Pussy Riot: Matriarchy Now

+ +

Razvpiti ruski kolektiv Pussy Riot, ki je med turnejo Riot Days na začetku poletja gostoval v Ljubljani, ni nikoli zares slovel po glasbeni produkciji – ta je pri njegovem delovanju vselej drugotnega pomena –, prah je v medijski krajini od nekdaj dvigoval predvsem s kontroverznimi protestnimi akcijami, ki so pogosto privedle do aretacije članic. Največ prahu med temi je vsekakor dvignila Punkovska molitev, gverilski performans, zaradi katerega so ruske oblasti tri članice skupine obsodile na dvoletno zaporno kazen v sibirskih delovnih taboriščih. Desetletje za tem škandalom, ki je zbudil pozornost mednarodne javnosti, je zdaj Pussy Riot po ducatu singlov in treh malih ploščah končno izdal dolgometražni prvenec, mikstejp Matriarchy Now. To je porazna zbirka cenenega plesnega popa in okornega trapa, v njej pa ni ne duha ne sluha o zasedbinih punkovskih koreninah.

Glasbena ustvarjalnost kolektiva je že takoj po njegovem mednarodnem komercialnem preboju začela plačevati ceno slave: Marija Maša Aljohina in Nadja Nadežda Tolokonikova, frontmanki skupine, sta začeli izdajati generično pop glasbo z izrazito plehko, klišejsko in banalno aktivistično sporočilnostjo. Pussy Riot je aktivistične boje preobrazil v tržno blago, glasbo pa je zreduciral, kot se je izrazil kolektivov nekdanji sodelavec, na »glamurozen in šokanten pop«. Glasba z novega mikstejpa ni niti to več – glamurozna ali šokantna –, je pa, roko na srce, šokantno slaba.

Pussy Riot se zadnja leta skuša modernizirati na vseh frontah: izdal je denimo tutorial za ličenje, ki zmede algoritme za prepoznavanje obraza, sodeloval je s hyperpop ikono Dorianom Electro, Tolokonikova je lani na spletni dražbi prodala NFT dokumentacije sodbe, ki jo je pred desetletjem spravila za rešetke, in pa NFT »certifikata svobode«, ki ga je premožni kupec dobil v paketu s stekleničko njene krvi. V korak s časom skuša iti tudi pri glasbenem ustvarjanju, a pri tem pogrne na vsej črti: novi mikstejp pogosto zveni kot slaba parodija hyperpop in EDM-trendov: prizadeva si, da bi zvenel kot muzika jutrišnjega dne, a pri tem – paradoksalno – deluje popolnoma za časom, kot nerodna imitacija pozabljenih milenijskih pop spodrsljajev tipa LMFAO. Dobršen del mikstejpa polnijo porazni poskusi rapanja: vsi flowi na plošči (tudi vložki gostujočih vokalistov) so osnovnošolsko okorni, kvazifeministična besedila o spolni osvobojenosti so navadno infantilna in klišejska, podlage – ki so nastale pod taktirko švedske pop zvezde Tove Lo, izvršne producentke projekta – pa zvenijo ceneno, kakofonično in nedodelano. Že bendov junijski nastop v metelkovskem klubu Gala hala, ki je bil eklektična mešanica avantgardnega gledališča, recitala slam poezije in elektronske glasbe, obogatene z izbruhi saksofona –, še zdaleč ni bil kakšen muzikalni presežek, a v primerjavi z glasbo z mikstejpa Matriarchy Now je bila to vrhunska mojstrovina, vredna šestih grammyjev.