Komentar / Denar in poslanstvo

Janko Lorenci

30. 9. 2022  |  Mladina 39  |  Kolumna

Fides zahteva izločitev iz enotnega javnega plačnega sistema in grozi s stavko. Gre za izsiljevanje, ki ima posebno moč, saj stoji za njim zdravniški ceh, ta pa ima v rokah naše zdravje. Toda izstop brez dogovora z vlado in drugimi sindikati bi v državi povzročil neznosen kaos.

Dokaj očitno je, da Fides pritiska na politiko vedno, kadar je na oblasti leva sredina, pod Janšo pa je prijazen. To pomeni, da se gre Kuštrin politični sindikalizem, čeprav na škodo bolnikov. To je sprto z zdravniško etiko – poslanstvo se podreja politični pripadnosti.

Če postavimo Kuštrinov pritisk v kontekst zdravstvenega dogajanja pod Golobovo vlado, pa se zdi, da gre za še en sunek v prid privatizaciji zdravstva. Pri tem ni jasno, kako glede nje deluje minister Bešič Loredan; zdi se kot buldožer, ena sama odločnost in volja sta ga, nastopa dobro, obljublja veliko, vendar ni jasno, kam se giblje ta stroj.

Pred volitvami je sedanja koalicija obljubila odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in jasno mejo med javnim in zasebnim zdravstvom. Bešič Loredan po volitvah trdi, da so bila pričakovanja o jasni meji nerealna, saj ni mogoče čez noč potegniti črte v sistemu, ki je nastajal 20 let. Rekel je tudi, da Slovenija nima težav s privatizacijo zdravstva.

Nemalo tehtnih in poznavalskih glasov pa trdi, da se tiha privatizacija javnega zdravstva nadaljuje. Če imajo prav, je nova oblast zavajala volivce, krši koalicijski dogovor, zanemarja zdravje večine in prihodnost države. Tako velike reči gre razčistiti.

Po svoje je najbolj žalostno, da privatizacijo poganja del zdravništva, tako imenovana zdravniška aristokracija, ki obvladuje tudi Fides in zdravniško zbornico. Ta »elita«, ki z zlagano samoumevnostjo predstavlja ves zdravniški korpus, niti noče popolne privatizacije celotnega zdravstva, ker je mogoče od delne dobro živeti. Zaželena formula je znana: javno zdravstvo naj opravlja nedonosne in zahtevnejše dejavnosti, zasebno in tisto na meji med javnim in zasebnim pa donosne in lažje. »Elita« gradi na realnih stiskah številnih zdravnikov (obremenjenosti itd.), a z njimi, s podatki in z zdravniki manipulira. Navsezadnje zdravnikom škodi, saj bo večina ostala v obubožanem in preobremenjenem javnem sektorju. Zasebni ne bo ne mogel ne hotel zaposliti vseh.

Skratka, smetana jih vodi v slabši položaj, pa tudi v etično stisko, saj hoče zdravstvo še izraziteje razklati na tisto za bogato ali premožno manjšino in nepremožno večino. Pod črto: zdravstvo res potrebuje več denarja in reformo, vsaj toliko pa tudi temeljito razpravo o svoji »eliti«. Je za Kuštrina in Beovićevo zdravniško poslanstvo zgolj floskula, pozabljeni nauk iz časa šolanja? »Aristokrati« imajo praviloma tiho podporo politike. Tudi ta javnega zdravstva noče in ne upa privatizirati scela in na hitro, vendar omogoča, da ta razdiralni proces poteka postopoma in v soglasju z »elito«. V javno zdravstvo je vnesla zasebniške motive, ga deloma obravnava kot podjetništvo in tako širi nekakšno zdravstveno javno-zasebno partnerstvo. To veča zmedo, slabi sistem in pospešuje nadaljnjo privatizacijo.

Ponovimo: razgrajevanje javnega zdravstva je izdaja zdravniškega poslanstva. Papež Frančišek – ali ni čudno, da ga je treba kar naprej citirati našim politikom, podjetnikom, cerkvi, zdravnikom … – že dolgo svari, da zdravje ne sme postati tržno blago, saj »je primarna splošna dobrina«. Zasebno zdravstvo vedno dela zaradi dobičkov in vedno streže premožni manjšini. Poslanstvo javnega zdravstva pa je zdravje vseh, zato mora imeti absolutno prednost.

Ker obstajajo resni pomisleki, da zdravstveni minister zdravstvo po kapljicah pelje v privatizacijske vode, je čas, da reagirata javnost in civilna družba. Slednja po volitvah nekam drema. A škoda zaradi že rahlo pospešene privatizacije zdravstva bi debelo presegla koristi verbalne naklonjenosti in drobnih dotacij, ki jih nevladnikom deli sedanja vlada. Civilna družba jo je pomagala spraviti na oblast in zdaj jo je – v lastnem in splošnem interesu – dolžna in upravičena korigirati. Zdravstvo je enako žgoča tema kot pitna voda in zakaj ne bi, če gredo stvari narobe, tudi tokrat reagirala tako, kot je pri referendumu o pitni vodi. Velja za Inštitut 8. marec, vrsto drugih nevladnih organizacij, sindikate, štrleče posameznike itd. In seveda tudi za manjši koalicijski stranki.

Trendi v zdravstvu potrjujejo, da Slovenija ostaja v tesnem objemu dogem, miselnosti in prakse neoliberalizma. In to kljub že nenehnemu butanju kriz, vseh po vrsti nerešljivih brez večje enakosti in solidarnosti na globalni ravni in na nacionalnih ravneh. Krize nam kričijo: privatizacija, razkrajanje javnih sistemov je norost.

Stanje zdravstva bo večidel odločilo, ali bo Golob dobil še en mandat. Če ima kaj posluha za javni blagor, bo vzel kritike, ki letijo na Bešič Loredanovo ministrovanje, resno in jih dal preveriti. Primarno odgovornost za to, kam se giblje to področje, povezano s toliko upanji in strahovi, nosi on.

Privatizacija zdravstva ima tudi izrazito medgeneracijsko in moralno razsežnost. Glede prvega: ta čas dobro javno zdravstvo najbolj potrebujejo starejše generacije. Toda obsežna privatizacija zdravstva bo dolgoročno – enako kot podnebna kriza – najbolj prizadela mlade in mlajše ljudi. Pač zato, ker bodo še dolgo živeli. Glede drugega: dober zdravstveni sistem družbo umirja, jo dela boljšo, slab jo sesuva in dela pasjo. Poglejmo samo nesrečno Ameriko. Bolj privatizirano javno zdravstvo pomeni za vsako in tudi našo skupnost več fizičnih, psihičnih in družbenih bolezni, več trpljenja, več prezgodnjih smrti. Zato je privatizacija zdravstva tudi globoko moralno vprašanje.

Kuštrina to sploh zanima?