Marc Perelman: Barbarski šport

+ + + +

Francoski univerzitetni profesor je napisal nekaj knjig o športu kot globalni kugi, med drugim je kot arhitekt analiziral tudi vlogo stadionov, po njegovem mnenju dominantnih krajev širjenja te kuge.

Knjiga je pisana enosmerno, avtorju je vse vnaprej jasno in tako bralcem niza zgolj argumente o malecioznosti vrhunskega športa, ne da bi vsaj skušal pobijati njegove afirmativne momente. Od športnih tekmovanj posebej obravnava predvsem nogometne, kolesarske in atletske spektakle, a še to paberkuje selektivno. Pisanje je kdaj tavtološko: Kitajska z režimom politične diktature je organizirala olimpijske igre z namenom samopromocije, toda šport tu ni gibalo politike, ampak le še eden izmed terenov totalitarnosti. Kdor ne čuti odpora do globalnih športnih manifestacij, knjigi ne bo sledil.

Toda na vsebinski ravni izpostavlja vrsto relevantnih anomalij. Recimo doping, ki je postal osrednji dejavnik, ne nazadnje, če hočemo vedeti, kdo so prejemniki olimpijskih kolajn, ne zadošča, da gledamo olimpijske finale, počakati moramo dve desetletji in seznam dobitnikov kolajn je marsikje dramatično spremenjen, saj so bili vmes številni šampioni diskvalificirani zaradi jemanja nedovoljenih poživil. Ne samo na olimpijadah, pomislimo le na serijo padlih zmagovalcev na tekmovanju Tour de France. Znanstvena medikalizacija teles športnikov pa ni področje, ki je v razcvetu le v deželah nedemokratičnih režimov, to je modus vivendi povsod po svetu. Planetarni doping iz zvezdnikov ustvarja invalide: rakava obolenja, okvare skeleta, prezgodnja smrt etc. Avtorju lahko pritrdimo, če pogledamo rezultate največjih tekmovanj veteranov, starejših od 60 let, kjer po pravilu ne najdemo več nekdanjih nepremagljivih asov. Čeravno poslušamo o sanjskih zaslužkih najbolje plačanih zvezdnikov, avtor faktično pokaže, da so športna tekmovanja posel, pri katerem gigantske dobičke vlečejo milijonarji, ki so lastniki klubov in moštvenih tekmovanj.

Knjiga, ki jo velja prebrati.