The Last Movie Stars

Ethan Hawke

zelo za

Newman in Woodward.

Paul Newman in Joanne Woodward – zadnji filmski zvezdi, obupno romantična protagonista te monumentalne šestdelne dokumentarne serije, briljantnega metafilmskega »arheološkega« eposa, ki ga je režiral Ethan Hawke, njun nekdanji soigralec – sta bila poročena 50 let. Ona je bila prej slavna kot on. In tudi oskarja – za vlogo osebe z disociativno motnjo identitete v Treh Evinih obrazih – je dobila pred njim. On je dolgo dobival le vloge, ki so jih drugi zavrnili. Potem je dolgo – vse tja do Scorsesejeve Barve denarja – dobival le oskarjevske nominacije. Niso mu pustili, da bi jo dohitel. Pa četudi je postal največji filmski zvezdnik. Tudi najprivlačnejši. Kako to, da ga pusti samega ven, so jo spraševali. A ni se imela česa bati. Ob njej je bil ambicioznejši. Pri sedeminštiridesetih se je prelevil v dirkača. Včasih je zmagal. A ni je prehitel. Prižgal je smernik. Ona je začela namesto oskarjev dobivati emmyje. V sedemdesetih je veliko pil, pa ga je zaklenila ven. Kar pojdi drugam!

Ni ga več spustila v hišo. Ni se preselil v hotel ali kako drugo hišo, ampak je dneve in dneve spal kar na dovozu do hiše – v avtu. Ko ni mogel več, je potrkal na vrata. Ko jih je rahlo odprla, je dahnil: Nimam kam! Padel sem iz svojega življenja, je rekel. Imel je svoj notranji mrak. Ona pa svojega. Potem je začel režirati filme – z njo v glavni vlogi. Polno travm, nevroz. Potem se mu je sin smrtno ponesrečil. Hotel je dirkati. Kot on. Imela sta šest otrok – tri iz njegovega prejšnjega zakona, tri pa iz njunega zakona. Rekla je, da je vseh šest brezmejno ljubi, a če bi se še enkrat odločala, se morda za materinstvo ne bi odločila. Včasih je pač govoril traparije. Recimo: zakaj bi hodil na burger, če imam doma zrezek? Kar zvilo jo je. Me je res primerjal s kosom mesa? Humor je včasih tako toksičen. Včasih se je aktiviral in angažiral, nasprotoval vietnamski vojni in protestno marširal v Washington – in pristal na Nixonovem spisku državnih sovražnikov. Z nasmeškom. Ha! Ustanovil je prehransko podjetje, svoj brend, in svoj obraz posodil solatnim prelivom, omakam, salsi, pokovki, limonadi in vinu – agenti so mu rekli, naj tega ne počne.

Uničil si boš imidž! Vse dobičke – na stotine milijone dolarjev – je daroval v dobrodelne namene. Za »skupno dobro«, kot je rekel. In se čudil, zakaj tega ne počnejo tudi drugi. Sam se je že davno naveličal Paula Newmana. Hotel ga je izpiti. Prepiti. Zapiti. Naj z njim profitirajo vsaj tisti, ki so socialno prikrajšani in ki niso imeli sreče. V Barvi denarja je prijel biljardno palico, se nagnil nad mizo, pomeril, ustrelil v krogle in dahnil: I’m back! Ne zmaga. Le vrne se. Spet je v igri. Včasih bo zmagal. Včasih bo izgubil. In včasih bo padal dež. Svojo biografijo je posnel na magnetofon, a je potem vse trakove sežgal. Če ga hoče kdo spoznati, naj gleda filme, v katerih je igral – te vloge so njegove skrivne avtobiografije. A ostalo je dovolj materiala, ki ga je zbral za avtobiografijo, in dovolj intervjujev z njegovimi otroki, prijatelji in sodelavci in dovolj tračev in dovolj razglednic iz pekla, da gre lahko Hawke res daleč. Njene replike vokalizira Laura Linney, njegove pa George Clooney. Na dan, ko so njej povedali, da ima alzheimerja, so njemu povedali, da ima raka v zadnjem stadiju. Nekoč so ju vprašali, kaj imata skupnega, da ju tako blazno povezuje. Nič, sta rekla. Čisto nič. Razen ljubezni, bi rekel. Film, ki teče kot solza. (HBO Max + CNN)