Muke po Logarju

Janko Lorenci

23. 9. 2022  |  Mladina 38  |  Kolumna

Z novimi kandidati postajajo predsedniške volitve manj predvidljive. Pahorju v slovo maha kar nekaj dostojnih tekmecev, med bolj znanimi in favoriziranimi Brglez, Pirčeva, Prebilič, Vajgl. Nihče izmed njih predsedstvu najbrž ne bi vtisnil posebnega pečata, pozitivnega ali negativnega.

Močan odtis pa bi mu lahko dala Anže Logar in Miha Kordiš.

Logar igra med vsemi kandidati daleč najbolj kočljivo vlogo – pretvarja se, da ni on. Sem zmeren desničar, pravi, ne pišem divjih tvitov, ne zmerjam, za vsem, kar sem počel sam, stojim. Čeprav je v SDS še zdaj visok funkcionar (predsednik sveta stranke, njenega najvišjega organa), zvesto strankarstvo zanika, stranke in Janše nikoli odkrito ne kritizira, a se, odkar je kandidat, od njiju v kaki podrobnosti tu in tam nežno distancira. Že to je za marsikaterega gorečega volivca SDS majhno izdajstvo. Skratka, mož hodi po tenki vrvici.

Njegova previdnost je razumljiva, saj je odvisen od podpore stranke in naklonjenosti njenih oz. desnih volivcev, a če hoče zmagati, si mora pridobiti nekaj zmerno desnih in nihajočih. In tako nenehno lovi nemogoče ravnotežje med pripadnostjo stranki in distanciranjem od nje. Tudi če ga novinarji trdo privijajo, ostane ledeno hladen – znak obvladanosti in osupljivo debele kože – ter ponavlja mantro o svoji neodvisni individualnosti. A seveda zaide v škripce.

S tako ne tič ne miš držo ne more postati predsednik. V prvem krogu pač ne more zmagati, v drugem pa se bodo med levosredinskimi kandidati sprva razpršeni glasovi združili in podprli Ne-logarja. Torej bije bitko brez upa zmage. In po porazu se mu v stranki že zaradi prikazane medlosti do Velikega Vodje ne bo posebno dobro pisalo.

Lahko vendarle zmaga? Morda, a to zahteva dramatičen preobrat: da se otrese dosedanje drže in postane tak Anže Logar, kakršen trdi, da je, namreč zmeren desničar. Da se torej, nekako tako kot Ljudmila Novak, jasno in glasno distancira od surovega, primitivnega janšizma in Janše osebno. Ne odpove se desnim vrednotam in stališčem, odreče pa se skrajni desnici, v kateri je, če mu verjamemo, tujek.

Tako vlogo v zelo ublaženi obliki igra že zdaj. A to je premalo za zmago, potreben bo očiten preobrat. Predpostavka zasuka je, da sicer izgubi veliko SDS volivcev, a si pridobi podporo tako rekoč vseh zmerno desnih, pa tudi podporo nemalo volivcev iz velikega levosredinskega bazena. Vtis takega zasuka na volilno telo in medije bi bil v vsakem primeru mogočen.

Veliko pa bi bilo tudi tveganje. Vendar se zdi možnost, da postane predsednik, s tako preobrazbo večja, kot če ostane na sedanji dvoživkarski poti dveh mešanih in nezdružljivih identitet. In Logar je ambiciozen, nagrada pa lepa ter dolga morda kar dva mandata. Hkrati s tveganjem bi si ustvaril dobro izhodišče za nasledstveno vprašanje, ki se počasi zgrinja nad SDS. Janša se zdi telesno zelo čil in gotovo namerava ostati dosmrtni vodja stranke. Kdor bi mu to funkcijo skrajšal in SDS napravil manj toksično, bi Sloveniji naredil veliko uslugo.

Pod črto: če je Logar res drugačen, si ta čas dela silo. Ali pa se pretvarja, spreneveda in laže.

No, najbrž je bolje, da nastopa kot doslej, motovili. Če bi doživel metamorfozo, ne bi vedeli, ali ni vse zgolj igra, dogovorjena z eksemplaričnim makiavelistom Janšo, uprizorjena zato, da bi stranka prišla do predsednika, ki bi bil zares in v celoti njen. Saj tudi zdaj ne vemo, ali se gre Logar ekvilibriranje v vnaprejšnjem dogovoru z Janšo ali pa ga je slednji poslal v tekmo zato, da bi se ga znebil kot pogosto omenjanega in daleč prezgodnjega kandidata za svoje nasledstvo. Vprašanje je tudi, ali Logar res predstavlja zmernejšo strujo v SDS, ki je, ne pozabimo, strogo po Voditelju ukalupljena stranka in zato trajna nevarnost za demokracijo in razvoj države.

Če smo se že tako vživljali v Logarja, naj si izberemo še predsednika po svoji želji – Miho Kordiša, marksističnega levičarja v stranki, ki se ima za socialistično, je realno socialdemokratska in se postopoma sredini. Kordiš bo v marsičem zares drugačen kandidat. Kampanji bo dodal izrazito socialno vsebino in govor o tistem, o čemer drugi kandidati raje molčijo: o (tudi slovenski) krizi kapitalizma, demokracije, liberalizma. Povsem drugače kot Logar bo govoril tudi o nacionalni enotnosti in političnem sodelovanju, pojmih, ki so jim Pahor in imitatorji dali mitsko razsežnost. Sodelovanje in enotnost politike sta potrebna, pogosto nujna. Vendar nista nadvrednota, samozadostna kvaliteta, ki preglasi in posrka vse drugo. Nemška politika pod Hitlerjem je bila zelo enotna, ruska pod Stalinom tudi. Skratka, enotnost je lahko kolaboracija. Naj naša zmerna politika sodeluje s skrajno desnico, ki spodkopava demokracijo? Logarjeva stranka je skrajna desnica, Logar pa njen visoki in zvesti član.

Kordišu se ni treba pretvarjati, igrati Logarjevih dveh osebnosti. Rad maha z verbalno gorjačo in včasih dela sitnosti še svoji stranki. Kot predsednik se najbrž ne bi spremenil. A to je čas, ko je treba državljanom poleg trezno pomirjujočih govoriti tudi trde reči, zlasti o družbeni pravičnosti in propadanju okolja.

V tolažbo vsem, ki trepetajo pred domnevno skrajnimi levičarji: Kordiš kot predsednik ne bi izvedel revolucije. Tudi glavnega toka dogajanja ne bi mogel postaviti na glavo. Nekoliko pa bi nanj lahko vplival; razvnemal bi razprave in govoril tako, da bi ga mnogi hočeš nočeš slišali. Z vrha države potrebujemo bistveno drugačen nagovor kot doslej.