Zapeček

Janko Lorenci

2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Kolumna

Če si star kot Zemlja, če že dolgo zelo malo potuješ, in še to nerad, če si navajen posedati pod lastno lipo, če ne maraš frčati po zraku, potem pa se lepega dne znajdeš v Londonu, te ta London klofne.

Klofne te s svojo velikostjo. Mahne te s svojo arhitekturo, staro, ki je bolj pri tleh, v glavnem opečnata in lepa, in novo, ki je visoka in hoče biti drzna, individualna, posebna. Staro in novo ne bi smelo iti skupaj, a gre. Pograbi te, statičnega človeka, s prepletenim drvenjem podzemne, taksijev, dvonadstropnih avtobusov …, pogonom, ki se nikoli čisto ne ustavi.

Najbolj pa te mahne z orjaškim gomazenjem ljudi – belih, črnih, rumenih, vmesnih, poševnookih, široko- in ozkonosih, kratkih, dolgih, kosmatih, lasatih, plešastih, obritoglavih – vsakršnih in vsakršne jezike govorečih. Neskončno jih je in vse te trume so nenehno v gibanju in valovanju. Ta babilonski veletok govorjenja in vrvenja te nosi in včasih se ti zazdi, da si kaplja v mogočni reki.

V njej začutiš, da je svet velikanski, blazno različen, a en sam in v osnovi enak. Vsi smo kapljice, vsi imamo dve roki, dve nogi in glavo.

Vse to te, človeka iz zapečka, malo utrudi (ker kljub nasprotnim sklepom kar naprej kam bezljaš) in omami. Vendar dilema ostane živa: je res treba riniti sem in na take kraje, ven iz svojega miru in zapečka? Je vredno, je neumno, se splača, je nuja?

Potem te vlak iz metropole za dva dni odpelje na jug, v mirno podeželsko mestece, v hotelček in sobo št. 20, kjer te z vseh sten gledajo fotografije Beatlov, ki so, še rosno mladi, tu nekoč menda prespali. Takih sob v Angliji najbrž mrgoli. Zunaj so kostanji, zaradi vročine manj porjaveli kot naši, tu ptičev ne preglasi večni trušč velemesta, tu te domačini (turisti ne) pozdravljajo, čeprav dama masten iztrebek svojega psa mirno pusti sredi pločnika. Tu so še vse hiše iz tradicionalne opeke, tu po reki Avon plavajo race in tu je mirno skoraj kot v zapečku.

Tu v bližini se zgodi tudi poroka, prvi razlog našega skoka v Anglijo. Petro iz Slovenije in Mattija iz United Kingdoma poroči vedra pastorka, ženska za poročit, poročna vabila, jedilni list, oznake miz itd. so napisani v slovenščini in angleščini, Otok in celina sta znova nekoliko bolj povezana.

Naslednji dan pa spet vlak v London, da lahko z enega od mnogih letališč odfrčimo domov. Prijetnih 21 stopinj je, a mestne panorame so tokrat nekam kaotično razmetane in nič več tako veličastne, spomniš se, da je veliko tukajšnje lepote, sijaja in mogočnosti namenjenih le izbrancem in plod surovega britanskega kolonializma, iz Guardiana zveš, da čaka javno zdravstvo strašna zima, iz knjig in lastne izkušnje veš, da narodi in nacije iz različnih razlogov tudi nazadujejo, ne samo napredujejo. Sijajna preteklost se lahko spremeni v nesijajno sedanjost, veliki voditelji za seboj pustijo majhne in veliki so praviloma samo v svojem času. Danes nas vodijo pritlikavci.

A tudi London tega manj omamnega dne je še vedno utripajoče in fascinantno mesto. V katerem je, vsaj v središču, kamor rinemo turisti, videti malo beračev. Eden sedi na tleh pred trgovino, kjer čakam na druščino, na stotine ljudi gre mimo njega in nihče ga niti pogleda ne. Z njegovo pomočjo si lahko, človek z evropskega vzhoda v sijajni zahodni metropoli, zdraviš komplekse: daš funt beraču in daš tako rekoč miloščino Veliki Britaniji. No, saj si tako slabo vest relativnega privilegiranca kdaj olajšaš tudi doma. Ozrem se, gleda me, dvigne palec in mi pomežikne.

Zvečer polet domov; nad Londonom tu in tam oblaki, nad Francijo dež, nad Benetkami nevihta, ki spravi letalo v tako poskakovanje, da nekaj potnikov po pristanku zaploska.

Dilema pa tudi na blaženih trdnih tleh ostane brez odgovora. Zapeček ali izleti v veliki, drugačni, neznani svet?

Argumenti za zapeček: saj si nekaj sveta vendarle videl že prej. Saj si tudi v zapredku virtualno povezan s svetom. Saj na takih kratkih sprehodih ne moreš zvedeti nič temeljitejšega in globljega. Saj turisti vedno vidijo samo površje obiskanega. Saj je veliko pametnih knjig pametnih ljudi, ki ti povejo vse o Londonu, Šanghaju, Moskvi ali nemškem spodnjem dupleku. In taki skoki drugam so po navadi dragi kot žafran, če zapravljaš, pa podpiraš potrošništvo in kapitalizem, ki poganja in uničuje svet. In če letiš, uničuješ okolje, ki ga imaš sicer polna usta.

Navsezadnje pa vsemu temu z brexitom pritrjuje tudi sama Velika Britanija: Naj živi sijajna osamljenost, naj živi zapeček!

Argument proti zapečku: v živo je drugače. Če kam greš, tisto vidiš, slišiš, otipaš, okusiš, potem tisto z vsem, kar ga dela posebnega in drugačnega, začutiš. Šele ko nekaj začutiš, o tem res veš vsaj nekaj.

Če veš več o drugih, veš več tudi o sebi in svojem zapečku. No, zapeček ni nujno prava beseda – lahko je tudi kotiček, izstop, izgnanstvo, kletka, zavetje, skrivališče, zatočišče … Če ga za nekaj časa zapustiš, ga po vrnitvi morda vidiš z drugimi očmi, ga dojameš z distanco, mu poiščeš pravo poimenovanje. Včasih te to navda z razočaranjem, včasih z olajšanjem.

Hm, dilema ostaja. Ampak najbrž je vendarle nekako tako: posameznik se lahko morda brez škode zase in za druge naseli v svojem zapečku ali karkoli je že, in tam tudi ostane. Kolektivno pa se to ne sme storiti, brez prepiha in odprtosti ne gre. Sicer te drugi tako ali drugače prej ali slej okupirajo ali pa dobiš domačega diktatorja.