»V družbi smo začeli o nekaterih stvareh, o katerih smo prej molčali, govoriti na glas«

Dr. Jasna Podreka je sociologinja, docentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka Društva SOS telefon. V doktorski disertaciji je obravnavala nasilje nad ženskami in intimnopartnerske umore žensk v Sloveniji, na podlagi disertacije pa je leta 2017 objavila znanstveno monografijo Bila si tisto, kar je molčalo. Istega leta je v Ameriki izbruhnila afera Weinstein in sledilo je množično gibanje #metoo. Kot poudarja dr. Podreka, smo odtlej na področju spolnega nasilja in spolne nedotakljivosti prehodili dolgo pot – vendar je tudi pot pred nami še precej dolga.

Eno svojih predavanj ste začeli s citatom Alberta Camusa, da je svet brez ljubezni mrtev. Zakaj je ljubezen tako pomembna? In kaj imajo z njo zdravi partnerski odnosi? 

Bojim se, da naša družba še vedno pogosto izhaja iz zelo napačne romantične predstave o tem, kaj naj bi bila ljubezen. Klasične predstave o romantični ljubezni nam pošiljajo sporočila, da bomo šele, ko bomo vstopili v razmerje, postali celota. In ko enkrat vstopimo v takšno razmerje, je to večno, ohraniti ga moramo za vsako ceno. Znotraj tega pa je treba marsikaj potrpeti in požreti, podreditev je na neki način nujna. Verjamemo, da so tista prava romantična razmerja problematična, turbulentna, trpeča. Ta predstava je še vedno precej prisotna, čeprav se nam zdi, da je mlajšim generacijam že uspelo rešiti se je. Vendar pa, če se samo malo ozremo po mladinski literaturi, po filmih in glasbi, opazimo, da je znotraj njih takšen tip romantične ljubezni še vedno pogosto opevan. Gre za idealizacijo odnosov, v katerih se moramo za nekoga boriti in se mu podrejati. V trenutku, ko se nekomu podrejamo, da ga ohranjamo ob sebi, ali ko pretirano trpimo v odnosu, se v njem ne počutimo dobro, smo daleč od zdravega odnosa, pa tudi od tega, kar bi si želeli, da ljubezen je.

Ko govorimo o zdravih odnosih, moramo prav zato o njih razmišljati na podlagi osnovnih predpostavk – da se zdravi odnosi gradijo na medsebojnem spoštovanju in upoštevanju mej in interesov drugega. Včasih zelo mešamo vse te pojme in mislimo, da se morajo ljudje v odnosih zaradi volje in želje drugega spremeniti. Da je to znak ljubezni. V nasilnih odnosih pa gredo ta pričakovanja v smeri vse večjih zahtev po podrejanju in zadovoljevanju potreb izključno enega od partnerjev. Kompromisi so seveda v vseh odnosih po svoje nujni in brez njih seveda noben partnerski odnos ne more obstati, vendar je vprašanje, ali se ti kompromisi sklepajo vsaj približno enakovredno v obe smeri ali gredo vedno samo v eno smer in v korist samo enega od partnerjev.

Toda sestavni del odnosov so tudi konflikti. 

Seveda. Ljudje smo različno temperamentni, različno smo psihološko opremljeni in noben človek ni popolnoma enak drugemu. Vsak ima svoj jaz, svoje interese, pričakovanja, načela in želje. To je edino pravilno. Zato tudi prihaja do konfliktov: trčijo različna mnenja, interesi in zahteve. A ti so povsem normalen del naših odnosov. Celo več, upala bi si trditi, da je v odnosu, kjer nikoli ne pride do konfliktov, verjetno nekaj narobe, saj to pomeni, da se nekdo ves čas podreja drugemu, da nikoli ne pride do konfliktne situacije. Vse pa je odvisno od tega, kako pogosti so konflikti in kako jih rešujemo. Kot ugotavljamo, dobro rešeni konflikti odnose pravzaprav utrjujejo.

Pa jih znamo reševati? Zdi se, da se o teh temah, o tem, kaj so zdravi odnosi in kaj konflikti, v družbi ne pogovarjamo veliko. Vse drugo smo, če malce karikiramo, raziskali do zadnje pikice, o odnosih pa na primer ljudi nič ne učimo niti v osnovni šoli. 

Tega, kaj so odnosi, se pri vzgoji in izobraževanju učimo izrazito premalo in na tem področju ne pridobimo dovolj veščin. Že nekaj let zaporedoma o teh temah predavam tudi na gimnazijah. Vsakič, ko grem tja, po navadi jih obiščem v drugem letniku, jih vprašam, koliko so se doslej pogovarjali o tem. Ne o nasilju, temveč o odnosih, o zdravih odnosih, o tem, kaj so konflikti in kako postavljati meje. Vsakič mi dijaki odgovorijo, da se o tem praktično ne pogovarjajo. Raziskave iz psihologije kažejo, da gre za teme, ob katerih ljudje čutimo največ zadrege in se zaradi tega o njih med seboj najtežje pogovarjamo, zlasti pa se o njih težko pogovarjamo z mladostniki in otroki. Tako je praviloma vse odvisno od tega, skozi kakšno vzgojo gremo, kako se oblikujemo kot oseba v odrasli dobi in kako znamo nato reševati konflikte. Pogosto smo zmedeni prav zaradi tega, ker med odraščanjem ne dobivamo pravih usmeritev in ker nam primanjkuje izobraževalnih vsebin na to temo.

V trenutku, ko se nekomu podrejamo ali pretirano trpimo v odnosu, se v njem ne počutimo dobro, smo daleč od zdravega odnosa, pa tudi od tega, kar bi si želeli, da ljubezen je.

Ste raziskovalka intimnopartnerskega nasilja in intimnopartnerskih ubojev, zato imate pogosto opraviti s prestopanjem mej in najskrajnejšimi oblikami konfliktov. Kje je torej ta meja,  kdaj se ljubezen prevesi v nasilje?

Kdaj točno se konflikti prevesijo v nasilje, je zelo težko oceniti, saj gre za vedenje in ravnanje, ki se v odnosu vzpostavljata zelo postopoma in zelo postopoma rušita meje drugega. Specifika intimnopartnerskega nasilja je v tem, da se takšni odnosi praviloma začnejo povsem običajno in se nasilen odnos oblikuje postopoma, na podlagi zelo subtilnih oblik zlorab in manipulacij. Ko se pogovarjamo z osebami, ki so preživele nasilje, ali beremo njihova pričevanja in analiziramo odnose za nazaj, vidimo, da že žrtve same težko ocenijo, kdaj se je nasilje začelo, sploh je to značilno za psihično nasilje. Praviloma znajo zelo dobro povedati, kdaj so doživele prvi udarec, ne znajo pa čisto dobro definirati, kdaj se je vse skupaj začelo. Treba je poudariti, da je pred prvim udarcem po navadi prisotno dolgoletno psihološko nasilje, ki ga osebe dolgo ne prepoznavajo kot nasilje. Zato je tako pomembno, da smo pozorni, v kakšnih odnosih živimo, in da prepoznavamo že tiste subtilne znake nasilja, ki se kasneje s časom praviloma stopnjujejo.

Zelo konkretno bi lahko rekli, da se v odnosih to kaže skozi to, da se vsa pogajanja v odnosu vedno končajo v korist samo enega od partnerjev. Da je beseda ene od oseb, čeprav lahko na neki navidezno prijazen način, vedno poteptana in postavljena ob stran kot nepomembna, da interesi, želje, hobiji ene od oseb v odnosu niso nikoli upoštevani, da se celo zahteva, da vse to opusti in brezkompromisno prevzema zahteve drugega. Pretirana pozornost, nadzorovanje vsakodnevnih aktivnosti in druženja, s katerimi se krčijo socialni krog in interesi ene od oseb v odnosu, vse to bi rekla, da so že opozorilni znaki, ki nakazujejo, da gre za nezdrav odnos, in ki celo nakazujejo nasilno razmerje. Zato rada rečem, da se moramo tedaj vprašati, koliko nas je v tovrstnem odnosu sploh še ostalo – kakšni smo bili kot ljudje prej in kaj smo postali zdaj, ko smo del nekega odnosa.

Bi s preventivnim ravnanjem lahko preprečili marsikatero intimnopartnersko nasilje ali celo uboj? 

Vsekakor. Preventiva, ki deluje na različnih družbenih ravneh, je ključna. Zavedati se moramo, da se tam, kjer imamo vidnejše dokaze za nasilje, kot je na primer prisotnost fizičnega nasilja, ki je uradno pregonljivo, tudi lažje odzovemo ali tako nasilje prijavimo. V takšnem primeru je seveda nekoliko lažje poseči v odnos in preganjati povzročitelja ter tako priti v stik z žrtvijo. Veliko težje je žrtvam zagotoviti pomoč pri psihičnem nasilju, podobno velja za spolno nasilje, kjer imamo opraviti s pomanjkanjem dokazov in prič. V teh primerih je težje reči, kako in na kakšen način bi se morali odzvati, zlasti če imamo na drugi strani osebo, ki doživlja nasilje, pa nima moči, da bi izstopila iz razmerja, poiskala pomoč in nasilje prijavila. Po slovenski zakonodaji se lahko odzovemo le, če odrasla oseba privoli v postopek in poda prijavo – če seveda niso prisotna uradno pregonljiva kazniva dejanja. Zunanji opazovalci in uradi pregona pogosto nimajo dovolj informacij, žrtve pa ne želijo sodelovati, zato je v take nasilne odnose bistveno težje posegati. Ni pa nemogoče.

Kaj to pomeni? 

Lahko delamo na drugih ravneh. Na primer, če pride do institucionalne obravnave, se lahko v kazenskem postopku zbirajo obvestila prek drugih virov in se tako poskuša priti do žrtve ali informacij na drugačen način. Je pa vse to bistveno težje, če oseba, ki je doživela nasilje, ne želi sodelovati ali podati uradne prijave. Ampak to so že vprašanja za organe pregona. Kot sociologinja lahko rečem, da ogromno naredimo že s tem, da se na podlagi pričevanj učimo in si prizadevamo za širše ozaveščanje, kar ni samo ozaveščanje tistih, ki nasilja ne doživljajo, ali pa bodočih generacij, ampak je ozaveščanje pomembno tudi za žrtve. Da dobijo sporočila, da je družba na njihovi strani, da jih ne obsoja in da se lahko počutijo varne znotraj družbe, v kateri živijo. Sočasno ozaveščanje pomaga žrtvam, da nasilje prepoznajo in da se zavedajo, da ga imajo pravico prijaviti. Potem jim je morda tudi lažje oziroma si upajo spregovoriti.

Ena od ugotovitev vašega raziskovanja je bila, da se večina ubojev zgodi, ko se ženska odloči, da bo nasilje vendarle prijavila ali iz takega odnosa izstopila. Ali to pomeni, da je za osebo varneje, če ostane v nasilnem odnosu, če je še naprej zmerjana, trpinčena in tepena, kot če se odloči oditi? 

Vsekakor ne. To je samo izjemno pomembna informacija za vse tiste, ki na teh področjih delamo. Imeti moramo namreč dobro vedenje o tem, kako povzročitelji delujejo. Njihovo osnovno delovanje temelji na ohranjanju dominantnega položaja v odnosu, to dominacijo pa lahko ohranjajo le, če z različnimi oblikami manipulacije in nasilja vzdržujejo podrejanje drugega. Najnevarnejši postanejo, ko dolgoletno podrejena partnerka z neko odločno pozicijo poseže v njihov dominantni položaj. Takrat se raven frustracij pri povzročitelju lahko tako poveča, da uporabi tudi najhujše oblike nasilja ali se pri uporabi nasilja ne obvladuje več. Zato je pomembno poudariti, da prekinitev nasilnega razmerja še ne pomeni konca nasilja, ampak da je to obdobje, ko žrtev potrebuje posebno zaščito. Zlasti pa je pomembno, da v tem obdobju delamo tudi s povzročiteljem nasilja in ga sistematično obravnavamo – in na tem področju v Sloveniji po mojem mnenju ne naredimo dovolj. Že zdaj sicer imamo nekatere dobre programe, vendar bi bilo vredno premisliti, ali ti zadostujejo in kaj bi bilo v tem smislu treba še narediti.

Raziskave kažejo, da gre pri odnosih za teme, ob katerih ljudje čutimo največ zadrege, in se zaradi tega o njih med seboj najtežje pogovarjamo, zlasti pa se o njih težko pogovarjamo z mladostniki in otroki.

Vseeno pa se veliko žrtev odloči vztrajati v nasilnem odnosu. 

Predvsem potrebujejo zelo veliko časa, da se odločijo za izstop. Moramo vedeti, da so tukaj na delu res kompleksni psihosocialni dejavniki – da je žrtev tudi čustveno navezana na povzročitelja, da se ta odnos ni začel z nasiljem, da je bil ta odnos na začetku lahko lep in da žrtev pozna tudi povzročiteljeve dobre plati, saj epizode nasilja niso ves čas prisotne. Potem so še pogosto prisotni dejavniki, kot so skupno premoženje, skupni otroci, socialna izoliranost, občutki nemoči, strahu in stigme.

Hkrati pa moramo vedeti, da skozi psihološko nasilje in manipulacije, ki jih povzročitelj nasilja izvaja, krivdo za situacije poskuša preložiti na žrtev. V žrtvah se zato pogosto vzpostavi prepričanje, da so same krive za nastalo situacijo in da je partner eskaliral, ker so kaj narobe rekle, česa niso naredile ali so se vedle neprimerno. Skrb zbujajoče je, da se podobne razlage pogosto pojavljajo tudi v javni razpravi. Razlogi za nasilje se še vedno radi iščejo pri žrtvi, namesto pri povzročitelju. Vse to močno otežuje izhod iz nasilnega odnosa in prijavo nasilja.

Veliko primerov zato še vedno ostaja neprijavljenih. Ali del krivde pri tem nosi tudi sistem? 

Upam si trditi, da imamo v Sloveniji razmeroma dober institucionalni model pomoči žrtvam. Tukaj je bistveno povedati, da imamo dve pomembni liniji pomoči, ki se med seboj povezujeta, in sicer delo nevladnih organizacij na eni strani in vladnih institucij na drugi.

Nevladne organizacije na tem področju odigrajo pomembno vlogo. Vedeti moramo, da so vsi postopki v uradnih institucijah, kot so centri za socialno delo, policija, tožilstvo in sodstvo, izredno zahtevni. Utopično je pričakovati, da bodo ti postopki nekaj, kar bo za žrtev preprosto. Da gredo žrtve lažje skozi vse te postopke, je zelo dobro, da imajo tudi podporo nevladnikov. Ti jim zagotavljajo psihosocialno pomoč, vodijo skupinska in individualna svetovanja ter žrtvam zagotovijo spremstvo v uradne institucije.

Potem imamo tukaj še uradne institucije, kjer se žrtve kdaj znajdejo pred uradnimi osebami, za katere ni nujno, da imajo visoko stopnjo senzibilnosti ali pa teme, bodisi intimnopartnerskega ali spolnega nasilja, ne razumejo najbolje. Kar nam mogoče manjka, je, da bi se še bolj posvečali specializaciji in izobraževanju kadrov – kar tudi že počnemo –, ki bi delali s tovrstnimi žrtvami in povzročitelji. Na področju nasilja v družini smo tu že naredili velike korake, na področju spolnega nasilja pa si upam trditi, da jih moramo še nekaj prehoditi.

Zelo velik korak pri iskanju sistemskih rešitev smo napravili z redefinicijo spolnega nasilja po modelu »ja pomeni ja«. Vendar okoli tega še vedno vlada precejšnja zmeda, marsikomu ni zares jasno, kaj je ta sprememba prinesla.

Zakonik sedaj posilstvo in spolno nasilje definira izključno na podlagi privolitve. Vsako dejanje na področju spolnosti, v katero oseba ni privolila, se torej lahko obravnava kot kaznivo dejanje ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se je zgodilo, in ne glede na to, v kakšnem stanju je bila žrtev. Bistveno je, ali je žrtev v odnos privolila ali ne. Problem stare definicije je bil predvsem v tem, da je predpostavljala prisotnost sile, da so bili izpolnjeni elementi kaznivega dejanja posilstva. V praksi se je tako dogajalo, da so sodišča – kadar se žrtve nekonsenzualnemu spolnemu odnosu niso upirale s silo – izrekala oprostilne sodbe in takšnih dejanj niso prepoznala kot kazniva. To je seveda nedopustno.

Prisotnost spolnega nasilja in nadlegovanja se ugotavlja tudi v univerzitetnem okolju, posebne pozornosti sta bila deležna primera z ljubljanske Filozofske fakultete, kjer ste tudi sami zaposleni, in z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Kako se je tedaj po vašem mnenju odzvala univerza?

Omenjeni primer na Filozofski fakulteti nam je pokazal, kje vse so omejitve sistemske ureditve tega področja. Ljubljanska univerza je takrat že imela pravilnik o dostojanstvu, ki je obravnaval tudi področje spolnega nasilja in nadlegovanja, vendar smo ugotovili, da je precej skop, ponekod pomanjkljiv in da je bilo v njem veliko nejasnosti, zaradi katerih ni bilo popolnoma jasno, kako sploh ravnati ob stiku s primerom. S tem smo seznanili takratno vodstvo univerze in to je našim predlogom za dopolnitve in spremembe pravilnika prisluhnilo in oblikovalo strokovno skupino, ki je pravilnik prenovila. Odtlej so bili na Univerzi v Ljubljani storjeni številni veliki koraki. Ključne spremembe so šle v smer, da smo natančneje definirali področje nasilja in nadlegovanja, s posebnim poudarkom na spolnem nasilju in nadlegovanju, jasneje definirali pristojnosti vseh deležnikov, kdo je za kaj pristojen, kje in kako se lahko poda prijava ter kdo so zaupne osebe.

Zaupne osebe? 

Te delujejo kot prvi stik za osebe, ki v univerzitetnem okolju doživijo spolno ali kakršnokoli drugo nasilje ali nadlegovanje in mobing. Naj poudarim, da ne gre za terapevte, pač pa za osebe, ki smo opremljene z znanjem o tem, kakšne pravice imajo žrtve in kako lahko ravnajo v posameznih primerih. Pogovor z zaupno osebo za žrtve ni v ničemer obvezujoč, zaupne osebe pa smo zavezane molčečnosti, to pomeni, da ne smemo ničesar izdati, ne da bi prej pridobile privolitev žrtve.

Kakšne pristojnosti pa imajo pri vsem tem fakultete in univerza, kako lahko ukrepajo, ko se seznanijo s primerom spolnega nasilja ali nadlegovanja? 

Postopki na ravni fakultete ali univerze praviloma stečejo, ko se odrasla oseba odloči, da bo podala prijavo. Ima dve možnosti. Prijavo lahko poda neposredno na univerzo, mimo vodstva fakultete, kjer je postopek bistveno bolj formalen in o zadevi odloča tričlanska komisija. Ta lahko odloča tudi o hujših sankcijah, od katerih je najhujša verjetno odpoved delovnega razmerja.

Obvestilo o dogajanju pa lahko poda tudi na fakulteti, s čimer o primeru obvesti dekana, ta pa ima nato možnost, da s pogovorom s potencialnim povzročiteljem poskuša doseči dogovor o prenehanju škodljivega vedenja. Pri tem je zelo pomembno, da se potencialna žrtev in povzročitelj ne soočata v pogovorih. Če se zadeva nadaljuje, gre postopek lahko naprej na univerzo.

Prav zdaj sodelujete pri projektu šolskega ministrstva, pri katerem raziskujete spolno nadlegovanje in druge oblike spolnega nasilja v vseh visokošolskih in raziskovalnih institucijah v Sloveniji. Kaj ste ugotovili doslej? 

Preliminarni rezultati kažejo, da večina akademskih institucij po državi nima pravilnika ali smernic na tem področju. Če pa jih ima, so praviloma skope in niso dovolj razčlenjene, da bi zagotavljale zadostne usmeritve. Veliko visokošolskih institucij, pa tudi strokovnih šol lahko sicer ima pravilnike, vendar so ti praviloma namenjeni samo zaposlenim in ne zadevajo tudi študentov. Vidimo torej precejšnje pomanjkanje sistemske ureditve na tem področju.

Če se kje o tem ne govori, to še ne pomeni, da tega tam ni. Tudi v gospodarstvu je ogromno spolnih zlorab oziroma nasilja, pa se o tem zelo malo ali skoraj nič ne govori.

V javnosti so pred kratkim dvignila precej prahu pričevanja žensk, ki so organizatorja kulturnih prireditev Dušana Smodeja obtožile spolnega nasilja. Žrtve naj bi bil domnevno omamil, nato pa jih fizično mučil in spolno zlorabil. Gre pri tem za primer, ki se posebej razlikuje od preostalih primerov spolnega nasilja? 

Načeloma o samem primeru ne želim presojati, saj je to stvar organov pregona. A če izhajam iz prebranih pričevanj – in če se izkaže, da je vse to res –, se primer ne razlikuje bistveno od drugih.

Skupne značilnosti so, da je do domnevnega spolnega nasilja prišlo med osebami, ki se poznajo, in da gre za zelo jasna nesorazmerja v pozicijah moči med potencialnim povzročiteljem in osebami, ki so doživljale nasilje. Na poziciji storilca se namreč pogosto znajde moški, ki v nekih krogih uživa ugled in družbeno moč, in si na podlagi te pozicije pridržuje pravico do prestopanja mej, v tem primeru na področju spolnosti in izkoriščanja šibkejših, med katerimi se nemalokrat znajdejo ravno mlada dekleta. S tem je povezano tudi, da si žrtve ne upajo javno spregovoriti. To je še posebej značilno v primerih, ko imamo na drugi strani »uglednega« posameznika. Takrat si žrtve še manj upajo spregovoriti, saj se bojijo, kako se bo odzvala javnost, ki to osebo pozna v neki drugi, predvsem ugledni luči. Pogosto se potem pojavijo očitki žrtvam, da so spregovorile zgolj zato, da bi imele od tega koristi. Pri primerih, ki jih navajajo ženske, gre očitno za nekoga, ki je svoja dejanja izvajal zelo načrtno in premišljeno. Ampak tudi ta pojav je pogosto prisoten pri primerih spolnih zlorab in nasilja – da se storilci izredno dobro zavedajo, kaj počnejo. Take osebe svoje početje praviloma skrivajo pred javnostjo, torej se očitno zavedajo, da počnejo nekaj narobe.

Del politike je primer zlorabil za obračunavanje s kulturniškim okoljem, primere spolnega nasilja v univerzitetnem okolju pa že prej tudi za obračun z univerzo. Ali s tem pravzaprav ne ustvarjamo še bolj nezdravega okolja, v katerem si bodo žrtve še manj upale spregovoriti? 

Zagotovo. Najhuje, kar lahko kdo stori, je, da težaven položaj zlorabi za lastne interese. In politični interesi znotraj nekih krogov zagotovo so osebni interesi. Zloraba primerov zamegli širino problema in ne prispeva h konstruktivni razpravi, predvsem pa povzroči največjo škodo ravno žrtvam z izkušnjo nasilja.

Tudi sicer nam verjetno to, da so se te izpovedi pojavile ravno v kulturniških in univerzitetnih krogih, pove, da so ti za primere spolnega nasilja bolj občutljivi? 

Seveda. Ni naključje, da se je o teh stvareh začelo govoriti ravno v teh krogih, saj so tudi praviloma bolj občutljivi za nasilje, zato žrtve lažje spregovorijo. Če se kje o tem ne govori, to še ne pomeni, da tam tega ni. Vemo recimo, da je tudi v gospodarstvu ogromno spolnih zlorab oziroma nasilja, pa se o tem zelo malo ali skoraj nič ne govori. Povezovati ti področji s problemom, češ da je v kulturniških in univerzitetnih okoljih spolnega nasilja zaradi nekega razloga več, je zato velik problem, predvsem pa nima nobene podlage.

Kakšno vlogo ima pri spodbujanju nasilja nad ženskami politika? Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump se je recimo rad pohvalil z grabljenjem žensk za spolovilo, Janez Janša je dve novinarki oklical za prostitutki, na Madžarskem pa ravno te dni teče razprava, da imajo preveč izobraženih žensk. 

Če se torej omejimo na strankarsko politiko, je njena vloga bistvenega pomena. Pomembne politične osebnosti imajo praviloma veliko družbeno moč, ugled in s tem tudi odgovornost. V splošnem so zaradi tega zelo prisotne v javnem in medijskem prostoru in razpravi, zato se vse, karkoli kdo, ki je na takšni poziciji moči, izreče, pozna tudi v družbi. Če tako poskuša banalizirati nasilje, ga opravičuje ali ga celo sam izvaja in se s tem nasilje bohoti, to posledično legitimira dejanja povzročiteljev nasilja in jim pošilja sporočila, da z njihovim vedenjem ni nič narobe. Obenem pa ustvarja nekritično in nesenzibilno družbeno maso.

Pa je tudi celotna družba postala kaj občutljivejša za spolno nasilje? Zadnja leta smo bili priča številnim izpovedim žensk, od kampanj #jaztudi in #nisemprijavila, na AGRFT je spregovorila Mia Skrbinac, pred kratkim je recimo spregovorila novinarka Katarina Keček in programskega svetnika RTV Slovenija Slavka Kmetiča obtožila, da jo je pred 25 leti spolno napadel. 

Upala bi si trditi, da ja. Ker to, da danes prihajajo na dan primeri, ne pomeni, da je primerov več in da jih včasih ni bilo, pač pa bi nanje morali gledati kot na znak družbenega napredka. Vendarle smo naredili neke korake v pravo smer, da zdaj živimo v okolju, kjer si žrtve upajo spregovoriti. In vidimo, da ne samo anonimno, ampak tudi z imenom in priimkom. Ravno primer novinarke Katarine Keček je zgovoren – takrat, pred 25 leti, si ni upala javno spregovoriti, danes pa si. Enako velja za primer Mie Skrbinac. To je gotovo znak družbenega napredka, bi si pa upala trditi, da še nismo tam, kjer bi si želeli biti. Ker dokler živimo v družbi, ki še vedno dvomi o resničnosti besed žrtve in še vedno ne razume, o čem govorimo, ko govorimo o spolnem nasilju, ga po svoje banalizira, do takrat je pač utopično pričakovati, da se bodo žrtve pripravljene izpostaviti in nasilje prijaviti.

Ravno primer novinarke Katarine Keček je zgovoren – takrat, pred 25 leti, si ni upala javno spregovoriti, danes pa si. Enako velja za primer Mie Skrbinac.

Hkrati ta vseprisotnost spolnega nasilja verjetno govori o tem, da nimamo opravka zgolj s psihološkimi profili storilcev, pač pa gre za širši, družbeni problem? 

V zgodovini smo družbeno napačno postavljali meje in pričakovanja med spoloma ter si napačno tolmačili, kaj so meje dovoljenega na področju intime, intimnega življenja in spolnosti glede na spol, kaj si lahko kdo privošči in dovoli in kaj ne, in tu smo moškim skozi prizmo patriarhata dovolili marsikaj in jim marsikaj tudi spregledali.

Verjetno se še iz srednjih in osnovnih šol vsi spomnimo, da so fantje kdaj otipavali dekleta ali jih neprimerno ogovarjali, pa se je samo zamahnilo z roko in reklo, takšni so pač fantje. Enako zasledimo na marsikaterem področju javnega življenja. Spomnim se nedavnega primera neke deklice, ki je v osnovni šoli ravnateljici prijavila, da jo je neki sošolec prijel za zadnjico. Ravnateljica je sklicala sestanek staršev, večina staršev pa je skočila v zrak, češ kaj se iz tega dela tak problem. Vendar je najslabše ravno to, da pri takih primerih zamahnemo z roko in problem ignoriramo. Tak deček nato navsezadnje odraste s predstavo, da je to nekaj povsem normalnega.

To seveda ne pomeni, da so vsi moški nasilneži ali serijski zlorabljevalci, ampak samo, da med socializacijo dobijo napačne predstave o tem, kje so meje in kaj vse si lahko privoščijo v odnosu do žensk.

Ampak nekoč je veljalo, da so se morali moški boriti za ženske, jih osvajati in predvsem – osvojiti. Mar ni pri vsem tem zelo legitimen strah, da se premikamo v neko puritansko družbo, kjer nič več ne bo dovoljeno, niti zbijanje seksističnih šal? 

Ja, saj to je največja bojazen, najpomembnejši očitek – da zdaj, ko toliko govorimo o teh stvareh in opozarjamo nanje, ustvarjamo družbo, v kateri bo čisto vsaka stvar razumljena kot sporna. Ampak to seveda ni res, daleč od tega. Gre samo za to, da smo začeli v družbi o nekaterih stvareh, o katerih smo prej molčali, govoriti na glas. Vse to se je ves čas dogajalo. Ta ozaveščenost, prihod novih generacij in vpliv feminizma, ki je začel opozarjati na nekatere stvari v družbi, so povzročili, da smo o teh stvareh končno spregovorili in da neupoštevanja mej drugega ne dopuščamo več.