica Stranke zelenih dejanj, kjer sem bila vključena v skupino ljudi, ki se je zbrala zaradi spoznanja, da nočemo več živeti tako in da se čutimo sposobni kaj spremeniti. Ko je potem zdajšnji predsednik vlade Robert Golob v nas videl ljudi s podobnimi vrednotami, je prišlo do združitve in odtlej je projekt le še rasel. Ni mi žal, zdi se mi, da gre s predsednikom vlade na čelu za skupino ljudi, ki ima velik potencial, da naredi kaj dobrega.

Bo ta druščina zmožna koraka naprej v smislu varovanja okolja, podnebja, pravih zelenih dejanj? 

Upam, da se bomo usmerili v manj potratno smer. Glede fosilnih goriv in nasploh. Mislim, da bi morali vsi skupaj malo sestopiti iz tega razvoja in se začeti zavedati, da ne bomo mogli živeti kot do zdaj in si hkrati govoriti, da smo »zeleni«, ker to ne gre. Če želimo biti res »zeleni«, ne moremo trošiti tako kot doslej, ne moremo vlagati v umazane panoge. Opustiti moramo neizmerno potrošništvo, izkoriščanje naravnih virov in ljudi, ker se to ne bo dobro končalo. Razmišljati je treba o drugačni kakovosti življenja, ki temelji na večji globalni pravičnosti.

Moja vez z organizacijo, ki sem jo vodila, ostaja tudi po tem, ko sem postala poslanka, saj sem pri njej še vedno prostovoljka. Enkrat na teden razvažam presežke hrane družinam in posameznikom, ki to potrebujejo.

Kako sploh deluje ta stranka, ki v resnici ni imela niti časa postati stranka, pa je že zasedla skoraj polovico sedežev v državnem zboru? 

Ne poznam kake drugačne realnosti, saj nimam izkušenj z delovanjem strank, vidim pa, da so kolegi vložili veliko truda v oblikovanje strankarskih struktur. Smo mlada stranka in uspeh na volitvah je prišel hitro, a stranka dobro deluje, saj vemo, da ni mogoče biti uspešen, če ni reda in če se ne ve, kdo je za kaj odgovoren. Dobro se mi zdi, da se je stranka takoj na začetku zavedela problema, da ne bo mogla delovati, če ne bo imela urejenih struktur. Rekla bi, da smo za tako mlado stranko dobro organizirani.

Kako je nasploh v politiki, so se vaša pričakovanja izpolnila?

Težko bi ocenila, tu sem dva meseca in doslej smo se predvsem seznanjali s sistemom in hiteli. Potrebovala sem nekaj časa, da sem ugotovila, kakšna je poslanska vloga, kako jo opravljati. Nisem imela pravzaprav posebej jasnih pričakovanj, želela sem si opravljati delo, kjer bom lahko vplivala na to, da se kaj spremeni. Trudim se kar najbolje prispevati v skupno dobro, kako uspešna bom, pa bodo verjetno ocenjevali drugi. Trudim se tudi najti način delovanja, ki bo po moji meri in bo primeren za to okolje, ker ne morem reči, da mi je ravno všeč, kako so včasih videti te naše seje.

To vam verjetno ni bilo všeč že prej, če ste kdaj spremljali prenose sej, in niste osamljeni, marsikomu to ni všeč. 

Želela bi si, da bi delovali tako, da bom na svoje delo lahko ponosna. Iščem svoj način, kako bom zadovoljna s službo in kako ne bom pristala v prevladujočem toku, ki je videti kot kak resničnostni šov. Želim si dobro utemeljevati zamisli, nočem biti žaljiva, želim še naprej delovati na način, ki je zame edini sprejemljiv, da spoštujemo drug drugega. Že to je težko in je včasih kar izziv.

Zakaj je to tako težko? 

Kar pogosto se zgodi, da smo soočeni z neprimernim govorom, žalitvami, neprimernimi diskvalifikacijami. Parlamentarizem razumem kot soočanje različnih mnenj, o katerih razpravljamo, potem pa sprejmemo rešitev, ki je plod teh različnih mnenj in za katero lahko rečemo, da je v dobro skupnosti. Tako si predstavljam, da bi morala biti videti neka razprava …

… ker ste še novi. 

Seveda. In ker vidim, da je tako prej izjemoma, moram najti način, da ostanem to, kar sem, in ne podležem temu, da se neprestano proti komu borim, namesto da bi poslušala, se informirala in odgovorno odločala.

Celoten sistem dela z migranti in begunci je bil dolgo namenoma postavljen v mrtvi tek, z ničimer se ne hiti, ne iščejo se rešitve in ne odpravljajo težave in mi v dveh mesecih tega še nismo zmogli bistveno spremeniti.

Verjetno imate v mislih predvsem odbor za notranje zadeve, ki ga vodite, v njem pa sedijo tudi poslanci kot recimo Branko Grims ali pa Žan Mahnič? 

Verjamem, da lahko sprejmemo neko raven medsebojnega spoštovanja in se vsaj poskusimo pogovarjati. Do tega v resnici še nismo prišli, a jeseni nas čakajo pomembni zakonski predlogi, o katerih se bomo morali pogovarjati. Po svoje je celo lažje, ko si v državnem zboru in imaš pred seboj neke naloge, kot pa, če to gledaš z distance, na televiziji in si miliš, o bog, česa vsega nekateri ne izrečejo. Zdaj imam tudi priložnost, da pozivam k spodobni komunikaciji in k temu prispevam. Če ljudje ves čas poslušajo, kako se njihovi predstavniki v parlamentu med seboj zmerjajo, to zelo kvarno vpliva na družbeno ozračje. Nič dobrega ni od tega. Taka komunikacija je potem nekaj, kar je družbeno sprejemljivo in jo vidimo vsepovsod.

Kako se vodenje malo večje nevladne organizacije razlikuje od vodenja parlamentarnega odbora, od poslanskega dela? 

Delo v nevladni organizaciji je zelo stresno in intenzivno, vsaj kar se tiče Slovenske filantropije, kjer se veliko dela na različnih področjih. Voditi tako organizacijo je zelo naporno, trdo delo – prav nasprotno od tega, kako ljudje, ki tega dela ne poznajo, vidijo nevladne organizacije. Tudi nekateri poslanski kolegi ne poznajo nevladnih organizacij in visoke strokovnosti opravljenega dela v njih. V resnici je delo v nevladni organizaciji zelo resno, intenzivno in bistveno bolj nadzorovano s strani pogodbenih partnerjev kot marsikatero drugo delo. Ko sem prišla v državni zbor, je bilo v tem pogledu to zame nekaj čisto novega ...

… ste že začeli razmišljati, da boste potrebovali kak dodaten hobi?

Skoraj. No, zdaj vidim, da seveda ni tako. Lahko delaš zelo veliko. A tudi, če delaš veliko, si deležen veliko različnih oblik podpore, strokovne, administrativne, tehnične in tako naprej. Zaradi tega imaš čas za razmislek, kar je res dragoceno. Tu so dane vse možnosti, da delaš dobro, ne da bi se iztrošil. V nevladnem sektorju je vedno premalo ljudi in mora ena oseba delati veliko več, kot bi za primerljivo opravilo morala v kakem drugem sistemu. Drugače je biti odgovoren za 40 ali več ljudi, za njihove plače in za dobro ime organizacije, ki je bombardirana z vseh koncev, pri tem pa biti tudi vedno najboljši, kar si lahko, pri pripravi razpisnih predlogov, kot pa zdaj, ko sem poslanka in moram delati pošteno, se vedno zavedati, da sem tam zaradi ljudi, se odločati v dobro ljudi in skupnosti in biti zvesta svojim načelom. V resnici je lažje biti poslanec kot pa res dobro delati v nevladni organizaciji.

Hočete reči, da ste, paradoksalno, prej imeli veliko večjo odgovornost, kot jo imate zdaj, ko zasedate formalno eno najodgovornejših političnih funkcij? 

Da, neposredno do ljudi, s katerimi sem delala, vsekakor. Pogosto sem bila pod vtisom, da če bom še tako dobro delala, morda ne bo dovolj dobro. Pritisk tolikšne negotovosti, ki jo ustvarja nestabilen način financiranja nevladnih organizacij, je res velik. Nekaj negotovosti je koristne, prispeva k višji kakovosti dela, več inovacijam, če je je preveč, pa je to samo neskončno naporno. Pri nas je je bilo preveč.

Bili ste vključeni v proces oblikovanja osnovnih obljub in projektov Gibanja Svoboda. Čigava zamisel, zahteva je bila odstranitev žice oziroma tehničnih ovir na mejah? 

O tem smo se od samega začetka strinjali. Našli smo se ljudje, ki se o nekaterih vprašanjih strinjamo, mislimo enako. Če je nekaj sramota za vso državo in poleg tega povzroča velike tragedije, ni bilo kaj dosti razmišljati, kakšna naj bo pot naprej.

Je pa res, da je ni politike na svetu, ki ne bi enega načina nadzora državnih meja nadomestila z drugim. 

Seveda. Ne delamo si utvar in tudi osebno si jih ne delam. Imamo državo, ki ima svoje meje in svoja pravila, in v takem svetu tudi nasploh živimo in država bo tudi v prihodnje skrbela, da bodo meje varne. Le da ne z žico, ki tako ali tako tega ni dobro opravljala. Seveda je treba meje varovati, a hkrati je treba ves čas imeti v mislih, da moramo varovati tudi življenje in pravice ljudi, ki ob njih živijo, in prav tako ljudi, ki vstopajo v državo, četudi nezakonito. Človek, ki vstopi nezakonito, je še vedno človek, ima svoje pravice, treba je izpeljati primeren postopek, poleg tega mu je treba omogočiti uresničevanje pravic, ki jih ima po mednarodnih konvencijah in slovenski zakonodaji in ustavi. Ne gre za to, da bodo zdaj meje odprte, pač pa za to, da tam ne bo rezilne žice.

Kdor deluje v nevladni organizaciji dovolj dolgo, spozna, da obstajajo težave, ki jih sploh ne bi smelo biti, ker ni racionalnega razloga zanje.

Če se bo uresničilo, kar obljublja vaša stranka – da bodo za azil lahko zaprosili vsi, ki si tega želijo, in da nezakonitega vračanja na Hrvaško ne bo več –, bo to pomenilo tudi nekaj več prosilcev za azil, za katere bo treba vsaj začasno ustrezno poskrbeti. Pa že danes, ko je število prosilcev nekoliko večje, ker Hrvaška noče več sprejeti čisto vseh, je v azilnem domu in njegovih izpostavah kaos. 

Da, verjetno bo treba poiskati ali celo zgraditi dodatne nastanitvene zmogljivosti. Saj s tem se pristojni ukvarjajo in iščejo dodatne prostore. Slovenija sicer večinoma ni končni cilj ljudi, ki prihajajo v Evropo. A tudi Slovenija bo vedno bolj potrebovala ljudi, imamo delovna mesta, ki niso zasedena, in nekaj bo glede tega treba ukreniti. Tudi s tega vidika je treba pogledati na migracije. Glede na razmere v svetu Slovenija ne bo mogla vplivati na migracije. Če je življenje do nekaterih ljudi na drugem koncu sveta tako nepravično, kot je danes, potem je logično, da bodo prihajali tja, kjer upajo, da bi lahko bilo malo bolje. Z ograjo in žico smo jim poskušali sporočiti, da jih nočemo v naši državi, a šlo je za sistem, ki niti ni deloval. Če bo v bodoče v državi kak tujec več, se Slovenija zaradi tega ne bo potopila. Moramo pa imeti dobro politiko, da lahko tistih nekaj ljudi, ki želijo ostati pri nas, dobro integriramo in bomo vsi imeli kaj od tega. Če tega ne naredimo, nismo naredili ničesar.

Glede na to, da ste se v preteklosti ukvarjali tudi z ženskimi pravicami, hodili v države tako imenovanega tretjega sveta, me zanima, kako vidite sedanjost, v kateri se pravice žensk krčijo v »razvitem« svetu, v ZDA, v Evropi? 

Mislim, da v zahodnem svetu, če posplošimo pogled, preudobno živimo, materialno, pa tudi v glavah. Pravice, ki jih imamo, jemljemo kot danost, o kateri sploh ne razmišljamo. A če govorimo o pravicah žensk, gre za pravice, ki so nam jih ženske zelo težko priborile v dolgotrajnem boju. Zdaj vidimo, da pravice niso dane za vedno, da jih mogoče ne bomo kar tako uživale me, naše hčere, vnukinje, če jih jemljemo za samoumevne. Pravice so področje, kjer ne smemo spati. In zdi se mi, da smo naredili točno to, zaspali. Večina v zahodnem svetu uživa privilegije razmeroma udobnega življenja z razmeroma veliko pravicami. Tega se je treba zavedati in tudi, da je treba za to, za pravice žensk, za pravice drugih skupin, za solidaren način življenja, ves čas delati in se za to boriti. Dogaja pa se nam nasprotno, vse to se nam zdi samo po sebi umevno in znake, da gremo v neko drugo, neprijetno smer, vedno znova spregledamo, in ko je prepozno, se znajdemo pred dejstvom, recimo pred odpravo pravice do splava, v katero sicer ne bi nikdar privolili.

Tudi ko je vaša stranka prevzela oblast, so nekatere uveljavljene politične strukture predvsem na politični desnici videle težavo v ženskah v politiki. In rdeči čevlji predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič …

Če mene vprašate, je Urška Klakočar Zupančič odlična na svojem položaju in ima našo polno podporo. Odziv nanjo in na ženske v politiki se mi sicer ne zdi nepričakovan. Smo družba, v kateri ni samo po sebi umevno, da bo ženska zasedla pomemben državniški položaj. Tudi ni samo po sebi umevno, da bi se ženska lahko obnašala, kakor se ji zdi prav. Urška Klakočar Zupančič je zdaj sinonim tega, kaj ženska je in kaj je prav, da ženska je. Zakaj pa se ženska v politiki ne bi mogla obnašati, kakor se njej zdi prav, pri čemer se moški že desetletja, stoletja lahko obnašajo, kakor se njim zdi prav? Nesprejemljivo se mi zdi, da jo zaradi tega kritizirajo. Predvsem ženske pa moramo v vsem tem videti priložnost, da se kot ženske med seboj podpiramo. Tudi zato sem res s ponosom prevzela vodenje kampanje Marte Kos za predsedniške volitve. Menim, da je čas, da v Sloveniji to funkcijo zasede ženska, in sama si želim Marte Kos na tem položaju.

Ampak žensk je že tako več kot moških. 

In volijo moške in se zgražajo nad drugimi ženskami, to mislite?

Če želimo biti res »zeleni«, moramo opustiti neizmerno potrošništvo, izkoriščanje naravnih virov in ljudi, ker se to ne bo dobro končalo.

Da. 

Zdi se mi, da smo ženske do žensk precej bolj kritične kot do moških. Ravno s tem, ko ženske prihajajo na pomembne položaje, se spreminjata tudi mnenje o ženskah in odnos do njih in mnenje o tem, kaj je prav in kaj ne. Res ne vem, zakaj ženska v parlamentu ne bi nosila rdečih čevljev, če ji je to všeč. Zato, ker imajo moški samo črne? Namesto da bi se govorilo, kaj je ženska na položaju predsednice državnega zbora naredila dobrega, se ukvarjamo s čevlji. To moramo pustiti za sabo in naprej dobro delati.

Kaj je zdajšnja predsednica državnega zbora storila dobrega? 

Zelo dobro opravlja svoje delo. Odlično vodi seje. Njen predlog, da se moramo poslanci, kadar imamo seje in se zaradi drugih obveznosti ne opravičimo in smo prisotni v državnem zboru, pojaviti v dvorani na začetku seje, se mi zdi popolnoma upravičen. Tudi funkcionarji se moramo znati omejiti. Če se morajo vsi delavci v Sloveniji najmanj javiti, ko pridejo v službo, zakaj nam, poslankam in poslancem, tega ne bi bilo treba, kadar imamo seje? Praksa, ki se je izoblikovala v državnem zboru, se mi ne zdi poštena do ljudi, ki jih zastopamo, in predsedničin predlog podpiram. Zato smo tam, izvoljeni, da v državnem zboru odgovorno zastopamo interese ljudi.