Dan potem

Janko Lorenci

26. 8. 2022  |  Mladina 34  |  Kolumna

Največjo nuklearko v Evropi ali Rusi ali Ukrajinci obstreljujejo z raketami in postaja strateški zastavek v vojni. Obstreljevanje govori o norosti vojskujočih se strani in neverjetni lahkotnosti, s katero svet sprejema to samomorilsko dogajanje, ki se lahko katastrofalno konča tudi zanj.

Človeštvo je že bilo na robu jedrske vojne, najbolj v kubanski krizi leta 1962, ko je skušala Sovjetska zveza namestiti rakete na Kubi, na ameriškem vplivnem območju. Jedrske vojne noče nihče in strah pred medsebojnim uničenjem še deluje, a očitno bledi. Vedno je mogoča tudi nehotena napaka, ki bi sprožila naglo zaporedje jedrskih alarmov in ukazov, ti pa bi nazadnje vodili v izstrelitev vseh jedrskih konic v nasprotnika. Ta bi seveda storil isto. Antonio Guterres, generalni sekretar ZN: »Danes je človeštvo samo za en nesporazum, za en zgrešen razmislek oddaljeno od jedrskega uničenja. Doslej smo imeli izredno srečo. A sreča ni strategija in ne ščit pred geopolitičnimi napetostmi, ki se lahko prelijejo v jedrski spopad.« Nevarnost jedrske vojne še ni bila tako velika. Klub jedrskih držav se širi. Širi se krog držav, kjer nameščajo jedrsko orožje, jedrski sporazumi, nastali po hladni vojni, tonejo v pozabo, geopolitične napetosti se večajo. Hkrati novo manjše, tako imenovano taktično jedrsko orožje zbuja iluzijo, da je mogoče obdržati nadzor nad omejeno uporabo jedrskega orožja.

Tu je tudi ukrajinska vojna. Očitno se bo vlekla in večala možnost, da nehotena človeška ali tehnična napaka sproži jedrski spopad. Vsaj enako nevarnost pa poraja potek vojne.

Ne Zelenski ne Biden ne Putin si ne morejo privoščiti poraza oziroma zmage druge strani. Amerika je v Ukrajino vojaško in retorično investirala preveč, da bi se na hitro umaknila. Na bojišču je nastal pat položaj; nobena stran ne more zmagati, ena ali druga pa lahko začne izgubljati. Najnevarneje bo, če se bo to zgodilo Rusiji, proti kateri poteka vojna izčrpavanja. Ameriški politolog John Mearsheimer pravi: »Tu gre za perverzen paradoks. Uspešnejši ko bo Zahod pri slabljenju Rusije, večja bo verjetnost, da vojna postane jedrska – Putinu grozi poraz in notranji pretresi, zato sproži v Ukrajini jedrsko bombo, da bi tako prestrašil Zelenskega, Zahod pa pripravil do tega, da se začne truditi za premirje in mir.« Toda čim pade prva jedrska bomba, postane vse do konca negotovo in nepredvidljivo. Nihče ne ve, kaj bo storila nasprotna stran, dogajanje je kot šahovska partija, v kateri vidiš samo premikanje svojih figur. Nasprotnika z množico bomb sta živčna.

Že omejen jedrski spopad bi povzročil »jedrsko zimo« in bi z lakoto pomoril dve milijardi ljudi. A tudi brez jedrskega razpleta prinaša nadaljevanje vojne same slabe reči: energetsko in prehransko krizo, stagflacijo, stiske in trpljenje mnogih zlasti na svetovnem Jugu.

Predvsem pa imajo vojne, tudi omejene, svoj srk. Nanje se navajamo, njihova normalizacija vodi v stanje duha, ki veča konflikte in ignorira mirno reševanje sporov. Militarizaciji uma sledi dejansko oboroževanje (ta preskok se je izrazito že zgodil v Nemčiji), to pa spet veča nevarnost vojne, tudi jedrske. Spirala napetosti se dviga.

Hkrati vojna vedno izrine, preglasi druge krize. Ukrajinska vojna že brez jedrskih eksplozij preprečuje, da bi se resno posvetili enako nevarni, čeprav drugačni kataklizmi – ekokrizi. Nevarnost jedrske vojne je v zaporedju dogodkov, tako hitrem, da človek izgubi nadzor nad dogajanjem. Ekokriza je nasprotno postopna, to nas uspava, z drobnimi, a trajnimi poslabšanji se sprijaznjujemo, vendar zamujamo z ukrepi in posledice lahko postanejo nepopravljive. Obe tako različni, a potencialno pogubni krizi se medsebojno pospešujeta. Mentalna in dejanska militarizacija duši skrb za okolje, poslabšano okolje sproža nove napetosti in veča nevarnost jedrske vojne.

Zato je lahkotno obravnavanje ukrajinske krize in zgolj iskanje krivcev namesto iskanja, kako vojno končati, tako neznosno. Javnost, tudi naša, je glede Ukrajine povsod razdeljena. Nekateri naši tako imenovani pravičniki gredo zelo daleč. Branko Soban na primer bi Rusko kapelico preimenoval v Ukrajinsko, Luka L. Gabrijelčič, vedno bolj predmet lastnega občudovanja, govori celo o narodnem izdajstvu, če nisi strogo za proukrajinsko uradno linijo Zahoda. Najbolj razvneti zagovorniki nadaljevanja vojne, razsejani po vsej Evropi, ki vsa trpi zaradi spopada v nesrečni Ukrajini, bi ukinili ruske turiste, izbrisali ruske umetnike, imajo za Ameriko ena, za Rusijo druga merila, militarizacija, zanemarjanje ekokrize in jedrske grožnje jih ne zanimajo. Najbrž so odporni proti radioaktivnosti.

Z jedrsko energijo nasploh je križ. Njen delež v skupni energijski porabi se globalno zmanjšuje in po nekem opisu gre za počasi umirajoče področje. Za resno blaženje podnebne krize je daleč prepočasna in predraga. Tudi ni, že zaradi jedrskih odpadkov, zelena energija. Nuklearke so drage, ranljive za jedrske nesreče, in kot vidimo na primer v Franciji, občutljive tudi za podnebne spremembe. Tu pa je še vojaška dimenzija te visoko tvegane tehnologije.

Na splošno tehnologiji – in jedrska je ena od njenih vrhuncev – zaupamo preveč, premalo pa smo previdni glede njenih pasti. O podnebni krizi se upravičeno govori veliko, o nevarnosti jedrske vojne, ki kratkoročno ogroža človeštvo še bistveno bolj, pa resne javne razprave ni. Če lahko to pravičnikom še nekako oprostimo, politiki tega ne moremo.

Toliko bolj, ker bo jedrska grožnja tako rekoč večna. Filozof Günther Anders: Brž ko so izumili atomsko bombo in jedrsko reakcijo, je grožnja jedrske vojne postala večna. Tudi če bi vse jedrsko orožje uničili, ostaja znanje, kako orožje izdelati na novo. Vedno bomo le korak pred dnevom potem.