Snubljenje

Janko Lorenci

9. 9. 2022  |  Mladina 36  |  Kolumna

Premier Golob je opozicijo (Janšo in Tonina) že drugič povabil na posvetovanje o krotenju energetske draginje in lajšanju težav prebivalstva. Iskanje soglasja z opozicijo o perečih in pomembnih vprašanjih je načeloma prava reč. Brez takega konsenza tudi ni mogoče izpeljati dolgoročnih nacionalnih projektov. Tako sodelovanje poleg tega lahko dobro vpliva na družbeno klimo.

Toda iskanje konsenza z janšizmom je pakt s hudičem in žaganje veje pod seboj. Kajti SDS ni normalna opozicija, ampak tipična skrajna desnica. Dokler bo močna in se bo vračala na oblast, bo Slovenija stagnirala in se razkrajala. To potrjuje zadnji Janšev mandat.

Po volitvah volk ni postal ovca. To se kaže na primer v treh referendumskih pobudah SDS, njenem uničevanju RTV itd. Zakaj torej premier Golob Janšo vabi k sodelovanju? Poglejmo nekaj možnosti.

Je mislil, da bo Janša vabilo zavrnil? V tem primeru ga ne bi povabil še drugič. Hoče pokazati svojo širino in sodelovalnost? Hoče z vabili poudariti pomembnost projekta, ki ga vodi on sam? Ga Janša fascinira? Je sklenil z njim kak skrivni dogovor? Bi ga rad napravil bolj kooperativnega? Si pridobil naklonjenost desnih in nihajočih volivcev?

Ali pa preprosto posnema Janšo, ki je redno blefiral z vabili za sodelovanje, in sploh ne razmišlja, zakaj ga vabi? Morda je zgolj politično naiven in podcenjuje sporočilnost takega vabljenja ter njegov vpliv na javnost?

Tega ni mogoče izključiti. Zanesljivo pa si Golob tako ne bo pridobil Janševih volivcev, kvečjemu bo napravil vtis na kakega nihajočega volivca, a takih bo zanemarljivo malo v primerjavi s tistimi, ki bi jih z zbliževanjem z Janšo izgubil.

Če premier misli, da bo Janšo spremenil, se katastrofalno moti. Gre za narejenega človeka, mrzlega makiavelista, ki verjame v enega samega boga – sebe in svoje koristi. V oči bode tudi, da Golob Janševe pomoči za energetske in podobne ukrepe sploh ne potrebuje. Če bodo pravi in v korist večine, jim SDS ne bo upala nasprotovati.

Če si z vabljenjem opozicije skuša pridobiti predvsem NSi, ki utegne priti prav pri morebitnem zagotavljanju ustavne večine, bi lahko povabil samo Tonina, Janše pa ne.

Pod črto: karkoli že vodi Goloba, daje z vabljenjem šefu SDS in janšizmu legitimnost, relativizira njegovo malignost in veča možnost, da se Janša vrne na oblast. Dejstvo je tudi, da je bil Golob ne glede na svoje osebne kvalitete izvoljen predvsem kot alternativa janšizmu – zdaj pa ga z vabljenjem k sodelovanju v osnovi rehabilitira. S tem slabi samega sebe, vse demokratične potenciale v državi in obrača hrbet volivcem, za katere je govoril, da so z volitvami plebiscitarno izrekli nezaupnico janšizmu. Hkrati posnema dolgoletno držo zmerne politike, ki je janšizem jemala kot normalni del politične scene in se šla uravnoteževanje, kakor ga je v svojo pogubo vsaj dve desetletji prakticirala RTV.

Skratka, Golobovo koketiranje z janšizmom se zdi nerazumljivo in globoko zgrešeno.

Kar nova oblast mora početi, ni iskanje škodljive pahorjanske konsenzualnosti, ampak tako vladanje, ki bo onemogočilo vrnitev skrajne desnice na oblast in ji postopoma pobiralo volivce. Demokratičnost sedanje koalicije je blagodejna, a za trajno oslabitev janšizma premalo. Kaj vse lahko zapolni ta premalo, je zelo odvisno tudi od Goloba osebno.

Resne voditelje naredijo razmere, sami pa imajo potencial, da se v njih izkažejo. Slabi voditelji krize poglobijo, dobri jih blažijo in rešujejo. A nikoli zgolj s starimi recepti. Slovenija je, enako kot Evropa in svet, sredi prelomnih časov in prepleta vsakovrstnih kriz, ki povsod dviga skrajneže in avtoritarce. Po svoje nastajajo razmere iz časa pred drugo svetovno vojno z usodnim dodatkom ekološke krize. To na globalni ravni zahteva sodelovanje, na nacionalni pa drugačno vladanje in drugačno paradigmo: močno državo, krepko reguliranje kapitalizma in parcialnih interesov, konec sesuvanja materialne in socialne infrastrukture (npr. železnic in javnega zdravstva), tega temelja elementarne družbene solidarnosti in varnosti. In seveda oster, naravnost dramatičen zasuk k ekološkosti.

Golob je šele na začetku mandata, se še razgleduje in uči. Voditi državo je zahtevno, za to so potrebni potrpežljivost, kompromisi in tveganja. Velikih premikov ni mogoče napraviti na hitro, starih problemov je ogromno in čas kriz je.

To so močne olajševalne okoliščine. Tudi zaradi njih še mislimo, da je premier zunajserijski politični potencial. Vendar se nabira nelagodje. Je Golob pred volitvami volivcem in civilni družbi govoril tisto, za kar je vedel, da hočejo slišati, zdaj pa na to (npr. na obljube o renesansi javnega zdravstva) po malem pozablja in torej iz obljubljane levosredinske lege drsi v klasično liberalno? In to v času globoke krize (neo)liberalizma. Ali ni to, kar se dogaja Ameriki, kjer Trump zaradi slabosti demokratov ostaja močan, tudi za Slovenijo dovolj svarilen znak?

Slabo se nam piše, če bo pri nas še naprej vladal tih politični konsenz, da je v osnovi, razen nekaj demokratičnih napakic in drugih malenkosti, vse v redu. Ali tudi vabljenje Janše k sodelovanju govori o obstoju takega soglasja, ki državo že dolgo tišči navzdol? Če je Golob res drugačen in ne replika prejšnjih novih obrazov, bo ta pogubni konsenz presekal in zavrgel. To dolguje svojim predvolilnim obljubam, veliki večini volivcev in Sloveniji, ki krvavo potrebuje spremembe. To zaradi nakopičenih starih problemov in novih, v nevarno gmoto sprijetih kriz ni navaden mandat. V njem bomo še bolj zaostali ali se odbili od dna.