Fotograf, ki si osvetljuje temo

Branko Čeak je (leta 1972) rojeni Bežigrajčan. Kot mulc je oprezal za sosedom Kajetanom Kovičem in preostalimi eminentneži iz sveta književnosti in teatra, ki so prav tako živeli v tem ljubljanskem okolišu. Literatura se mu je zdela sveta, zato se je tudi sam vpisal na študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, požiral predavanja pri Janezu Vrečku, Tomu Virku in še kom, zbiral desetke, se družil s sošolci, bodočimi intelektualci, dokler ga ni pri triindvajsetih potolkla depresija. Naenkrat ni več videl smisla niti v dokončanju študija, ki ga je tako oboževal. Nekaj časa je »blodil naokoli«, nato pa sedel na kolo in s prijateljem odšel raziskovat pogorji Karakorama in Himalaje.

Potoval je po vasicah, fotografiral (od domačina v Teheranu je kupil prvi fotoaparat), se družil z lokalci in poskušal ugotoviti, kakšna je duhovna, religiozna podlaga, ki jim daje smisel. S seboj je tovoril na kupe knjig, med drugim izdajo vseh svetih besedil vzhoda. Toda na koncu najgloblje izkušnje ni našel v knjigah, temveč v tihem sobivanju s starcem, ki je v tišini sedel ob cesti na severu Pakistana. Nekaj nerazložljivega ga je vleklo k njemu, zato je prisedel še sam in ostal dva dni. Od njega je med to meditacijo odpadal balast, najbolj pa ga je presenetilo zavedanje, kako paradoksalno je pravzaprav, da se počuti tako pomembnega, da bi moral najti življenjski smisel. Osvobodil se je pritiska in se vrnil domov. Študija sicer ni dokončal, je pa kmalu po padcu na glavo s Prešernovega spomenika, na katerem je želel recitirati njegovo pesem Kar je, beži, v enem zamahu napisal knjigo Ime mi je Branko in nič nimam od tega. Nad njo je bil sicer navdušen njegov takratni sosed Branko Djurić Djuro, a ko jo je Branko avtor še enkrat podrobno prebral, je ugotovil, da je očitno nastala v deliriju, posledici padca, in da bi ga bilo sram poslati v svet nekaj, kar ni primerljivo z besedili avtorjev, ki jih je občudoval.

Tu se je dokončno končala njegova literarna kariera (ostaja pa strasten bralec) in v ospredje je stopila fotografija. V Teheranu je torej prišel do prvega fotoaparata in začel fotografirati impresije na poti, ki jih je po vrnitvi domov predstavil na potopisnem predavanju. Fotografije so padle v oko zaposleni na Zavodu za turizem Mestne občine Ljubljana, ki mu je ponudila sodelovanje pri fotografskem projektu Veseli december. Večino fotografij bi moral posneti ponoči. Verjetno ob ogledu njegovih fotografij s potovanja nihče ne bi pomislil, da trpi za pigmentno retinopatijo, ki povzroča nočno slepoto in postopno izgubo perifernega vida. To pomeni, da ponoči ne vidi popolnoma ničesar, če si prostora ne osvetli, in da je njegovo vidno polje tudi podnevi močno zoženo.

Poleg tega do tedaj ni imel nobenih izkušenj s profesionalnim fotografiranjem. Pa se je kljub temu odločil, da se bo, če ga primerno plačajo, vrgel v vodo. Cena, ki jo je želel postaviti, naj bi bila dovolj visoka, da bi si lahko s honorarjem kupil širokokotni objektiv – a se je pri preračunavanju tolarjev v marke zmotil za eno ničlo: 5000 mark namesto 500, kolikor je stal objektiv. »Prav poceni pa nisi,« so mu rekli – a delo je dobil. Prvo v nizu. Hitro se je uveljavil kot uspešen poklicni fotograf, ki že v eno samo fotografijo zaradi natančnega osvetljevanja vloži ogromno truda in časa. Predava pa tudi fotografijo na Fakulteti za aplikativne vede in je velik zagovornik tega, da mora znanje krožiti.

Komercialna naročila se pri njem izmenjujejo s pro bono projekti, čeprav uživa v obojem. Skupaj z Domnom Palom in Jožetom Mačkom od 2011 ustvarjajo cikel Neznana Ljubljana, ki nam naključne, pogosto periferne lokacije glavnega mesta kaže z drugačne perspektive: v hospicu je denimo fotografiral nasmejano gospo na postelji namesto podob žalosti in umiranja. »V hospic sem hodil več mesecev in poslušal zgodbe ljudi. V nasprotju s splošnim prepričanjem sta za temi stenami prepovedani dve stvari: zadrževanje glasnega smeha in izogibanje pogovorom o smrti,« pove. Zaščitni znak serije, ki bo verjetno nastajala še v prihodnje, je kakopak izrazita svetloba, zaradi katere fotografije delujejo skoraj futuristično. Potem je tu serija, ki jo snema v azilnem domu – želel je preobrniti narativ o beguncih, ki ga reproducirajo mediji, in jim dati priložnost, da se predstavijo tako, kot sami želijo, pa najsi kot filmske zvezde, da bodo fotografije s ponosom poslali domov. »Ta projekt mi je ljub tudi zato, ker sem dal portretirancem skoraj ves nadzor. Portretiranje se mi zdi ena najzahtevnejših disciplin, saj zahteva ogromno koncentracije in empatije. Nekateri fotografi portretirajo v skladu z lastno vizijo. Zame pa je portret to, da je nekdo tak, kot pač je.«

V domačem studiu izvaja tudi projekt Minuta brez maske: človeka postavi pred steno, ga blago osvetli, nastavi aparat in zapusti prostor. Portret se nato dela eno minuto in v tem času se človek sprosti, izgubi natrenirani izraz, ki ga vsako jutro vadi pred ogledalom, in pokaže svoj pravi obraz.