Včeraj paraziti, danes sprevrženci, jutri ...?

Skorajda čez noč smo se znova znašli sredi novega političnega napada na področje kulture. Stranka SDS je vse od aprilskega poraza na državnozborskih volitvah potrpežljivo prežala na trenutek, ko bo lahko z nabitimi topovi spet udarila po njem. In ko so se na Instagramu in nato še v medijih začela vrstiti srhljiva pričevanja o spolnih napadih organizatorja kulturnih dogodkov Dušana Josipa Smodeja, je izkoristila trenutek. In napadla vse po vrsti. Ne le Smodeja, ki so mu očitane resnično grozljive stvari, kazniva dejanja, od neželenega omamljanja mladih žensk in deklet z drogo GHB do nasilja in spolnih napadov, ob tem pa še sporna poslovna praksa, vse to zdaj preiskuje policija, temveč celotno področje kulture, celotno polje sodobne umetnosti, vse umetnike, nevladne organizacije. »Vsi vpleteni, vsi obremenjeni,« je eno od glasil iz propagandne mašinerije stranke SDS te dni z vso resnostjo citiralo spletnega anonimneža. »Na mlade v Ljubljani preži past razvratne umetniške scene,« je kričalo isto spletno glasilo. »Samo /.../ za radiator priklenjena drogirana dekleta so umetnost, ki jo financira ta država!« so anonimni spletni troli kričali na družbenem omrežju Twitter.

Celoten kulturni sektor je bil razglašen kot nemoralen. Sodobna umetnost je postala »radiator umetnost«. Slovenski umetniki in umetnice so postali sprevrženci, ekscesneži, razvratneži, blasfemiki, obsedenci s pornografijo – ki za nameček še zažirajo državni proračun. Slednje so poudarjali tudi najvidnejši politiki SDS, od Aleša Hojsa do Vaska Simonitija.

Pavšalnih očitkov o ekscesnosti je bil zadnje dni deležen tudi denimo Žiga Kariž, eden naših najvidnejših slikarjev in od leta 2009 profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Za njim je dolga kariera, deluje tudi mednarodno, pred dvema desetletjema je Slovenijo zastopal na Beneškem bienalu, najpomembnejši razstavi sodobne umetnosti, kasneje je izjemno odmevalo njegovo preimenovanje v Janeza Janšo, sloviti umetniški performans, ki so se ga lotili skupaj z Davidom Grassijem in Emilom Hrvatinom. Prav zaradi tega dolgoletnega umetniškega projekta je Kariž vajen napadov privržencev stranke SDS. Doslej so ga zmerjali predvsem s provokatorjem, spletni portal iz propagandne tovarne stranke SDS pa ga je te dni potegnil še v aktualno dogajanje, čeprav z njim nima nič. Objavil je prispevek z naslovom »Novi ekscesi pokvarjene umetniške scene s strani ’umetnika’, ki se je nekoč preimenoval v Janeza Janšo« in kot kronski dokaz razkril sliko, na kateri je Jaka Racman s kljunom, ki je pravzaprav žensko spolovilo.

To umetniško delo v resnici ni novo, nastalo je že leta 2015 v okviru cikla Freud, Marx und Ich, v tej in nekoliko drugačnih različicah (kot fotografija, plakat) je bilo tudi že večkrat razstavljeno. Tudi v galeriji na prostem sredi Ljubljane, v neposredni bližini državnega zbora. In da, tudi na razstavi Avtopornografija na Miklavževo, Materializacija fantazme, ki so jo kurirali Dušan Smodej, Roman Uranjek in Duša Jesih. Vse kaže, da si je Kariž tokratni napad prislužil prav zaradi slednjega, čeprav sam pravi, da za dejanja, ki jih očitajo Smodeju in posthumno tudi slikarju Romanu Uranjeku, vse do medijskega razkritja ni vedel.

Celoten kulturni sektor je bil razglašen kot nemoralen. Sodobna umetnost je postala »radiator umetnost«. Umetniki so bili diskreditirani kot sprevrženci.

Kljub temu se je zdaj tudi sam znašel v vrtincu. To Kariža ne preseneča. »Svoje delo razumem kot relativno radikalno in to, kot kaže, dokaj pogosto – hočeš ali nočeš – proizvede tudi učinke šoka.« Prav tako ga ne preseneča, da je SDS v vrtinec potegnila celotno področje kulture, celotno polje sodobne umetnosti. »Preprosto je,« pravi, »ponudila se je prilika; populistična politika se hrani iz tovrstnih okoliščin. In pa tudi, kot je na primer na enem izmed petkovih protestov povedal Jaša Jenull, je (kritična) umetnost vedno naravni sovražnik raznoraznih diktatorjev, avtokratov, režimov itd. Če jo lahko, jo prepovedo, če ne gre, jo napadajo. Izkoriščajo jo kot gorivo za populizem, hujskanje, ščuvanje, generiranje vidnih sovražnikov revščine ...«

Takšni napadi na kulturo kot celoto in še zlasti sodobno umetnost res niso novi, tudi pri nas se vsake toliko časa prebijajo v ospredje. Kot pravi direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Andreja Hribernik, ki bo čez nekaj mesecev prevzela vodenje graškega Kunsthausa, ugledne kulturne institucije onstran naše severne meje, je razlog v tem, da se sodobna umetnost oziroma avantgardne struje v umetnosti »zmeraj gibljejo po robu, in ker so na robu družbe, tudi najbolj aktualno preizprašujejo njeno jedro«. Hkrati pa je prav ta umetnost že zgodovinsko splošni populaciji najbolj tuja in se v najboljših primerih tolerira, v hujših primerih pa do nje goji celo odpor in obsojanje. Ja, nerazumevanje se lahko »zelo hitro spremeni v odpor in zaničevanje, ta občutja pa so seveda gonilo polarizacije družbe in humus za družbeno nestrpnost«.

Stranka SDS ima s tem precej izkušenj. Spomnimo se, kako je propagandni stroj te stranke leta 2018 izvedel javni linč na umetnici Simono Semenič in Majo Smrekar, ki sta tisto leto prejeli nagradi Prešernovega sklada, najvišji nagradi za umetniško delovanje v naši državi. Splet pa so preplavili komentarji o tem, da ustvarjata »degenerirano« in »izrojeno« umetnost, kar sta bili res podli oznaki iz časa nacizma. Umetnike so takrat zmerjali tudi s »paraziti družbe, ki jih država ne bi smela vzdrževati, vse bi bilo potrebno poriniti na trg«, se spomni direktorica zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti Zdenka Badovinac, ki je pred tem dolga leta vodila najpomembnejšo slovensko kulturno institucijo za sodobno umetnost, Moderno galerijo. Zdaj se ta zgodba nadaljuje. SDS je v primeru Smodej prepoznala sredstvo, da umetnike »diskreditira še kot sprevržence, kriminalce in posiljevalce«.

Ja, SDS, ki se je tudi zadnji dve leti, ko je vodila vlado, nad področjem kulture izživljala, je zdaj kot opozicijska stranka izjemno resen primer nasilja in zlorab, pri katerem bi moralo biti ključno omogočanje varnega prostora, v katerem bi se (formalno gledano sicer še vedno domnevne) žrtve lahko izpovedale, izrabila za svoj politični spin. Ne, ne gre ji za to, da bi bili storilec oziroma storilci kaznovani, ne gre ji za dobrobit žrtev. Cilj SDS je jasno zapisan v zahtevi za sklic nujne seje parlamentarnega odbora za kulturo, ki so jo v proceduro vložili te dni: želijo si, da bi bil celoten kulturni sektor finančno kaznovan.

Natančneje, tokratni cilj SDS je, da bi bile zaradi razkritij o slabih poslovnih praksah Smodejevega društva Fotopub, ki jim je resnično treba priti do dna in jih sankcionirati (hkrati pa je treba poiskati in sankcionirati tudi vse druge akterje, ki kulturnih delavcev za opravljeno delo ne plačujejo), kaznovane vse nevladne organizacije s področja kulture. Pri tem je nenavadno, da je Fotopub v zahtevi za sklic nujne seje omenjen le bežno, celo brez imena (morda zato, ker je po 10.000 evrov na leto dobival tudi v času SDS ministra za kulturo Vaska Simonitija?), precej več pozornosti je namenjene nizki gledanosti filmov režiserjev Vinka Möderndorferja, Gorana Vojnovića in Igorja Šterka. SDS tej trojici očita »zlorabo davkoplačevalskega denarja« in zato od ministrstva za kulturo zahteva, naj preveri, katere nevladne organizacije delujejo v javnem interesu in katere ne, katere si sofinanciranje res zaslužijo in katere ne.

Pri tem seveda ne gre zanemariti, da gredo nevladniki s področja kulture stranki SDS, podobno kot njihovim somišljenikom na Madžarskem ali Poljskem, že dolgo v nos. Spomnimo se denimo, kako jim je minister Simoniti odrekel gostoljubje v objektu na Metelkovi 6 v Ljubljani, čeprav je ta namenjen prav nevladnim organizacijam; zaustavilo ga je sodišče, nova ministrica je ta predlog nato umaknila. Spomnimo se tudi, kako so pod Simonitijem brez javnega sofinanciranja ostale številne najvidnejše nevladne organizacije s področja kulture. Hkrati pa je status nevladne organizacije v javnem interesu brez težav dobilo društvo, katerega predsednik je javno hvalil Hitlerja kot heroja, hkrati pa je podpiral tedanjo oblast. Kajti SDS v resnici ne moti toliko nevladni sektor kot kritična misel. Nesprejemljiv je vsak kritičen glas, še posebej pa tisti akterji, ki ne pristajajo na nacionalistično definicijo, da mora kultura slaviti narod in krepiti domovinsko zavest.

Po nekaj mesecih predaha smo se torej spet znašli v kulturni vojni. »Ne le, da se nadaljuje, ampak se zdaj, ko je SDS v opoziciji, celo zaostruje,« je prepričana Zdenka Badovinac, kar je »še zlasti evidentno na javni televiziji, ki je postala trobilo te stranke«. A ta kulturna vojna je vedno, podobno kot zmerjanje sodobnih umetnikov in kulturnih delavcev, pa tudi levih intelektualcev s kulturnimi marksisti, ki naj bi uničevali slovensko tradicijo in kulturo, le instrument v boju za oblast. Tudi očitki o sprevrženih kulturnih delavcih so tak instrument.

»Tukaj gre predvsem za dejanja posameznikov, ki jih je treba strogo obsoditi.«

Kulturni delavci niso nič bolj sprevrženi od drugih prebivalcev Slovenije, do nasilja in zlorab prihaja v vseh sferah družbe, nikjer niso imuni proti njim, ne v delovnih okoljih ne za na videz varnimi zidovi domov. »Zadnja afera je dokazala, kako pomembno je ves čas poudarjati, da spolno nasilje ni ekskluzivna domena samo enega področja našega življenja ali samo ene svetovno nazorske opcije. Spomnimo se samo spolnega nasilja v cerkvenih krogih,« pravi Zdenka Badovinac. Vseeno pa se ji ne zdi naključje, da so se primeri spolnega nadlegovanja začeli najprej razkrinkavati prav na področju kulture. »Gibanje #metoo se je začelo v kulturni industriji, tudi v Slovenji so se med prvimi začele oglašati umetnice.« Razlog je najverjetneje ta, da so umetniki pogosto prvi, ki se začnejo ukvarjati z žgočimi družbenimi problemi, da so družbenokritični, zmožni (samo)refleksije.

Diskreditacija celotnega področja kulture, ki smo ji priča te dni, je nedopustna. »Tukaj gre predvsem za dejanja posameznikov, ki jih je treba strogo obsoditi in vzpostaviti čim boljše mehanizme, da bo v prihodnosti tovrstnih dejanj čim manj oziroma da bodo prostori kulture varni prostori,« je odločna Andreja Hribernik, ki obsoja tudi škandalizacijo aktualnih razkritij in način, kako se o njih komunicira. Dodaja še, da bi bilo v tem trenutku bolj konstruktivno in primerno, da ob razkritjih dvignemo raven zavedanja o družbenem problemu in s tem postanemo senzibilnejši tudi za zaznavanje primerov spolnega nasilja.

Politične napade na celotno področje kulture pa bi v prihodnje lahko presegli z vlaganjem v izobraževanje za otroke in odrasle – zlasti v izobraževanje o sodobni umetnosti, ki nam lahko pomaga razumeti zapletena vprašanja našega časa. »Seveda pa je to bistveno zahtevnejša naloga kot preproste in brutalne diskreditacije in napadi,« pravi Žiga Kariž.