Nespodobni bog

Črna skrinjica je butična založba, ki je bila nedavno ustanovljena pri Literarnem društvu IA. Tako, kot je črna skrinjica tisto, kar ostane po katastrofah, je tudi istoimenska založba vzniknila sredi opustošenega, katastrofičnega literarnega polja, pravi njen idejni vodja in urednik, pesnik in eden najbolj neutrudnih promotorjev pesniške umetnosti pri nas Dejan Koban, ki je projekt začel skupaj s pesnikom Miho Mauričem. Prostor za poezijo se krči, ravno tako sredstva; mladi avtorji so spregledani, založbe se vse pogosteje taktično odločajo za prozo, sploh za romane, saj so ti komercialno uspešnejši. Toda Črna skrinjica se upira tem usmeritvam in daje možnost poeziji, za katero v uveljavljenih založbah ni prostora, ki ima samosvoj značaj in se požvižga na pesniške trende. Ta torek, 6. septembra, je pri tej založbi izšla tudi prav posebna knjiga, ki je še pred izidom presenetljivo zbudila hudo zgražanje.

Gre za antologijo enajstih mladih pesnikov in pesnic – Lare Božak, Nejke Jevšek, Vida Karlovška, Hannah Koselj Marušič, Urše Majcen, Hane Meško, Martina Mikoliča, Nele Poberžnik, Lare Pustinek Miočić, Lenarta Sušnika in Pavle Zabret – z naslovom Bog si ga drka na nas. Prvotno naj bi izšla s podporo Društva slovenskih pisateljev (DSP). Pobudo za antologijo je namreč dal Igor Divjak, urednik Vrabca anarhista, portala DSP, ki je uredniško taktirko prepustil mladima pesnikoma Vidu Karlovšku in Lenartu Sušniku. Toda ko je Divjak napoved antologije objavil na družbenih omrežjih, se je zgodil pogrom zaradi »blasfemičnega, odvratnega, primitivnega, neokusnega, banalno pornografsko provokativnega« (in še kaj) naslova.

Nato je valu spletnega zgražanja sledila še peticija, ki sta jo zagnala verujoča pesnika Muanis Sinanović in Kristian Koželj ter jo je podpisalo več kot sto podpornikov. »Podpisniki v zadnjem času zaskrbljeno opažamo porast dejanj, tudi agresivnih, uperjenih proti verujočim. Čeprav gre pretežno za napade na katoličane, nismo pripadniki drugih veroizpovedi in neverujoči podporniki ob njih nič manj zgroženi. Napadi na verska čustva in javne skrunitve verskih simbolov so postali tako samoumevni, da jih le še redki zaznavajo kot problematična dejanja,« med drugim piše v njej.

»Presenečen sem, da je naslov zbudil tak protest, saj verjamem, da je svoboda izražanja izredno pomembna za demokratičen družbeni razvoj.«

Igor Divjak

Predsednik DSP Dušan Merc se je zato odločil, da podporo antologiji umakne oziroma se, kot pravi, upre naslovu pesniške zbirke. »Skrunjenje verskih simbolov je za nekatere oblika upora, za nekatere žalitev, za nekatere pa navadna oslarija – vsekakor pa pomanjkanje ustvarjalne umetniške moči,« je povedal za Mladino. Naslov je tudi po njegovem protestu ostal nespremenjen. DSP knjige nazadnje ni izdal. Ostal je le izdajatelj spletne različice antologije, ki nosi nadomestni naslov Anarhistova antologija mladih pesnikov in pesnic.

Naslov, ki je razburil marsikoga, je pravzaprav navedek iz pesmi Nele Poberžnik, ene izmed pesnic, vključenih v zbirko. Zanj sta se soglasno odločila urednika Vid Karlovšek in Lenart Sušnik, a nikakor ne v želji po provokaciji ali da bi koga razburila, poudarjata – zdelo se jima je le, da odlično povzame temeljni sentiment izbranih pesmi in tudi splošni družbeni položaj mlade generacije, v katero sodijo pesniki, zastopani v antologiji.

Tudi sama pesnica Nela Poberžnik pravi, da peticijo oziroma odziv na naslov antologije dojema kot prenagljen odziv na metaforo, katere bistvo so kritiki povsem zgrešili, s tem pa samo potrdili njeno aktualnost.

Pesniki, ki sodelujejo v antologiji, so se rodili med letoma 1994 in 2000. Za večino med njimi je ta objava prva pesniška objava, nekateri pa so že izdali pesniške zbirke ali pa jih še bodo, in to prav pri založbi Črna skrinjica. Urša Majcen je lani izdala zbirko Ekosistem tišine, Nela Poberžnik pa letos Zrklozob. Kmalu se obeta tudi pesniška zbirka Hannah Koselj Marušič.

Gre za generacijo, ki ima občutek, da ji je bog obrnil hrbet. Njeni pripadniki družbeno ureditev zaznavajo kot izrazito togo in neobčutljivo za njihove želje in potrebe. Pri »bogu« iz pesmi in naslova zbirke gre tako lahko za versko entiteto ali za avtoriteto – navsezadnje je pisan z malo začetnico. »Tak odziv na naslov me je zato res presenetil,« pravi Vid Karlovšek. »Seveda ima vsakdo pravico izraziti svoje mnenje in protestno pismo se mi zdi zato povsem legitimno. Pa vendar se sprašujem, čemu so verniki v tem naslovu prepoznali boga svoje religije, če je pisan z malo. Zdi se mi, da je jasno, da ne gre ne za katoliškega boga ne za boga kakšne druge religije, ampak za koncept abstraktne vladajoče sile,« še dodaja.

S tem se strinja tudi pobudnik projekta Igor Divjak. Prepričan je, da je avtorica »v tej pesmi predvsem kritična do patriarhalnega družbenega sistema in da z ironijo poziva k izboljšanju. Presenečen sem, da je naslov zbudil tak protest, saj verjamem, da je svoboda izražanja izredno pomembna za demokratični družbeni razvoj. Tudi v preteklosti so se pesniki in pesnice kritično obregali ob takšne in drugačne bogove, predvsem v času političnega enoumja prejšnjega sistema so bili ves čas na tapeti partijski bogovi. Upam, da se enoumje ne vrača med nas in da je v družbi še vedno dovolj prostora za avtonomijo poezije.«

Lovljenje ravnotežja

Primeri, ko umetniško ustvarjanje trči ob vprašanje, ali je z omembo ali upodobitvijo verskih simbolov ali boga katerekoli verske skupnosti prekoračilo tanko mejo in razžalilo čustva verujočih, niso redki. Zgodovina umetnosti jih je polna, prav tako popkultura in družbena omrežja. Tudi pri nas so nekateri umetniški projekti, kot je bil denimo prižig križa v Strunjanu pred leti, dvignili veliko prahu. Nekateri so se znašli celo na sodišču, vendar to v nobenem od primerov ni ugotovilo kaznivih dejanj.

Kritike v takšnih primerih najpogosteje prihajajo iz organiziranih verskih skupnosti oziroma od njihovih pripadnikov. Redkeje se ob naslov ali ikonografijo, ki naj bi razžalila verska čustva, obregnejo posamezniki, ki so tudi sami umetniki, saj naj bi se prav ti toliko bolj zavedali, da je umetnost prostor popolne svobode. Pobudnika peticije proti naslovu knjige Bog si ga drka na nas sta pesnika. Še posebej zanimivo pa je, da pripadata različnima verama – Kristian Koželj je katoličan, Muanis Sinanović pa musliman. A sta se oba počutila nagovorjena, ne glede na že razloženo omembo boga z malo začetnico.

Gre za posledico naraščajočih teženj po politični korektnosti? Kristian Koželj namig, da je njun odziv kakorkoli povezan z jezdenjem na valu »wokenessa«, odločno zavrača. »Želela sva poudariti preprosto dejstvo, da smo člani pisateljske skupnosti tudi verujoči avtorji, ki v omenjenem naslovu zaznavamo ceneno in slaboumno provokacijo, mnogi pa so bili tudi osebno prizadeti. Organizacija, ki si želi zastopati vse avtorice in avtorje onkraj spola, spolne usmerjenosti, narodnosti in tudi verske pripadnosti in hkrati izda knjigo z naslovom, ki prizadene nemajhen del te skupnosti, bi bila v hudem konfliktu načel in dejanj. Kot avtorji tudi vemo, kakšen simbolni kapital je naslov neke knjige, še posebej, če sama sebe imenuje antologija,« pravi Koželj, ki se mu zdi kontekst, v katerem je ta verz kasneje uporabljen v eni od pesmi, pri tem nepomemben.

S tem pa se urednik založbe Črna skrinjica Dejan Koban ne strinja. »Če sodiš knjigo po enem samem naslovnem verzu, je to za moje pojme enako, kot če jo sodiš po platnici. Izobraženi ljudje si tega ne bi smeli privoščiti,« je odločen. »Da te ne zanima vsebina, ne kontekst verza znotraj pesmi, ne to, kako je naslov nastal. Tako je navsezadnje dve leti ravnala prejšnja vlada. Predstavljam si, da če bi bila knjiga spodobno naslovljena ’Antologija mladih pesnic in pesnikov’, notri pa bi na 17 straneh pisalo ’bog si ga drka na nas’, to ne bi nikogar zmotilo, ali kako?«

Kristian Koželj nadaljuje, da ga osebno ne moti, da bo knjiga s tem naslovom izdana pri zasebni založbi. »Vsem podpisnikom pisma je svoboda govora ena najpomembnejših vrednot. Hkrati pa je tudi ta, kot vse druge oblike svobode, omejena s svobodo drugega. Zanimivo je, kako najglasnejši zagovorniki svobode in inkluzivnosti vehementno pozabijo na svoja načela, ko pridemo na področje veroizpovedi in verskih skupnosti, kar v zadnjem času izrazito ponovno občutimo predvsem katoličani, nedavno tudi na naslovnici vašega medija. Lahkotnost nereflektiranega skrunjenja simbolov, ki so nekomu sveti, je med slovenskimi liberalci osupljiva. Pri čemer gre večinoma za neizvirne, neduhovite, intelektualno pohabljene intervencije. /.../ Živimo v časih nevarnih polarizacij, zato nam kot intelektualcem osnovna etična drža nalaga, da te razlike gladimo in ne poglabljamo.«

Tudi sopobudniku peticije Muanisu Sinanoviću se zdi, da so nekatere pozicije izjavljanja postale preveč samoumevne. »Na eni strani liberalno usmerjena civilna družba neprestano gleda pod prste in jezik religioznim ljudem in vsaka malenkost sproži salve zgražanja. Na drugi pa je v kulturniških krogih žalitev vernih ljudi, ljudi s podeželja, manj izobraženih na najbolj neposredne in brutalne načine razumljena kot znak razsvetljenosti in je zelo redko prevprašana. To se je posebej razmahnilo med nesrečno prejšnjo vlado, ko so vse kristjane povezovali z njenimi politikami. Veliko cerkva je vandaliziranih, kar me boli, čeprav sem musliman, saj razumem občutke, ko napadajo tvoje svetinje in občutek za sveto nasploh.«

Sinanović se še vedno v marsičem deklarira kot levičar, večina njegovih prijateljev je levičarjev, zaveda pa se tudi spornih vidikov organizirane religije in tega, da so ljudje lahko travmatizirani zaradi rigorozne vzgoje ali okolice in se želijo upreti. »Toda po drugi strani ljudje bežijo pred versko represijo v kulturo, kjer potem povratno izvajajo pritiske. Obe strani sta zmožni brutalnosti in nasilja, o čemer recimo trenutno priča hudo preganjanje katoličanov v Nikaragvi. S kolegom nikakor ne želiva sugerirati, kaj naj kdo misli in kaj sme govoriti, močno, morda celo bolj kot današnji liberalci, podpirava svobodo govora, toda Društvo slovenskih pisateljev je krovna organizacija, ki govori v imenu dela civilne družbe, in sporočiti sva želela, da smo del civilne družbe tudi verujoči. Takoj, ko nekdo govori, kot da vlada popolna hegemonija, najsi bo veren ali ateist, je to nevarno.«

Postavljanje mej

S tem se lahko strinjamo. Kako nevaren je poskus vzpostavitve hegemonije, smo spremljali ob nedavnem poskusu umora indijsko-britanskega pisatelja Salmana Rushdieja, ki je s svojim slavnim romanom Satanski stihi tako razžalil muslimane, da je iranski ajatola Ruholah Musavi Homeini že leta 1989 zanj izrekel fatvo, smrtno obsodbo.

Redni profesor religiologije na Fakulteti za družbene vede Aleš Črnič pravi, da je temeljno vprašanje, »kako tovrstne trke v družbi reguliramo, kje postavljamo meje dopustnega«. In ravno nedavni atentat na Salmana Rushdieja, »s katerim je svojo tarčo dosegla 33 let stara religijska obsodba zaradi domnevne – tudi v tem primeru literarne – žalitve«, je pokazal, »da so te dileme vse prej kot preproste«.

Gre za generacijo, ki ima občutek, da ji je bog obrnil hrbet. Njeni pripadniki družbeno ureditev zaznavajo kot izrazito togo in neobčutljivo za njihove želje in potrebe.

Črnič osebno sicer ne zaznava posebnega porasta dejanj, usmerjenih proti verujočim. V zadnjih desetletjih vidi prej postopno zaostrovanje zahtev po zaščiti religijskih simbolov in idej, kar pripisuje očitni retradicionalizaciji Zahoda. A v pluralnih demokratičnih družbah in kulturah, nadaljuje, se neizogibno soočajo različni pogledi na svet. Zdrave demokratične družbe so tako zmeraj znova prisiljene loviti ravnotežje med dvema temeljnima stebroma demokratične ureditve – svobodo govora in versko svobodo. Nič v našem svetu ne more biti izvzeto iz svobode mišljenja in kritike, četudi satirične in za koga žaljive. Po drugi strani pa se moramo pri udejanjanju svobode govora samoodgovorno omejevati, da z njo ne povzročamo družbene škode – v ta namen je bil po drugi svetovni vojni zasnovan koncept sovražnega govora, demokratične države pa so v zakonodajo vpeljale prepoved hujskanja in zbujanja sovraštva.

Kako torej Aleš Črnič vidi zaplet, povezan s knjigo Bog si ga drka na nas? »V konkretnem primeru ni težko uzreti zrna soli na obeh straneh diskurzivnih barikad, tovrstna družbena polemika je lahko koristna. DSP je svojo odločitev utemeljil primarno z umetniškimi razlogi, tako gre razumeti predsednika društva, ki navaja pomanjkanje ustvarjalne moči, četudi se lahko sicer vprašamo, kako da tega manka ni zaznal že pred peticijo. A ker bo antologija vseeno ugledala luč sveta, težko govorimo o cenzuri ali zatiranju svobode govora. In to se mi zdi ključno – argumentiranje mladih avtorjev je namreč dovolj prepričljivo, težko bi v naslovu zbirke, ki je sicer nedvomno lahko za koga neokusen ali tudi žaljiv, prepoznali družbeno nedopustno spodbujanje sovraštva. V nasprotnem bi se morali odreči ne tako majhnemu delu sodobne umetnosti in tudi pop kulture,« zaključuje Črnič.

Pesem brez naslova

V delu mlade pesnice Nele Poberžnik (1994) je tudi verz, ki sta ga urednika izbrala za naslov nove antologije mladih pesnic in pesnikov in je spodbudil burne odzive

vsepovsod ležijo drobci
za popizdit zajebano jih je pobirat
mogoče premalo preklinjaš
ali pa si preveč obseden s projekcijo sebstva
nevzdržno je tukaj
kdo kdo kdo trka
sumljive sinapse drgetajo od pritiska
ste danes že uspešno izvedli samodestruktivni obred?
ste si izbrskali in pospravili žnoder?
a se zavedate
da lahko uresničim vse vaše želje
vam izsrkam tegobe z dušo vred
ego ego eho
zajebi pojebi sceno
vzvratno v ogledalu
v kleti kriči krik
izgubi se zanos povečuje agonija
klovni so se ti zaredili
zaskrbljeno ugotavljaš
bog si ga drka na nas
lastnoročno se boriš proti vesoljnim zakonom
junaško neumno pohvalno
klovni redijo pridevnike
sanjska kombinacija zamaknjenosti
tragikomičnosti in demoničnosti
postal si donkihotski lik
vse je tako resno in lačna sem
ne neha naju skeleti glava
a misliš da sva za vedno izgubljena v medmrežju okvare
klovni odobravajo patetična vprašanja