Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

Mala mama

Petite maman, 2021, Céline Sciamma

zelo za

Potovanje skozi čas.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 37  |  Kultura  |  Film

zelo za

Potovanje skozi čas.

Obstajajo indiskretni, invazivni filmi o potovanju skozi čas – tu vse temelji na zapleteni tehnologiji, specialnih efektih, pripovednem trušču. Obstajajo pa tudi diskretni, imerzivni filmi o potovanju skozi čas – brez tehnologije, brez efektov, brez trušča. Protagonisti odpotujejo skozi čas, ne da bi sploh vedeli – prižgala jih je želja. Mala mama, ki ga je posnela Céline Sciamma, avtorica Vodnih lilij, Pobalinke, Bande punc in Portreta mladenke v ognju, je tak film. Osemletna Nelly (Joséphine Sanz) gleda mamo, Marion (Nina Meurisse), ki je pravkar izgubila mamo – mamin obraz je siv, nem, tesnoben, melanholičen mozaik žalosti, žalovanja in obžalovanja. Nelly je izgubila babico, a skuša začutiti in razumeti bolečino svoje mame, ki je izgubila mamo, kot da bi skušala vnaprej začutiti in razumeti bolečino, ki jo bo sama nekoč občutila ob izgubi svoje mame. Je njeni mami žal, da s svojo mamo ni preživela več časa in da je ni bolje spoznala? Sta se zgrešili? Kaj če se bo tudi Nelly zgrešila s svojo mamo? Kaj če bo tudi njuno »srečanje« spodletelo? Kaj če že zdajle, ko je ona osem, mama pa enaintrideset, zamujata?

Tudi njena mama je bila nekoč osem. In mamina mama tudi. Nelly hoče v času naprej – in nazaj. In res, ko se s staršema – očeta igra Stéphane Varupenne – pripelje v babičino podeželsko hišo, nenadoma ugotovi, da je njena mama izginila, toda ko začne malce kasneje stikati po vrtu, ob hiški, ki jo je nekoč, pri osmih, iz vej in palic »zgradila« njena mama, zagleda osemletno deklico (Gabrielle Sanz), ki ji je povsem podobna in ki pravi, da ji je ime Marion. Babičina hiša ni starikava, ampak povsem opremljena, babica (Margot Abascal) je maminih let, osemletna Marion pa ravno gradi tisto hiško. Nelly potovanje skozi čas uspe – zdaj se igra s svojo mamo, ko je njenih let. Z njeno osemletno verzijo. Skupaj spita, pečeta palačinke, gradita hiško, čolnarita – kot Céline (Juliet Berto) in Julie (Dominique Labourier) v Rivettovi fantazijski klasiki Céline in Julie v čolnu (1974), v kateri se tako kot v Mali mami, reviziji Robinsonovega Polja sanj (1989), Hosodove animacije Mirai (2018) in Hyun-seungove romance Il Mare (2000), spletejo Henry James, Lewis Carroll, Jorge Luis Borges in Marcel Proust. Nobenega dvoma ni, da Nelly in Marion živita v različnih časovnih obdobjih (vsaka v »svoji« hiši), da lahko skupaj preživita le kratek čas (treba je odrasti) in da druga drugo ne bosta nikoli dovolj poznali (starši in otroci nikoli ne živijo v istem svetu), toda obenem tudi ni nobenega dvoma, da ima film več različnih koncev, a pokaže nam le enega. (Kinodvor + VOD)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.