Gajin svet 2

Peter Bratuša, 2022

proti

Morje.

Gaja (Uma Štader) tokrat z očetom (Sebastian Cavazza) in starejšo sestro (Neža Smolinsky) – v duhu slovenskih filmov – skoči na morje (to, da je “po Poletju v školjki Gajin svet 2 prvi film, ki se skoraj v celoti dogaja na morju,” niti zdaleč ne drži), kjer se na pirček oglasijo tudi Primož Pirnat, Bojan Emeršič, Lotos Vincenc Šparovec, Matej Zemljič in Jurij Zrnec, toda samoponiževanje slovenskih dramskih igralcev ni nič v primerjavi s samoponiževanjem “strokovno programske komisije Slovenskega filmskega centra” (ki očitno ni opazila, da uvodna spletna prevara nima nobene zveze z nadaljevanjem in da je tu doslednega materiala le za kratki študentski film), kaj šele v primerjavi s poniževanjem učiteljev in učiteljic (neumnih, zaostalih), policistov (naivnih, otročjih), žensk (eno “mamo” – tisto, ki jo igra Ajda Smrekar – iz filma vržejo, druge, tiste ločene, pa v film sploh ne spustijo) in inteligence otrok, ki jim tale “mladinska romantična komedija”, prepolna analnega humorja (če višjemu inšpektorju iz riti ne zraste hemoroid, pa učiteljici iz riti zraste stol), povsem resno in s pravilno tehniko dihanja razlaga, kaj je to “vdor v osebni profil”, namesto da bi v uri in pol pridelala vsaj eno repliko, ki bi opravičila njen obstoj.

Če je film za otroke, še ne pomeni, da ne sme biti luciden, še toliko bolj, če nenehno poudarja, kako genialni so ti otroci. Če se dogaja na morju, še ne pomeni, da mu ni treba misliti, saj bi lahko kdo nehote dobil občutek, da se na morju dogaja le zato, ker je povsem brez idej. In če je protagonistka štirinajstletnica, ne pomeni, da se mora obnašati kot štirinajstletnica iz Poletja v školjki – tisto je bilo v prejšnjem stoletju. (kino)

lZiSJpfUi34