»Zadnji podatki kažejo, da smo v EU od ruskega plina odvisni le še v približno desetih odstotkih«

Marjan Eberlinc, vodja uprave Plinovodov, državnega podjetja, ki upravlja slovensko plinsko infrastrukturo, je bil v zadnjem obdobju eden glasnejših promotorjev rabe zemeljskega plina. Strojnik po izobrazbi je leta 1976 poklicno pot začel v inženirski družbi Rudis. Leta 2000 je nato postal tehnični direktor družbe Geoplin, pet let za tem, ko smo v Sloveniji plinsko infrastrukturo osamosvojili od distribucije, pa je prevzel vodenje Plinovodov. Eden njegovih največjih projektov na tem delovnem mestu je bil načrt gradnje Južnega toka, ruskega plinovoda, po katerem bi plin v Slovenijo pritekal prek Bolgarije, Srbije in Madžarske. V tistem času je tesno sodeloval z ruskim Gazpromom.

Gospod Eberlinc, kakšen je trenutno položaj, kar zadeva oskrbo s plinom, kakšne so razmere? 

Če bi v Sloveniji živeli v izoliranem svetu in povsem odrezani od novic iz tujine, bi vam odgovoril, da se ne dogaja nič. Ne zaznavamo nobenih sprememb, nobenih motenj. Vse količine plina, ki jih odjemalci naročijo, dobimo v prenosni sistem. Opažamo morda le, da so transportne poti plina v zadnjem obdobju zelo dinamične in neskladne s preteklimi vzorci. Plin po našem omrežju se ne transportira le od severovzhoda Evrope proti Sloveniji, Hrvaški in Italiji, ampak v vse smeri. Včeraj se je denimo večja količina plina transportirala iz Hrvaške v Avstrijo, pa iz Italije na Hrvaško. Pri tem bi rad pohvalil delo naših dobaviteljev, ki skrbijo za slovensko oskrbo in vlagajo veliko truda, da ni nobenih motenj v dobavi.

Kako polna pa so skladišča, od katerih smo odvisni? Koliko plina imamo pred zimo?

Skladišča so bolj polna kot lani v tem obdobju. Evropsko povprečje napolnjenosti skladišč je v tem trenutku 83,9 odstotka, pred letom je bilo okoli 70 odstotkov. Skladišča se tudi hitro polnijo, in sicer s hitrostjo 0,33 odstotka na dan, torej z odstotkom prirastka v treh dneh. Slovenski dobavitelji plina najemajo skladišča v avstrijskem Baumgartnu, ta so zdaj 93-odstotno polna, in v hrvaškem skladišču Okoli, ki je napolnjeno 81-odstotno. Ker sta pred nami še september in del oktobra, sem prepričan, da bodo evropska skladišča na začetku zime več kot 90-odstotno napolnjena.

Kateri plin pa je to? 

Tega dejansko ne vemo natančno, a sklepamo lahko, da gre večinoma za ruski plin, ki priteka v Evropo iz Ukrajine. Po opravljenih kemijskih analizah so molekule v slovenskem sistemu ruskega izvora.

Še vedno? 

Plin iz Ukrajine teče neprekinjeno in v maksimalnih količinah. Čez Ukrajino 40 milijonov kubičnih metrov plina na dan. Tu ni nobene motnje, posel normalno poteka. Pri tem, da se je proti Sloveniji povečal še pretok plina s severa Evrope, iz Norveške, Nizozemske in celo iz severnomorskih plinskih terminalov. Poleg tega je v polnem obratovanju še Turški tok, po katerem se ravno tako prenaša 40 milijonov kubičnih metrov na dan.

Največja motnja, poleg cene, je seveda, da je Rusija zaprla plinovod Severni tok, po katerem plin priteče v Nemčijo. Dejali so, da imajo tehnične težave, saj zaradi sankcij od Siemensa ne morejo prevzeti popravljene turbine, ki skrbi za delovanje kompresorjev. Jim verjamete?

To sporočilo lahko obravnavamo tudi s tehničnega vidika. V Ajdovščini imamo na primer dve kompresorski enoti, ena obratuje, druga je v stalni pripravljenosti. Kidričevo ima tri kompresorske enote, kjer sta ena ali dve neprestano v rezervi, naš sistem je tako vedno 100-odstotno razpoložljiv za delovanje. Na vzhodni obali Baltskega morja, na ruski strani plinovoda Severni tok 1, pa je osem kompresorskih enot. Če je pri osmih ena v popravilu, to ne more vplivati na delovanje celotnega Severnega toka 1. Ker so bile njihove razlage netočne, so jih kasneje tudi spremenili.

Zaradi povečanih tveganj pri oskrbi s plinom ste pred dvema mesecema dejali, da ne bo nobenih težav, če bodo izpolnjeni nekateri pogoji, kot je 15-odstotno zmanjšanje porabe. Že opažate, da v Sloveniji porabimo manj plina?

Tako je, pri analizi različnih scenarijev je tudi evropska komisija sprejela priporočilo o zmanjšanju porabe plina za 15 odstotkov. Avgusta se je v Sloveniji ta že zmanjšala za približno 13 odstotkov, pri čemer nismo pri nobenem od porabnikov sprejeli posebnega omejevalnega ukrepa. Sam ocenjujem, da je to že odziv industrije na visoke cene plina in verjetno je deloma to že znak manjše gospodarske aktivnosti in s tem napoved nove gospodarske recesije.

Poraba se je torej zmanjšala predvsem v industrijskih obratih? 

Da, nekateri, ki so recimo poslovno povezani z Nemčijo, avgusta niso obratovali tudi po 15 dni. Razmišljam precej tehnično in poskušam razumeti gospodarsko dogajanje v družbi. Glede na pretekle trende sam v tem vidim napoved recesije.

Kakšno je razmerje pri porabi plina med zasebnimi porabniki in industrijo? 

Natančna razmejitev ni mogoča, ke r obstajajo tudi mali poslovni odjemalci oziroma obstajajo primeri, kjer je poraba mešana. Ampak iz naših podatkov je mogoče sklepati, da gospodinjstva porabijo od 20 do 25 odstotkov plina.

Skladišča so bolj polna kot lani v tem obdobju. Evropsko povprečje napolnjenosti skladišč je v tem trenutku 83,9 odstotka, pred letom je bilo okoli 70 odstotkov.

Vlada načrtuje, da bi v večji krizi in ob pomanjkanju plina začeli odklapljati industrijske porabnike. To boste izvajali tudi vi. Koga boste prvega odklopili oziroma kdo so največji porabniki plina pri nas? 

Ta načrt je dokaj natančno razdelan, a merilo ni le, kdo je največji porabnik. Pod točko a akta o načrtu za izredne razmere imamo recimo velike porabnike plina, ki lahko uporabljajo tudi alternativno gorivo oziroma trošilo. Tipičen primer so recimo plinske elektrarne, ki lahko delujejo tudi na kurilno olje. Potem so v nadaljevanju kemijska, jeklarska in gradbena industrija, kjer bomo v skrajnih razmerah dobavo plina prekinjali glede na nastale razmere. Skrajni primer so nekatere peči v gradbeni ali steklarski industriji, kjer zaradi izklopa lahko nastanejo večje poškodbe; te tudi niso na začetku seznama trošil v omenjenem aktu. V sodelovanju z gospodarsko zbornico in ministrstvom za infrastrukturo ter ministrstvom za gospodarstvo obravnavamo in zdaj sestavljamo seznam zelo pomembnih porabnikov plina, tako rekoč kritične infrastrukture, od katere so recimo odvisne tudi bolnišnice. Zanje morajo na primer obratovati pralnice, isto velja za proizvodnjo hrane, na primer pekarne in podobno.

Nekaj je količina plina, drugo pa je njegova cena. Za kolikšen del zvišanja cene plina so po vašem mnenju krive špekulacije? 

Konkretnih dokazov za kaj takšnega nimamo, lahko pa seveda vsi vidimo, da imajo nekatera največja evropska energetska podjetja ali trgovci rekordne dobičke. Opozarjam sicer, da to ne velja za družbe, ki trgujejo z energijo v Sloveniji. Visoki dobički so seveda lahko odraz špekulacij. Toda če je kakšno podjetje v preteklosti sklenilo dolgoročne, recimo pet- ali celo desetletne pogodbe o dobavi plina po določeni nizki ceni in če zdaj ta plin prodaja po veliko višji ceni, se sprašujem, ali taki primeri sodijo v kategorijo špekulacij.

Kljub vojni torej ruski Gazprom spoštuje svoje zaveze?

To je zdaj ključno vprašanje pri poslovnem odnosu Gazproma z vsemi partnerji. Rusija recimo ni razglasila vojnega stanja, zaradi česar menim, da po pogodbi niso nastale spremenjene okoliščine oziroma ni uveljavljanja višje sile. Tudi poteze ruske strani očitno kažejo, da se zaveda odgovornosti, ki se bo presojala ob morebitnih postopkih pred sodišči. Ko je Gazprom ustavil dobavo plina prek Severnega toka 1, je zato ves čas ponujal neke utemeljitve, recimo, da je za to kriva tretja oseba, na primer EU ali poslovni partnerji iz EU. Kako se bo to zaključilo, je težko napovedati.

Plin iz Ukrajine teče neprekinjeno in v maksimalnih količinah. Čez Ukrajino priteče 40 milijonov kubičnih metrov plina na dan. Tu ni nobene motnje, posel normalno poteka.

Slovenija nima lastnih skladišč plina, zato imajo naši dobavitelji najeta skladišča v Avstriji, ta pa s Slovenijo noče podpisati sporazuma o tem, kako se bo plin porabljal iz skladišč, če bi prišlo do pomanjkanja. Predsednik vlade Robert Golob je ta teden Avstriji očital sebičnost. Zakaj Avstrijci sporazuma ne želijo podpisati? 

Solidarnostni mehanizem pomeni vzajemno pomoč med državami ob pomanjkanju. To pomeni, da se plin, če ga ni dovolj, začne deliti v določenih razmerjih. Z Italijo imamo tak sporazum že ratificiran, tudi Hrvaška je sporočila, da ga bo ratificirala v kratkem, z Avstrijo, kjer pogovori o tem tečejo že več let, pa Sloveniji še ni uspelo skleniti dogovora.

Avstrijska stran namreč, drugače kot Italija in Hrvaška, če bi občutili pomanjkanje plina, želi, da bi se tedaj plin ponovno obravnaval in menjal lastnike na virtualni trgovalni točki pod posebnimi pogoji, kar pa menim, da ni skladno z načelom solidarnosti.

Letos, pravite, bo plina dovolj. Kaj pa prihodnje leto, če bodo ruske dobave res prekinjene? 

Za ta primer je narejenih več načrtov, izvrševanje pa bo koordinirala evropska komisija. Scenariji se med seboj močno razlikujejo glede na to, ali bodo dobave zgolj zmanjšane ali popolnoma prekinjene. Če bo prekinitev popolna, bodo marca in aprila evropska skladišča plina precej prazna. Popolna prekinitev lahko pomeni, da nam bo prihodnjo zimo manjkalo dobrih 20 odstotkov plina. Eden od ključnih ukrepov je zato zmanjšanje porabe plina za 15 odstotkov že v letošnji zimi.

Kakšne druge možnosti pa imamo dolgoročno v Sloveniji? 

Znana so prizadevanja naših dobaviteljev, da bi okrepili dobave iz Alžirije. S plinom iz Alžirije že imamo izkušnje, do leta 2012 smo v Sloveniji porabili do 40 odstotkov alžirskega in okrog 60 odstotkov ruskega plina.

Kdo je bolj odvisen od plina, Evropa ali Rusija? 

V današnjih razmerah je očitno, da smo od plina odvisni vsi, mi v Evropi, pa tudi Rusija. Rusija sicer zmanjšuje pretok plina, a jo trenutno rešuje visoka cena, ki je bila v nekaterih trenutkih višja tudi za 15-krat v primerjavi s cenami pred dobrim letom. Hkrati smo od ruskega plina odvisni tudi v Evropi. Molekule v našem prenosnem sistemu so ruskega izvora, ker je s tem plinom preplavljena vsa regija, severni del Italije, Nemčija, Zahodni Balkan. To pa še ne pomeni, da ni drugih virov. Slovenski dobavitelji sicer imajo pogodbe z Gazpromom, a tudi z drugimi, večinoma zahodnoevropskimi družbami, in odvisnost Evrope od ruskega plina se v zadnjem obdobju zmanjšuje. Zadnji podatki kažejo, da smo v EU od ruskega plina odvisni le še v približno desetih odstotkih. V tem trenutku se namreč maksimalno uporabljajo druge nabavne poti. Povečala se je dobava norveškega plina, na polno delujejo vsi obstoječi plinski terminali, gradijo se novi terminali za LNG, novi terminali za LNG se že odpirajo na Nizozemskem in v Nemčiji, vse to pa bo vplivalo na prihodnja, nova razmerja.

Ampak to je seveda povprečje. Nekatere države so verjetno bolj odvisne, najbrž Nemčija, ki se je odločila zapreti jedrske elektrarne, morda tudi vzhodni del Evrope, ki v preteklosti ni vlagal v druge vire. Kje smo tukaj mi? Verjetno drži, da se je slovenska odvisnost od plina, predvsem ruskega, v zadnjih desetih letih povečala? 

Letos se je delež ruskega plina v skupnih količinah plina, ki vstopajo v države EU, zmanjševal. Kot že omenjeno, je geografsko gledano trenutno prekinjen prenos ruskega plina po plinovodu Severni tok v Nemčijo in po plinovodu Jamal na Poljsko, prenos prek Ukrajine in prenos po plinovodu Turški tok pa še naprej poteka. Izpostavljenost ruskim dobavam bo odvisna od napolnjenosti skladišč pred kurilno sezono, ki letos zelo dobro napreduje, in od zagotovitve dobavnih virov iz drugih prenosnih smeri in terminalov. Tudi Slovenija si prizadeva zagotoviti količine iz zahodne dobavne smeri in s tem zmanjšati izpostavljenost vplivom ruskih dobav. Se pa strinjam, da se je slovenska odvisnost od ruskega plina v zadnjih desetih letih povečala. A podobno velja za vso regijo, razlogi pa so povsem tržni. Trend prehoda z dolgoročnih pogodb na kratkoročne in cena ruskega plina na trgu sta naredila svoje, k večji slovenski odvisnosti od ruskega plina pa je nekaj prispeval tudi potek alžirske pogodbe.

Nekoč ste imeli zelo veliko stikov z Gazpromom in njegovimi vodilnimi, to je bil čas, ko ste v Slovenijo želeli pripeljati Južni tok. Zakaj je ta projekt propadel? 

Najprej moram poudariti, da se je projekt Južni tok razvijal na podlagi medvladnega sporazuma med vlado Republike Slovenije in vlado Ruske federacije. Sporazum je bil ratificiran v slovenskem parlamentu in v ruski dumi. Projekt se je ustavil v nekem trenutku na podlagi geostrateške oziroma politične odločitve nekaterih odločevalcev v Evropi in vztrajanja ruske strani, da se ne dovoli dostop do plinovoda tretjim dobaviteljem. V Sloveniji smo celoten projekt pripeljali do končne investicijske odločitve, ki je bila takrat že sprejeta. Na celotni trasi plinovoda Južni tok, ki naj bi tekel prek Bolgarije, Srbije, Madžarske, bi Slovenija lahko prva začela gradnjo. Podpisane so bile ustrezne pogodbe, imeli smo zaprto finančno konstrukcijo, vsi finančni in tehnični okviri so bili določeni, projekt pa se je ustavil, ko je 1. decembra 2014 Putin dejal, da ga Gazprom ustavlja zaradi razlogov, ki so na strani EU.

Je EU že tedaj nasprotovala veliki odvisnosti od ruskega plina in ni želela Rusiji prepuščati nadzora nad evropsko infrastrukturo? Je torej bila tista odločitev EU pravilna?

Vse to lahko drži , ampak zakaj je EU dovolila gradnjo Severnega toka 1? Zakaj ni kasneje sprejela po mojem mnenju enake pozitivne odločitve o začetku delovanja zgrajenega plinovoda Severni tok 2 in v čem se plinovoda razlikujeta? Po mojem mnenju prav v ničemer. Projekt Južni tok je bil s pravnega vidika identičen. Družba Plinovodi, ki je v Sloveniji vodila ta projekt, je z Gazpromom sklenila dogovore oziroma pogodbe, na podlagi katerih je bil tretjim osebam, torej tretjim dobaviteljem, omogočen dostop do plinovoda, to pomeni, da bi se po plinovodu Južni tok v Slovenijo lahko transportiral plin tudi iz drugih virov, kar je bila ključna zahteva komisije. Z mojega vidika je bila ta odločitev geostrateško diskriminatorna v primerjavi z odločitvijo za Severni tok 1. Tako je ena država – Nemčija – soglasje za gradnjo pridobila, Slovenija oziroma vse države na trasi Južnega toka pa ne.

Avgusta se je poraba v Sloveniji že zmanjšala za približno 13 odstotkov, pri čemer nismo pri nobenem od porabnikov sprejeli posebnega omejevalnega ukrepa.

Kdo je odločil tako? 

O usodi projekta je dejansko odločala evropska komisija in takratna vodstva dejavnosti energetike na ravni EU. Na drugi strani pa je bila to Rusija, ki je bila pripravljena iskati kompromisne rešitve pri obravnavi le nekaj ključnih vprašanj. Če bi za celotno traso Južnega toka imeli primerljivo politično podporo na evropski ravni, kot je je bila deležna trasa Severnega toka 1, bi projekt pripeljali do konca.

So pa nekateri energetiki ves čas špekulirali, da bi lahko bil ruski interes za gradnjo Južnega toka predvsem v funkciji pritiska na Avstrijo. Se vam je kdaj kasneje zazdelo, da so vas zgolj izkoristili za takšne, politične namene? 

Delo pri projektu Južni tok na ozemlju Republike Slovenije je z družbo Gazprom ves čas potekalo strogo profesionalno in resno. Vsaka resna naložba ima v ta okvir vključeno tudi analizo variant in varianta poteka plinovoda proti Avstriji nikakor ni bila presenečenje. Če bi se projekt realiziral, bi iz njega potekalo še kar nekaj drugih prenosnih povezav s sosednjimi državami.

In če danes pogledate nazaj, kaj bi pomenilo, če bi v Sloveniji imeli Južni tok? 

Se strinjam, če pogledam nazaj, lahko preprosto rečem, da je bila tista negativna odločitev za nekaj tudi dobra. Po vsem dogajanju bi lahko danes, če bi bil zgrajen plinovod Južni tok, imeli podobne razmere kot pri projektih Severni tok 1 in 2; ta dva ne obratujeta in sta ekonomsko breme za vse investitorje, ki so plinovoda gradili.

Ker ste poznali zaposlene v Gazpromu, s katerimi ste v tistem času tesno sodelovali, nas zanima, kako gledate na serijo nenavadnih smrti v tem podjetju v zadnjem času. 

Spremljam te primere iz javno dostopnih medijev. Po eni strani se sprašujem, kako je to mogoče, po drugi pa tudi vemo, da se to dogaja kar prepogosto in je dvom javnosti upravičen.

Bo sedanja plinska kriza vplivala na kakršnekoli infrastrukturne spremembe ali naložbe v Sloveniji, kot je recimo gradnja lastnih skladišč? Vlada od vas zahteva akcijski načrt do leta 2025 brez ruskega plina, kakšni bodo vaši predlogi?

Hitrih rešitev v plinski dejavnosti ni mogoče iskati. Če ne bo ruskega plina, se bomo morali opreti na zahodne dobavne vire iz Italije, Severne Afrike in Francije ter Španije, verjetno pa tudi iz severne Evrope in predvsem iz Hrvaške, iz terminala za LNG. Je pa tudi treba razumeti: v Sloveniji na leto porabimo približno milijardo kubičnih metrov plina, Italija več kot 70 milijard, Nemčija več kot 85 milijard kubičnih metrov, celotna poraba v EU pa je 400 milijard kubičnih metrov plina. Naša poraba je s tega vidika v pasu, kjer se že ugotavlja merilna napaka, zaradi česar kakšne večje strateške poteze sami ne moremo potegniti. Gotovo pa se bodo zgodile nekatere spremembe. Hrvaški plinski terminal na Krku bo denimo do leta 2027 zmogljivosti povečal z 2,9 milijarde na šest milijard kubičnih metrov na leto. Da bomo to zmogljivost lahko izkoristili v Sloveniji, je treba skleniti dogovor s Hrvati za zakup zmogljivosti na terminalu, odpraviti vsaj ozko grlo na hrvaški strani, to je na trasi plinovoda Lučko–Zabok, kjer je zmogljivost prenosa bistveno zmanjšana. Velikost osnovne povezave med Slovenijo in Hrvaško je šest milijonov kubičnih metrov plina na dan, na istem mestu ga je mogoče v nasprotni smeri – iz Hrvaške v Slovenijo – prenašati le 0,7 milijona na dan. Študija, ki jo pripravljamo, bo denimo gotovo opozorila na to težavo in še številne druge. To sicer niso velike strokovne težave, jih pa ni mogoče kar takoj rešiti, Hrvaška stran pravi, da bo gradnja novega plinovoda na tem odseku zaradi umestitve v prostor trajala približno tri leta.

Še kaj? 

Dolgoročno se bomo morali pripraviti tudi na porabo drugih energentov, poleg plina še vodika in plinov obnovljivega izvora.

Bo za prenos vodika potrebna gradnja novih cevovodov? 

V razvojnem načrtu, ki je sedaj v postopku sprejemanja v agenciji za energijo, predlagamo scenarije, po katerih bi plinu v prihodnosti dodajali pet, deset ali celo 20 odstotkov vodika. Predvidoma do konca tega desetletja bi ga denimo lahko dodali od pet do deset odstotkov, saj za proizvodnjo vodika potrebujemo nove vire energije. Po izkušnjah, ki jih imamo, pri deležu do deset odstotkov vodika v plinovodu v prenosnem sistemu ni težav pri končnih uporabnikih, recimo pri sedanjih gospodinjskih odjemalcih, nekatere omejitve so recimo le pri avtomobilskih polnilnicah CNG, kjer sta dovoljena do dva odstotka vodika.

Pred leti ste dobili najvišje odlikovanje, ki ga Rusija podeljuje tujcem, to je red prijateljstva. Boste odlikovanje vrnili in kakšno je vaše mnenje o vojni? 

Priznanje mi je bilo podeljeno zaradi dobrega dela in predvsem zaradi dobrega dela mojih sodelavcev pri projektu gradnje plinovoda Južni tok. Gre torej za priznanje za dosežke na gospodarskem področju. Ne zdi se mi primerno, da se odprta vprašanja urejajo s tako silo, zato mi v takšnih okoliščinah nič ne pomeni in ga ne sprejemam. Delo pri projektu je temeljilo na medvladnem sporazumu med vladama Slovenije in Rusije. Zgrožen sem nad ravnanjem v Ukrajini in upam, da bosta obe strani prepoznali, da mora človeštvo graditi medsebojne odnose na prijateljstvu, razumevanju in spoštovanju. Ne sprejemam in ne morem razumeti grobega nasilja in dejanj, ki so v nasprotju z mojimi pogledi na mirno reševanje odprtih vprašanj med narodi in narodnostmi in povzročajo trpljenje mnogim udeležencem po mojem mnenju nepotrebne agresije v Ukrajini.

V Plinovodih ste v preteklosti zaposlili hčerko Janeza Janše pa sina bivšega vodje poslanske skupine SDS Jožeta Tanka. Kako so se ti politično kadrovani ljudje izkazali z delom v zadnjih letih? 

To so pretekle zgodbe, ki so bile pred približno desetimi leti po mojem mnenju deležne prevelike pozornosti, o tem je bilo takrat že vse povedano. Izhajajo iz časov takratnega projekta Južni tok, ko smo imeli izredno veliko dela. V družbi Plinovodi imamo izjemne sodelavce, predane, vestne in strokovne, in vesel sem, da lahko vodim tako dober kolektiv.

Doma imate ogrevanje na plin. Vas je v zadnjem času prešinila misel, da bi morda energent zamenjali recimo za toplotno črpalko?

Po srcu sem inženir in moram priznati, da so me različne tehnologije vedno zelo zanimale. Na našem domu se najdejo tudi sončni strešni paneli. Nikoli pa nisem razmišljal, da bi zamenjal individualno ogrevanje na zemeljski plin. Preprosto menim, da trenutne razmere nikakor ne smejo biti razlog za panično odzivanje s kupovanjem električnih radiatorjev ali dodatnih toplotnih črpalk. Navsezadnje s tem ničesar ne rešimo, le veliko večjo obremenitev nalagamo drugemu energetskemu sistemu, pri čemer tveganja nikakor nismo odpravili. Dodaten argument je vsekakor moje vsakodnevno delo in preprosto dejstvo, da plinu zaupam.

Lahko ocenite, za koliko se bo dolgoročno plin podražil, če ne bo ruskega plina oziroma če bo prevladoval alžirski plin ali plin iz terminalov? 

Trenutne razmere na evropskem trgu plina in elektrike ne omogočajo realne dolgoročne napovedi cen. Izjemni skoki in visoka raven cen nam danes lahko dajejo povsem napačen občutek o tem, kakšna naj bi bila prava dolgoročna cena energije. Menim, da bo za izdelavo ocene pravi čas po tem prehodnem obdobju, ko se bodo oskrbovalne poti na novo vzpostavile, upoštevajoč nove razmere na trgih, ko bosta svoje pokazali gospodarska aktivnost Evrope in njena konkurenčnost in s tem povezan trend porabe energije ter vsi ukrepi, ki jih Evropa izvaja za stabilizacijo in umiritev.

Za konec morda še pomembno geostrateško vprašanje: ali Rusija lahko preusmeri svoj plin v Indijo ali na Kitajsko in ali bi se ji to splačalo tako kot izvoz v Evropo? 

Znano je, da si Rusija prizadeva preusmeriti svoj zemeljski plin tudi na druge trge, med drugim na Kitajsko in v Indijo. Kot zanimivost lahko povem, da je ruska stran aktivnosti s Kitajsko za povezavo Power of Siberia izvajala v istem obdobju, kot so potekale za projekt Južni tok, in po ustavitvi projekta Južni tok so se še dodatno intenzivirale. Ampak v teh primerih gre za izredne dolžine povezav, okoli 4000 kilometrov, in zmogljivosti približno 60 milijard kubičnih metrov na leto, za katere so bili potrebni kar 30-letni zakupi zmogljivosti, da je naložba upravičena. To tudi nakazuje ključno problematiko usmeritve na druge trge. To je njihova velika oddaljenost, ki s seboj prinese velika vlaganja v infrastrukturo in časovne odmike, saj je uresničitev teh načrtov na kratki rok tako rekoč nemogoča.