Najdražji protikapitalistični film

Avatar, James Cameron, 2009

zelo za

Predstavljajte si svet, v katerem še ni filma. Če si seveda morete, kajti zdi se, da je film tu že od pamtiveka in da svet brez filma ni nikoli obstajal. Toda vemo, da je obstajal – in vemo, da se je film pojavil zelo pozno, šele ob koncu 19. stoletja. In dobro veste, o čem razmišljajo ljudje, ko se izteka stoletje – o apokalipsi, o koncu sveta, o tektonski spremembi, o novem redu ali pa novem neredu. Jasno, tudi film je izgledal apokaliptično, zato ne čudi, da so filme razglašali za »hudičeve podobe«. Še več, mnogi so ljudi svarili: če boste gledali filme, boste oslepeli! Tega niso vedno izrekli, toda podton je bil prav ta, tudi malce kasneje, ko so filmi postali bolj drzni, bolj pikantni, bolj kočljivi, bolj divji, bolj sekularni, bolj senzacionalistični: oslepeli boste! In še enkrat: oslepeli boste!

Kar je bila laž: ko je prišel film, smo šele spregledali. Naše oči so bile morda res ustvarjene za slepoto, toda pogled je bil ustvarjen za film. In nasprotno: ko se je pojavil film, so si vsi zaželeli le, da ne bi nikoli oslepeli. Bolj ko so gledali filme, bolj so videli. Zlagoma sploh niso imeli več občutka, da gledajo filme – zdaj se jim je zdelo, da filmi gledajo njih. Film je bil zmaga pogleda nad očesom. Pokazal nam je reči, ki jih s prostim očesom nismo mogli videti.

Cameronov Avatar je bil ultimativna »hudičeva podoba«. Med nas je treščil z močjo, težo in silovitostjo prvega filma. Vsi so govorili, razpredali, razpravljali in polemizirali le še o njem. Tako tisti, ki so ga videli, kot oni, ki ga niso. Valil se je kot kepa snega, kot rolling stone, kot vlak zgodovine. Nadaljevanje, Avatar: Pot vode, bo štartalo 15. decembra, najboljši napovednik zanj pa je kar sam Avatar, ki ga že reprizirajo in ki je leta 2009 – takoj po koncu »protiteroristične« vladavine malega Busha – spektakularno, monumentalno, prepričljivo in hipnotično zrušil kompletno ameriško mitologijo, z vero, »manifestno usodo« in drugimi imperialnimi fantazijami vred. Avatar je namreč povsem jasno in direktno pokazal, da so Američani to, kar so tedaj počeli Iračanom (in Afganistancem), prej počeli ameriškim staroselcem, in da je ameriška imperialna politika – vojaške invazije na dežele s strateškimi naravnimi bogastvi – nesprejemljiva. Gledali in šteli smo lahko, kaj vse je James Cameron na koncu poslal nad ameriške komandose, ki pod vodstvom militantnega, arogantnega, šovinističnega Polkovnika (Stephen Lang), revizije polkovnika Kilgorea iz Coppolove Apokalipse danes, divje napalmirajo Pandoro, pragozdni, kvaziamazonski planet (osmo čudo sveta!), na katerem živijo Na’viji, miroljubno, ritualno, primitivno, kvazimasajsko ljudstvo, ki pa »sedi« na unobtaniju, strateškem naravnem bogastvu.

Znanstvenica (Sigourney Weaver), parkirana v ameriški vojaški bazi, med njih pošlje avatar padlega vojaka, de facto njegovega brata (Sam Worthington), ki naj bi ugotovil, kako diplomatsko pristopiti k temu ljudstvu, toda Neytiri (Zoe Saldana), na’vijska Pocahontas, ga tako očara, da se asimilira. Ker pa se Na’viji nočejo relocirati, jim ameriška vojska, opremljena s terminatorskimi mašinami in daisy cutterji, uprizori shock & awe, toda ko pride čas za povračilo, si Američani želijo le eno: da ne bi bili v ameriški koži! Ob Avatarju, sci-fi alegoriji, v kateri divji zahod, Vietnam in Irak mutirajo v Srednji svet, ki ga skupaj drži vizionarska cinefilija, so Američani v grozi ugotovili: Mi smo tiste jebene zunajzemeljske pošasti, s katerimi nas strašijo holivudski filmi! Zagotovo so navijali za Na’vije.

Gotovo ste slišali zgodbo o tem, kako je Stanley Kubrick leta in leta čakal, da se bo razvila tehnologija, s katero bo lahko posnel svoj sanjski projekt, svoj ultimativni filmos – A.I.. Ko je ta magična tehnologija končno prišla, je na lepem umrl, tako da je njegov sanjski projekt potem posnel Steven Spielberg. Ne slabo, toda ne tako, kot bi ga posnel sam Kubrick. Tudi James Cameron je leta in leta čakal, da se bo razvila tehnologija, s katero bo lahko posnel svoj sanjski projekt, svoj ultimativni filmos. Vse tja od Titanika ni posnel niti enega filma, toda na magično tehnologijo ni le pasivno čakal, ampak jo je na koncu kar sam tudi ustvaril, da ne bi slučajno prej umrl. In res, Avatar izgleda tako, kot bi izgledal A.I., če bi ga posnel Kubrick. Kot sanjski projekt, kot ultimativni filmos, kot temeljni film.

Cameron je z Avatarjem finančno presegel celo samega sebe, svoj epos Titanik, ki je veljal za neulovljivega in nepresegljivega. Prav to pa je najbolj ironično, če ne že kar absurdno: tedaj največja filmska hita v zgodovini sveta sta bila v principu globoko protikapitalistična. Kaj se je zgodilo v Titaniku, veste: potonil je Titanik, največja ladja sveta. Toda Titanik ni bil le največja ladja sveta, ampak tudi zadnji krik kapitalizma – demonstracija tehnološke moči kapitalizma, vrhunec kapitalizma, njegov pokaži-kaj-znaš. Ergo: Titanik je bil film o potopu kapitalizma. In tudi Avatar je film o potopu kapitalizma, le da tu Titanik zamenja ameriška vojaška tehnologija, ultimativna demonstracija moči imperialnega kapitalizma, tako rekoč visoki C kapitalizma, njegov pokaži-kaj-znaš, ki ga preprosta, primitivna, paralelna agrarna skupnost potopi z loki, puščicami in »domačimi« živalmi.

Ergo: če hočeš posneti globalni megahit, posnemi film o potopu kapitalizma. Ljudje v tem najbolj uživajo. (kino – repriza)

a8Gx8wiNbs8