Pisateljica, ki jo zanimajo dileme sodobnega sveta in še zlasti skrb za naravo

Na Klancu, zadnji roman pisateljice in urednice Tine Vrščaj, ki je kot rokopis zmagal na natečaju Modra ptica za najboljši roman za odrasle in nedavno izšel pri Cankarjevi založbi, bralce že na prvi strani poziva, naj »izklopijo naprave«. Naj ne bodo kot Gregor, eden izmed likov, ki po rokah ves čas svaljka pametni telefon in ni nikoli zares prisoten v trenutku, pa naj gre za spolni odnos s partnerko ali igro s hčerkama – zaradi mile naklonjenosti, ki jo namenja napravici, jo je starejša hči celo poimenovala »Bubi«.

Prepredenost življenja sodobnega človeka s tehnologijo Tino Vrščaj precej obremenjuje. »Ljudem tehnološke naprave zadovoljujejo vse potrebe – po druženju, bližini, potrditvi ... naenkrat ni več želje in energije za to, da povabiš prijateljico na kavo, poljubiš partnerja. In ko že greš z nekom na kavo, ti tem za pogovor hitro zmanjka, ker si navajen, da ti vsebine ves čas servira naprava,« je prepričana. Sama na tem področju pluje proti toku: na družbenih omrežjih je minimalno prisotna, zapiske najraje dela na roko, med pogovorom v živo raje opazuje sočloveka kot zaslon, ljudi na literarne večere namesto po Facebooku povabi ustno, četudi opaža, da ima spletno pofočkanje žal veliko večjo moč. Je pa pri tem ironično, se nasmehne, da prek prijateljev in znancev zdaj prihaja do nje, kje vse na spletnih kanalih je bila omenjena knjiga Na Klancu – priporočajo jo blogerji in bralci na Instagramu. »Seveda sem zadovoljna, da se o knjigi govori. A po drugi strani se zdi hecno, da pri tem pomagajo ravno kanali, ki jih v romanu posredno kritiziram.«

Na Klancu je njeno četrto leposlovno delo: roman, izpisan v virtuoznem, skrbno odmerjenem slogu, ki hkrati definira značaje junakov in izoblikuje atmosfero – nedvomno presežno in najbolj zrelo delo v njenem opusu. V njem razgrne zgodbo družine, ki živi v objemu narave, na oddaljenem »Klancu« (tudi dobesedno) v bližini večjega mesta. Tu je črpala iz osebnih izkušenj, saj je tudi sama zadnjih petnajst let z družino preživela na Velikem Vrhu pri Litiji, šele pred kratkim so se preselili nazaj v njene rodne Domžale. To seveda ne pomeni, da je roman avtobiografski, so pa v njem drobci resničnosti – denimo sosedov avto, ki je zletel v graben in ga je bilo treba izvleči s štrikom. Družina iz romana se je sicer tako rekoč umaknila iz civilizacije, a se kljub vsemu ne more izogniti dilemam modernega sveta. Do kolikšne mere lahko pazimo na okolje, ne da bi to pretirano vplivalo na naš način življenja? Sploh goreča okoljevarstvenica je žena in mati Eva, ki je študirala biologijo in želi biti v vsakdanjem življenju na vsak način zvesta svojim ekološkim načelom.

Tina Vrščaj je želela, da je ekološka komponenta knjige natančno obdelana, zato je v času pisanja prebirala tudi strokovno literaturo o ekologiji, med testne bralce pa je vključila znanca biologa in ekologinjo. Čudi se temu, da glede na urgentnost podnebnih sprememb to vprašanje ni bolj prisotno v slovenski literaturi. »Mene samo skrb za naravo namreč nagovarja od malega. Vedno sem opažala, kako si jo ljudje sebično podrejamo – kot da je tu le za naše udobje, če nekega koščka ne potrebujemo, pa ga lahko mimogrede zradiramo. Spomnim se tudi, kako so nam že v osnovni šoli razlagali o recikliranju, učinku tople grede – vse, kar nam zdaj povzroča in nam bo povzročalo vedno večje preglavice, je bilo na dlani že takrat, družba pa se še kar ne spreminja tako radikalno, kot bi se morala.«

Iz mladosti (rojena je leta 1987) se pisateljica spominja predvsem dnevniškega pisanja. Vsak dan je po več ur pisala dnevnik, danes jih ima polno omaro. Pri tem ni šlo le za kronologijo dnevnih dogodkov, temveč tudi za vaje v slogu. Tedaj so jo navduševale pustolovske povesti, denimo romani Karla Maya, ki so, v smehu pove, delno vplivali tudi na to, kako danes vidi moške, avtorjev alter ego Kara Ben Nemsi je bil namreč ena njenih prvih literarnih ljubezni. Ko se je vpisala na študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti, je že – čeprav brez misli na izdajo – pisala prvi roman Zataknjena v pomladi, ki je izšel leta 2010, pri njenih triindvajsetih. Drugi roman Odradek je izdala leta 2012, leta 2018 zbirko kratkih zgodb Plašč, vmes pa je redno pisala tudi pronicljive in nemalokrat ostre kritike za različne medije; najboljše so pred kratkim izšle v knjigi Kritičarka na drevesu.

Ko se ji je rodil prvi otrok – danes je mama dveh –, je odkrila še eno plat svojega literarnega ustvarjanja: pisanje za otroke. Leta 2017 je izšla njena prva pravljica Plah, plašen, najplašnejši Tapatapata, lani pa še Balabuga!. »Kot si včasih nisem predstavljala, da bom imela otroke, si ravno tako nisem, da bom kdaj pisala zanje. A potem se spustiš na nivo teh malih bitij in začneš razmišljati na preprostejši način. Dojameš, da pisanje za otroke ni prav nič manjvredno, temveč morda celo večvredno, saj je čar tudi v tem, da zgodbo poveš na preprost in otrokom razumljiv, a še vedno zanimiv način.«