Milan Dekleva: Pet za kvartet

+ + +

Natrgani vsakdanjik

Milan Dekleva (rojen leta 1946) se pogosto loteva portretnega romana, včasih naslonjenega na biografije izstopajočih posameznikov, zgodovinskih osebnosti, literatov ali izrazitih predstavnikov lastne generacije; razpon sega nekje od Pirjevca Ahaca do Slavka Gruma in Tomaža Pengova. V zadnjem času je njegova pisava zavila proti lahkotnejšemu, jezično okretnemu ter po pristopu in izplenu skoraj operetnemu romanu, ki naj zareže v aporije današnjosti. To zaznamujejo splošna negotovost zaradi bližajoče se kataklizme, tesnobnost in poplava tehnologije, razvezanost smisla in razblaženi, a vseprisotni občutek absurdnosti.

Pet za kvartet je roman iz glasbenega sveta, dogaja se na osi Salzburg– Ljubljana–Flachau (E 55), in solnograška prestolnica ponuja dovolj vpogleda v delovanje glasbenega zakulisja in produkcije. Tam Klavdij, peti iz kvarteta Lajbah, menedžer, ki si ne upa soočiti niti s telefonskim klicem svoje žene, sanjari o violinistki Evi, o rajski situaciji, medtem pa ga zmoti vse mogoče. To ni običajen dan, saj ga prekinjajo govoreči psi, poskušajo ga okrasti in srečuje čudne možake, večinoma prav tako iz sveta glasbe, tam se vse vrti okoli tega, pa breztežnostne performerje. Nujno mora v Ljubljano, kjer ima v filharmoniji njegov kvartet vajo in koncert, prideta tudi premierka in predsednik z rožami, na katere so zaradi preprečitve izsušitve postavljene čudne ampule, in bo mogoče počilo, kot bo morda počilo, ker se bo Klavdij povsem zamišljen in zasanjan približeval zadku tovornjaka.

Kvartet z dodanim članom je seveda zapletena oblika, znotraj se ustvarjajo odnosi, hierarhični glede na veščino in ljubezenski, od zunaj pa jih vznemirjajo razni agenti v preoblekah s hamletovskimi vzdevki. Najprej pomislimo na romunsko in sorodne tajne službe, saj je eden od glasbenikov Romun, vmešajo se še čudni agenti frankfurtskega knjižnega sejma in podobno. V obeh delih v resničnosti nastajajo razpoke, črvine in smisel vsrkavajoče luknje, skozi katere se pretikajo glasbeniki in se tam, v fantastičnih žepkih realnosti, dogaja vse mogoče, tudi zunaj običajnih ljubezenskih povezav v kvartetu.

Deklevov izlet v zakulisje sveta klasične glasbe, kot je v prejšnjem romanu Zaplešiva, Dante opisoval operno zanesenjakinjo v ameriški puščavi, je lahkoten, izgubljanja smisla in občutka izgubljenosti v svetu, eksistencialno zaostrenih situacij se loteva posmehljivo. Vendar ves čas ohranja igriv pesniški odnos do jezika, v romanu vrvi od jezikovnih akrobacij in asociacijskih lupingov, ki enkrat približujejo različne besede, drugič se ukvarjajo s sozvočenji, zvočno podobnostjo in etimologijo. Roman, v katerem se premierka in predsednik tako zelo zanimata za kulturo in je agent frankfurtskega sejma vseprisoten, kaže, da ima vsaj v romanih kultura še vedno težo in reprezentativnost.