Čakajoč na sunek

Janko Lorenci

16. 9. 2022  |  Mladina 37  |  Kolumna

Nova študija o okolju, objavljena v reviji Science, svari, da so nekatere spremembe okolja – zlom grenlandskega ledenega pokrova, upočasnitev severnoatlantskega toka, naglo taljenje permafrosta in sproščanje velikanskih količin metana (t. i. metanova bomba) – morda že nepovratne. Svet je mogoče že zapustil varno podnebno stanje, v katerem se je razvila človeška civilizacija, pravijo raziskovalci.

Globalna anketa Sorosove organizacije Open Society pa ugotavlja: prva skrb prebivalstva po svetu sta podnebna in socialna kriza, sledi jima Ukrajina. Dodajmo še zadnje poročilo o indeksu človekovega razvoja, ki govori o velikem nazadovanju v zadnjih dveh letih. A. Steiner, vodja organizacije: »Prej umiramo, manj izobraženi smo in manj dohodkov imamo. Vzrok za nazadovanje je predvsem pandemija, ki so se ji pridružile druge krize.« Svet je ujet v njihov preplet. Pandemija, socioekonomska, geopolitična in ekološka kriza se prepletajo in medsebojno pospešujejo. Kričeča neenakost in socialne stiske potiskajo v ozadje skrb za okolje, netijo nacionalizem in vojne. Vojne in spopadanje med supersilami uničujejo gospodarsko in socialno stabilnost, hkrati pa onemogočajo sodelovanje med državami. Brez njega globalnih kriz ni mogoče rešiti.

Poleg tega so krize reševane na način, ki jih obnavlja. V fazi akutne krize se za hip pozabi na znamenito »nevidno roko« trga in krmilo vzame v roke država. Obrača ga tako, da se rešujejo veliki in vplivni v skladu s pravilom: dobički se privatizirajo, izgube in škode socializirajo – prevalijo na množice. Osnovni cilj reševanja je obnavljanje starega reda. Prav zaradi takega cilja in načina ohranjanja statusa quo plujemo v nevarne vode.

Velja tudi za Zahod, še vedno najbolj razvit, a prav tako krizni del sveta. Amerika, ki jo je Kitajska ravnokar dohitela glede pričakovane življenjske dobe, je tako daleč, da se večina boji izbruha državljanske vojne. Vodilna evropska država, Nemčija, ne ve, kam bi, se oborožuje in znova odpira termoelektrarne. Unija, v vseh pogledih ogrožena zaradi ukrajinske vojne, se ne trudi za njen konec, ampak slepo pomaga Ameriki biti nadomestno vojno z Rusijo. Tri svetovne supersile pa se pogrezajo v medsebojne konflikte.

Prepletene krize postajajo ena sama permanentna kriza in stanje sveta je tako, da ne dopušča izhoda iz nje. Megakrizi daje pečat usodnosti predvsem ekokriza. V njeni senci izgubljajo pomen primerjave med velikimi sistemi; obe, ameriška demokracija in kitajska avtokracija, imata vgrajeno osnovno konstrukcijsko napako: nereguliran, sebi prepuščen kapitalizem, ki zahteva nenehno rast na strogo omejenem planetu. Prakticirajo ga vse države sveta. In megakriza se vleče in zaostruje.

Nauk: po starem ne bo šlo več, stari red je zanič. Elite, ki ga branijo, so povsem odpovedale. Za ekokrizo vedo, imajo moč, da bi jo premagale, a so zaradi sebičnosti, pohlepa ali nesposobnosti v bistvu pasivne. Torej strahovito neodgovorne in nevarne.

Je položaj brezupen?

Rahel optimizem zbuja omenjena anketa Odprte družbe, ki pravi, da ljudstva niso tako brezupno nacionalistična, sebična in neobčutljiva za globalne probleme kot njihove »elite«, ki imajo sicer polna usta socialnosti in ekološkosti. Občutljivost množic je plod socialnih stisk, po novem tesno povezanih z ekološko tesnobo in strahom pred prihodnostjo. Pomembno je, da je ogrožen tudi srednji razred, marsikje številen in zato volilno pomemben, hkrati pa ekološko dokaj osveščen. Povsod vznikajo in se radikalizirajo tudi okoljska in civilna gibanja.

Večinska družba je prestrašena, globoko nezadovoljna in ne zaupa svojim elitam. Ključno vprašanje je, ali se lahko nezadovoljstvo tako okrepi, da bo sunilo politiko iz njene statusquojevske lege, jo prisililo k spremembam ali zamenjalo. Razpoloženje se ta čas preveša, nezadovoljstvo se kopiči in veča. Bo preraslo v odkrito jezo, bes, množične proteste, civilno nepokorščino, se povezalo čez meje …? Moralo bi. Ironično utegne, vsaj na Zahodu (ki pa lahko potegne za sabo tudi svet), ta sunek sprožiti ukrajinska vojna s svojimi posledicami. Ekonomist Krugman pravi, da z zimo prihaja v Evropo vojna ekonomija.

Z njo pa stanje, ki se lahko obrne v različne smeri, slabe in dobre.

Za zdaj ostajajo državljani skupaj z novimi, neizbežnimi in surovimi, a v bistvu dobrodejnimi opozorili nature edino upanje za spremembe, ki bi ustavile pogrezanje v katastrofo. Množice so nanje in tudi na odrekanje, če bo kolikor toliko pravično porazdeljeno, pripravljene bolj kot njihove »elite«. Pač zato, ker so zaradi permanentne krize v stiski, »elite« (politika, kapital, glavnina medijev …), ki sicer niso povsem kompaktne, pa imajo scela od sedanjega stanja koristi in mislijo, da so varne. A so kvečjemu kratkoročno.

Še je čas za dober (znosen) ali slab razplet, pravi okoljska znanost. Za slabega je dovolj ostati križem rok, za dobrega se bomo morali truditi vsi po vrsti. Zasuk predpostavlja najprej premik v glavi, potem pa veliko preureditev družbe, ki od A do Ž počiva na fosilni energetiki in kapitalizmu z njegovo implicitno nujo nenehne rasti na račun okolja.

Treba si bo priznati, da je podnebna kriza posledica prevladujoče ureditve v bodisi demokratični ali avtoritarni obliki. Kapitalizem (Chomsky mu pravi necivilizirani) je človeštvu prinesel spektakularen materialni razvoj, a ga že tudi na smrt ogroža. Išče se oblika postkapitalizma, se pravi ekološko in socialno strogo reguliranega, s planiranjem opremljenega kapitalizma. To se v krizah deloma že počne, a ko je najhujše mimo, se vse vrne na staro – in začne kuhati novo krizo. V ekokrizi, ki se akumulira in na neki točki ne zmore več vrnitve v prejšnje stanje, je to recept za katastrofo. »Elite« nas peljejo naravnost vanjo.

Premalo smo jezni, je govoril Stéphane Hessel.