Pisateljica, ki je nemščino naštudirala z muko, a se ji je to poplačalo

Zamislite si, da se zaradi ljubezni brez predhodnega znanja jezika preselite v drugo državo. No, nekaj ste se naučili med šolanjem, a vseeno ne toliko, da bi se znali tekoče sporazumevati. Začnete z učenjem prek hitrih tečajev v smislu »Nemščina brez muke« po metodi Assimil in počasi napredujete. Sčasoma ste pripravljeni na večji izziv. Odločite se, da boste začeli v jeziku, ki ga še niste povsem zagrabili za roge, pisati leposlovje. Prijavite se na natečaj, namenjen priseljencem, in osvojite tretjo nagrado. To vas opogumi. Čez nekaj časa imate zunaj prvi roman v tujem jeziku, nekaj let pozneje pa v državi, kamor ste se priselili, Avstriji, osvojite eno najprestižnejših nagrad na področju leposlovja.

To je zgodba literarnega fenomena po imenu Ana Marwan (rojena 1980 v Murski Soboti), ki je s kratko zgodbo Wechselkröte (Krota) postala letošnja dobitnica Bachmannove nagrade, ene najpomembnejših v nemško govorečem svetu. Do zdaj je to 25.000 evrov vredno nagrado med slovenskimi avtorji prejela le koroška Slovenka Maja Haderlap. Ano Marwan je vest o zmagi v Avstriji presenetila le nekaj dni po tistem, ko je za svoj drugi roman in hkrati prvo knjigo v slovenščini, Zabubljena, prejela nagrado kritiško sito.

Krota je v večini nastajala med pandemijo, ki jo je pisateljica preživljala v popolni izolaciji v kraju Wolfsthal (Volčja dolina), kjer z možem in sedmimi živalmi – štirimi ovni, dvema zajcema in psom – živi zadnja štiri leta; pred tem jih je petnajst preživela na Dunaju. Četudi marsikdo idealizira življenje na deželi, je nekaj popolnoma drugega, ko si zaradi karantene ujet v podeželsko »idilo« in ti ni dovoljeno niti zapeljati se do bližnjega mesta, pravi. In doda: »Hvala bogu imamo na vasi avtomat za jajca, sir in pivo.«

Rdeča nit njenega pisanja je ukvarjanje z osamljenostjo v različnih oblikah: njeni liki se bodisi prostovoljno odločijo za življenje v osami (kot mizantrop Lipič v prvencu) bodisi se spopadajo z osamljenostjo, ki je pogojena značajsko – denimo Rita iz Zabubljene – ali je posledica pandemije (v Kroti). »To se mi je sicer posvetilo šele retrospektivno; očitno me je obremenjevalo na različne načine. Zdaj lahko rečem, da je to morda moja tema, a ko nekaj ozavestiš, se tvoj odnos do tega vedno spremeni.«

Od nekdaj je vedela, da jo bo literatura spremljala vse življenje, ni pa pričakovala, da bodo njene misli javno dostopne. »Objavljati se mi je zdelo nepotrebno. Čutila sem le notranjo potrebo po pisanju, ki se mi zdi nujna za umetniške izdelke.« V otroških letih je šlo sicer bolj za igro, zlaganje besed, kot bi zlagala lego kocke. »Do kakšnega desetega leta se je moralo tudi vse rimati – iskanje podobnih pomenov in zvenov me je zabavalo, kot bi reševala uganko.« Pozneje je začela pisati iz stiske oziroma želje po spremembi, a zgodnja fascinacija nad zlaganjem besed pojasni precizen, izbran, bogat jezik njene literature. In bržkone je tudi začetki pisanja v nemščini niso frustrirali, saj je vzela tuj jezik kot inspiracijo. »Zame je bilo to osvobajajoče. Ko se učimo nekega jezika neformalno, v družbi, si najprej zapomnimo kletvice – ali pa kako se reče ljubim te. To so izrazi, ki imajo v lastnem jeziku veliko težo. V slovenščini so se mi zdele vse besede težke, zaznamovane iz prejšnjih kontekstov. V nemščini pa naenkrat nisem mislila na to, kako izpadem, če nekaj rečem.«

Čeprav svojega pisanja sprva ni želela spustiti v svet, se je po pozitivnem odzivu testnega bralca opogumila in začela besedilo knjige pošiljati avstrijskim založbam. V ozadju je tlela želja, da bi se, vpeta v niz izčrpavajočih in duhamornih služb – kar je kot tujka v Avstriji, kljub slovenski diplomi iz primerjalne književnosti, pač lahko dobila –, nekoč lahko preživljala z literaturo. Da je našla založnika, je potrebovala skoraj dve leti. Pri Zabubljeni je bilo lažje, saj je imela, ko je knjigo poslala založbi Beletrina, v Avstriji že nekaj pozitivnih recenzij prvenca. »Velike avstrijske založbe dobivajo po 3000 rokopisov na leto in v glavnem delajo prek agentov, ti pa so plačani po prodaji in iščejo knjige, za katere verjamejo, da bodo komercialno uspešne. Sama nisem želela agenta, zato sem poskušala pri manjših založbah, ki izdajajo izbrano literaturo.« In čeprav je imelo nekaj založnikov, ki so njen prvenec zavrnili, pomisleke, da se ne bo dobro prodajal, je bil strah odveč – po prejemu Bachmannove nagrade so preostanek naklade razprodali v enem dnevu.

Trenutno ne piše nič novega – slaba plat pompa okoli nagrade je pač ta, da ima bolj malo miru. Poleg tega je ravno postala odgovorna urednica pri ugledni avstrijski reviji Literatur und Kritik. Sprošča se predvsem med druženjem z ovni, ki domujejo kar na njenem vrtu. »To so zelo pomirjujoče živali – priporočam jih vsem, ki imajo prostor zanje,« se nasmehne. V kratkem sicer načrtuje selitev nazaj na Dunaj, a šele ko najde prostor, kjer se bodo vsi njeni ljubljenci lahko primerno udomačili.