Pavla Horáková: Teorija čudnosti

+ + + +

Skrivne povezave

Češka pripovednica Pavla Horáková (1974) v romanu Teorija čudnosti okoli urbane nadizobražene intelektualke, ki dela na čudnem inštitutu, kjer proučujejo vse mogoče, če je le dovolj odbito, postavi pisano paleto čudakov. Nekaj jih je iz vrst sodelavcev, od katerih so nekateri s sinekuro in prostim časom čisto zadovoljni, drugi bi se prerivali in delali kariero. Čudaški je oče, ki si koplje luknjo v pesek na mestu stare nemške domačije, še bolj pa je čudna in presenetljiva sama narava resničnosti, ki jo Ana, kakor je glavnemu liku in pripovedovalki ime, ugleda skozi razsuto mrežo na prvi pogled nepovezanih drobcev.

Ana je seveda zgodba zase, ker je nekakšen medij, hodi za denar spat in sanjat k svojemu popoldanskemu šefu, ki potem njene lucidne sanje ocenjuje skozi profitabilnost in jih poskuša – tehnološke zamisli v njih – prodati naprej. In gre obema čisto dobro, posebej še, ker za Anino preživetje poskrbijo tudi na inštitutu, kjer ona zraven proučuje še nekaj podobnega Jungovi sinhroniciteti: kako se namreč v Pragi na nekaterih mestih v stoletjih kopičijo iste stvari, Havlova rezidenca je samo zadnja v verigi bivališč čeških voditeljev, na istih mestih. Kjer so se nekdaj zbirali reveži in družbeni izobčenci, se danes svaljkajo brezdomci, vse je isto, samo kuliserija se nekoliko spreminja.

Ko začne Anina sodelavka iskati svojega genialnega, neubogljivega, pa tudi nepredvidljivega sina, se Ana dokoplje do odgovorov o resničnosti: pravzaprav se vse, kar si zamisli, uresniči, če ima le dovolj energije in slepe vere, da se mora zgoditi.

V enem od segmentov je roman Teorija čudnosti tudi ljubezenski, vendar je segment, v katerem zasleduje čudne in nenavadne pripetljaje v nekem odmaknjenem delu Češke na podlagi izpisov iz črne kronike, enako zabaven, prav tako seveda razglabljanje o predmetih proučevanja, ki se jih lotevajo v službi.

Horáková je izpisala srednjeevropsko varianto Pynchonove Mavrice težnosti, zgodovinski sloji se razlamljajo in skozi sedanjost vdira preteklo, predvsem pa je roman spisan z zavestjo, da so v polju resničnosti črvine, skozi katere ob pomoči volje vdirajo podobnosti iz drugih krajev in časov; vse skupaj pa je spisano precej zabavno, predvsem zato, ker je Teorija čudnosti do konca neprizanesljiv in samoironičen roman, ki se posmehuje znanosti, pa tudi metodološki intuiciji in scientifikaciji vsega obstoječega. To, da je v ospredju romana rahlo zmedena, vendar lucidna opazovalka in povezovalka vsega, ki zraven še dostopa do drugih, tudi visokotehnoloških sanjskih svetov, pa samo premišljeno širi področje posmeha. Roman je spretno spisan preplet vseprisotnega, na vse družbene sloje in poklice razširjenega čudaštva, primešani so ostanki angažmaja, kolikor je ta proti visokobirokratskim srednjeevropskim ustanovam in okorelim načinom obnašanja sploh še mogoč. Eruditski roman o slutnjah, podprt z neizprosnim nase usmerjenim humorjem.