Jockstrap: I Love You Jennifer B

+ + + +

Pevka in jazzovska violinistka Georgia Ellery (sicer članica čislanega benda Black Country New Road, enega od prvakov novega vala britanskega artrocka) in producent eksperimentalne elektronike Tyler Skye, ki sta se spoznala na londonski akademiji Guildhall School of Music and Drama, sta prah začela dvigovati že v študentskih letih. Pri prvih skupnih projektih se je zdelo, da si prizadevata predvsem za rušenje vseh žanrskih, kompozicijskih in aranžmajskih konvencij, ki so jima jih skušali v glavo vbiti med šolanjem na uglednem konservatoriju, kar je bil dvorezen meč.

Na prvih dveh malih ploščah, izdanih pri vplivni založbi Warp Records, sta zavoljo radikalnosti vsebine pogosto žrtvovala formo – in pri tem preizkušala meje poslušljivega –, zaradi divjega žanrskega eklekticizma pa sta večinoma žrtvovala tudi jasnost svoje avtorske identitete. Ta se je zdela nekoliko neoprijemljiva, zdaj pa je dvojec vtis močno popravil na dolgometražnem prvencu, na katerem s premišljenimi aranžmaji nekoliko obrzda shizofrene zamisli, a se pri tem še zdaleč ne odreče eksperimentalnim težnjam.

I Love You Jennifer B je edinstvena plošča, ki je nesporno ena najambicioznejših izdaj iz letošnjega diskografskega izkupička. Žanrsko izmuzljiv album, ki znotraj posamičnih skladb krmari med pretanjenim minimalizmom in skorajda baročnim maksimalizmom, med baladno spokojnim popom in intenzivno eksperimentalno glasbo, je vselej tako nepredvidljiv, eklektičen in aranžmajsko avanturističen, da poslušalec ne more zares slutiti, kaj ga čaka pri naslednjem koraku, tudi ko albumu prisluhne že tretjič.

V desetih skladbah, ki skupno trajajo tri četrt ure, je toliko idej, da bi lahko napajale vsaj tri slogovno zelo različne albume, a burna domišljija, akademska podkovanost in tehnična iznajdljivost dvojca Jockstrap – ki ga tokrat spremlja 18-članski orkester – vse to povežejo v presenetljivo koherentno celoto. Je pa res, da tolikšna gneča raznovrstnih zamisli ni vedno ploden teren: plošča je tako pestra, da se bo na njej našlo nekaj za vsakogar, pa tudi kaj, kar ni za nikogar. Mila folkovska senzibilnost se sreča z anksioznimi rafali rezkih synthov, akustično kantavtorstvo mutira pod fasado ekscesne količine efektov, epska pop baladnost se na prafaktorje razbije pod težo vplivov britanske klubske zapuščine. V teoriji se to zdi kot recept za nekaj precej težko prebavljivega, a ključ do uspeha dobršnega dela tega nenavadnega albuma se pogosto skriva ravno v združevanju navidezno nekompatibilnih elementov: ko Georgia Ellery pričara eterično razpoloženje, ki bi mesto lahko brez težav našlo v sanjskih prizorih kakšnega Lynchevega filma, producent Tyler Skye to z domiselnimi, drznimi, ponekod skorajda hyperpopovskimi prijemi dekonstruira in spravi v nov, še bolj nadrealističen kontekst.