Rafael Mihalič: Energetika za vsakogar in za vse ostale

+ + + + +

Redka knjiga: fakultetni profesor je v nejevolji nad političnimi in medijskimi banalnimi gesli o razogličenju napisal poljudno delo, v katerem je z zakoni fizike in zdravorazumske logike pokazal na neuresničljivost vladajočih parol o energetski politiki.

Všečne ideje je preprosto premeril s številkami. Apokaliptični krik, da Grenlandija zaradi globalnega segrevanja izgubi 100 milijard ton ledu na leto, je ocenil z njenim volumnom ter postavil, da bi potrebovali 12.500 let, da se stali polovica. Tirado, da fosilna goriva drastično povečujejo CO2 v atmosferi, odplakne preprost izračun celotnega volumna atmosfere, ki pokaže, da CO2 v njej na merilu dvosobnega stanovanja pomeni dve kapljici. Navdušenje nad baterijami odpihne izračun, da za izdelavo baterije, ki hrani energijo enega sodčka nafte, porabimo 100 naftnih sodčkov. Če hoče človeštvo ohraniti dosedanjo ponudbo energije, potem ne more staviti na dominacijo solarne in vetrne, zakaj tudi v dnevih, ko ni sonca in ne piha, energetski sistem potrebuje sočasno stabilni vir energije, saj po fizikalnih zakonih elektrike ne moreš skladiščiti kot običajne produkte. Ali nesmisel biodizla: če bi na Slovenskem vse njive zasadili z oljno ogrščico, bi pridobili sedmino potrebne nafte in ostali brez hrane. In sploh fama o sončni elektriki: solarni kotlovnik na strehi je bistveno bolj donosen od sončnih celic.

Tekst, ki prinaša poante v nazornih primerjavah, pa nastaja na predhodnih pojasnitvah zakonov entropije, energetskih pretvorb in cen električne energije. Če bi imeli v državi baterijske hranilnike, ki bi zagotovili zalogo elektrike za en dan, bi za dan rezerve plačali milijardo evrov na leto in s tem bi se cena početverila.

Knjiga je politični dinamit, saj dokaže, da so na prvi pogled privlačne ideje s področja oskrbe z energijo sprte s fizikalnimi in cenovnimi zakoni.