Polarizirajoči prstani moči

V začetku septembra bo naše televizijske zaslone začela krasiti najdražja nadaljevanka vseh časov, serija Gospodar prstanov: Prstani moči, ustvarjena po motivih kultnih literarnih uspešnic J. R. R. Tolkiena. To je projekt, na katerega Amazonov studio stavi vse: to naj bi bil paradni konj Amazonove pretočne platforme Prime, s katerim namerava mega korporacija Jeffa Bezosa prevzeti taktirko v pretočnih vojnah in v dobičkonosnem svetu fantazijske fikcije konkurirati HBO-jevi franšizi Igra prestolov, ki te dni predstavlja prvi spin-off rekordno gledane serije, imenovan Zmajeva hiša. Kljub vrtoglavemu vložku v produkcijo je promocija te megalomanske serije izrazito razburkana pot: serija Prstani moči je občinstvo začela razdvajati že dolgo pred predvajanjem prvega dela, z vsakim napovednikom, ki ga Amazon naloži na splet, pa razburi tudi vse več zvestih fenov Tolkienovega Srednjega sveta. Mnogo spletnih godrnjačev se pritožuje, ker je Amazon v zasedbo vključil temnopolte like, kar naj ne bi bilo v skladu z izvornim gradivom, to pa odpira zanimivo vprašanje prevlade bele rase v fantazijski fikciji.

Gospodar prstanov je absolutna klasika fantazijske literature, nesporno daleč največja mojstrovina tega žanra. Prodanih je je bilo že več kot 150 milijonov izvodov in bila je prevedena v 38 jezikov. Milijonom oboževalcev pomeni ogromno in so izjemno občutljivi, ko pride do spodrsljajev pri filmskih ali televizijskih adaptacijah te priljubljene klasike, zelo občutljivi so tudi glede prevodov, kar je pred dvajsetimi leti postalo očitno tudi na naših tleh, ko je odličen, a precej ustvarjalen in svobodomiseln prevod trilogije izpod prstov Branka Gradišnika polariziral slovenske bralce – in precej razburil najzvestejše oboževalce Gospodarja prstanov iz slovenskega Tolkienovega društva Gil-Galad.

Sočasno je v kinematografe prišel prvi del filmske predelave Gospodarja prstanov, mojstrovina režiserja Petra Jacksona, ki je postavila nove standarde na polju produkcije epskih hollywoodskih blockbusterjev. Jacksonova trilogija si je skupno prislužila kar enajst oskarjev, vključno z oskarjem za najboljši film leta 2002, studiu je prislužila dobre tri milijarde ameriških dolarjev. V filmsko zgodovino je vstopila ne le kot novodobna klasika, temveč tudi kot monumentalni filmski dosežek. Trilogija je presegla vsa pričakovanja in fanatične fene navdušila s spoštovanjem izvornega gradiva, ki mu je bil Jackson razmeroma zvest, ključno pa je tudi dejstvo, da je bil ambiciozni projekt speljan brez pretiranega zanašanja na animacijo CGI (računalniško generirane podobe). Z uporabo praktičnih učinkov, kompleksne maske in dodelane kostumografije, velikanskih, mojstrsko izdelanih miniatur pravljičnih lokacij ter s snemanjem na fizičnih lokacijah v naravnih čudesih Nove Zelandije – ter tudi pretanjeno implementacijo CGI tehnike – je Jacksonu uspelo ustvariti dih jemajoč pravljični svet, ki tudi po dvajsetih letih ostaja vizualno prepričljiv in je danes videti mnogo bolj pristno kot marsikateri sodobni fantazijski ali znanstvenofantastični blockbuster.

Trilogija Hobit, filmska predelava predzgodbe Gospodarja prstanov, ki je sledila desetletje kasneje, je pogrnila skorajda na vseh ravneh, kjer je Gospodar prstanov blestel. Producenti so po vesoljnem uspehu izvorne trilogije zavohali dobiček in film Hobit po nepotrebnem raztegnili v tri dolge, razvlečene filme, pa čeprav ima knjiga Hobit le 310 strani, Gospodar prstanov pa 1178. Zavoljo molzenja denarja iz priljubljene franšize so sklenili ogromno kompromisov, oskrunili so izvorno gradivo ter radikalno posegli v zgodbo, vanjo natrpali kup poraznih akcijskih prizorov in jo razvlekli, kot bi pripravljali testo za štrudelj. Vse to je oskarjevca Gulierma del Tora, ki naj bi po prvotnem načrtu Hobita režiral, tako frustriralo, da je zapustil režiserski stolček. Od projekta je odstopil tik pred začetkom snemanja. Po hitrem postopku ga je nadomestil dobri stari Peter Jackson, ki pa je tokrat pogrnil na vsej črti: uklonil se je dobičkaželjnim zahtevam studia in posnel dolgočasno, s slabo akcijo natrpano trilogijo, ki se v celoti zanaša na generično CGI-animacijo. Hobit se je zaradi nje slabo postaral, še preden je prišel na velika platna: tehnologija CGI se razvija zelo naglo in še hitreje zastara, in kljub temu da je studio New Line Cinema v produkcijo trilogije Hobit zmetal vrtoglavih 745 milijonov ameriških dolarjev, ta danes ni videti kot film, temveč skorajda kot računalniška igra.

To je v kontekstu prihajajočega Amazonovega spektakla pomembno predvsem zato, ker se po napovednikih sodeč zdi, da bo serija Prstani moči storila isto napako kot Hobit. Finančni vložek Amazona v serijo je astronomski: v produkcijo prvih dveh sezon je vložil skorajda milijardo evrov, odkup pravic za serijo, zasnovani na motivih Tolkienovih del, ki se je zgodil že pred petimi leti, pa je bil rekorden: Amazon je za nakup tega naslova intelektualne lastnine zapravil kar 250 milijonov ameriških dolarjev, kar je 125-krat več, kot je Warner Bros vložil v pravice za predelavo prvih štirih knjig o Harryju Potterju – in skoraj toliko, kot je produkcijska hiša New Line Cinema zapravila za produkcijo celotne trilogije Gospodar prstanov. Ko pogledamo napovednike, v katerih je zaradi prekomerne rabe CGI-animacije marsikatera scena videti kot risanka, se vprašamo, kam je šel ves ta denar. Zakaj Amazon, če že poskuša kapitulirati na ramenih Jacksonovih dosežkov, ne sledi njegovim korakom in se z uporabo tradicionalnejših filmskih tehnik ne potrudi pričarati pristnejšega Srednjega sveta?

Vendar vprašljiv CGI niti ni tista razsežnost, zaradi katere smo Tolkienovi feni tako skeptični do prihajajoče serije – in zaradi katere je pod vsemi napovedniki na YouTubu mnogo več dislajkov kot lajkov. Temeljna težava je v tem, da zgodba serije pravzaprav sploh ni adaptacija Tolkienovih izjemnih zgodb, temveč zgolj temelji na motivih in nekaterih likih iz Srednjega sveta, torej fiktivnega vesolja, kjer se odvijajo Tolkienove knjige. Gospodar prstanov: Prstani moči je prequel, predzgodba – dogaja se več tisoč let pred dogodki v Gospodarju prstanov –, ki so si jo izmislili hollywoodski scenaristi, pri čemer skrb zbuja že to, da je Amazon serijo zaupal Patricku McKayu in Johnu D. Paynu. Če zanju slišite prvič, niste osamljeni. To sta scenarista brez resnih referenc, v svojem skromnem opusu sta bila zgolj delno vpletena pri znanstvenofantastičnem spektaklu Vojne steze: Onkraj (2016), najslabšem izmed treh filmov, ki so nastali po zadnjem ponovnem zagonu te franšize.

Ker serija Prstani moči ni adaptacija Tolkienove zgodbe, nas lahko pomiri vsaj to, da ustvarjalci ne bodo mogli biti pretirano nezvesti izvornemu gradivu, kot se je zgodilo pri trilogiji Hobit, saj izvornega gradiva pravzaprav sploh ni. Vseeno pa bi morali načelno dobro poznati zgodovino, mitologijo in zakonitosti Srednjega sveta, ki jih je Tolkien zares natančno, s pedantnim občutkom za mikropodrobnosti, od razčlenjene geografije in kartografije fiktivnega sveta do kompleksne slovnice izmišljenih jezikov, opisal v svojih debelih knjigah – ne le v tistih najbolj znanih, temveč tudi v bolj obskurnih delih, kot je Silmarillion, leksikonska zbirka poetičnih zgodb o davni zgodovini Srednjega sveta. A glede na to, kako se je na napovednike odzval velik del zvestih Tolkienovih fenov, so se ustvarjalci serije zadeve lotili zelo po svoje. Pod napovednikom na YouTubu najdemo ogromno komentarjev, v katerih je nalepljen sloviti Tolkienov citat: »Zlo ne more ustvariti ničesar novega, lahko le pokvari in uniči, kar so izumile in ustvarile dobre sile.«

Zlo naj bi bila v tem kontekstu korporacija Amazon, pri čemer se sprašujemo, kaj je občinstvu v tolikšni meri stopilo na žulj, še preden so videli serijo. Kaj naj bi bilo pri Prstanih moči tako kontroverzno? Zakaj že pred izidom dviguje toliko prahu? Feni so se obregnili denimo ob videz pomlajene različice Saurona, antagonista Tolkienove sage, ki ga zaradi kratke peroksidno blond frizure primerjajo z raperjem Eminemom, a pravzaprav se daleč najpogostejša pritožba internetnih godrnjačev vrti okoli Amazonove odločitve, da v duhu časa rasno popestri igralsko zasedbo in v Srednji svet naseli temnopolte like.

V svetu vojn, kjer se na bojiščih koljejo orki, ljudje, škratje in vilinci, ki se med seboj načelno sovražijo že na podlagi rase, naj bi bilo zdaj problematično, da so nekateri od njih temnopolti. Ali tovrstni odzivi prihajajo s strani rasističnih Tolkienovih fenov? Gre enostavno za odpor do t. i. woke agende, za nasprotovanje trendom moralno prebujenega Hollywooda? Kot je za časnik Guardian pojasnila Elisabeth Thomas, profesorica z Univerze v Michiganu in avtorica knjige The Dark Fantastic, študije o rasnih vprašanjih v fantazijski literaturi, so »ljudje navajeni na fantazijske pravljice, ki so popolnoma belske, zlasti v magično-srednjeveškem okolju, zato zdaj pravijo: Kdo so ti ljudje? To ni v skladu s tem, kar je zapisal Tolkien.«

Zdi se, da so Tolkienovi feni, ki tako goreče nasprotujejo rasni popestritvi Srednjega sveta, spregledali, kaj je eno od bistev njegovih epskih zgodb: čeprav se vilinci in škrati – denimo Legolas in Gimli – med seboj sovražijo, lahko premagajo razlike in se skupaj borijo proti zlu. Kot za Vanity Fair pravi izvršna producentka serije Lindsey Weber, se je ustvarjalcem serije zdelo enostavno »naravno, da je sodobna adaptacija Tolkienovega dela odsev dejanskega sveta«, in nadaljuje, da je »Tolkien za vse. Njegove zgodbe govorijo o fiktivnih rasah, ki združijo moči in dajo vse od sebe, ko zapustijo izolacijo svojih kultur.«