Pesnik, urednik, organizator dogodkov, ki postaja živa knjiga

Lahko bi rekli, da ga brez poezije ne bi bilo. Z njo je njegov oče namreč osvojil mamo. Ta se je iz Podnarta vozila v Ljubljano, kjer je nekaj mesecev delala v baru za Bežigradom. Kadar se je oče ustavil na pijači, ji je prinesel sendvič, a je njega in sendviče gladko ignorirala. Če nekega dne vendarle ne bi zagrizla vanj in presenečena odkrila papirja, stlačenega nekam med sir in salamo, morda nikoli ne bi ugotovila, da se v njem skriva – pesem. Od tedaj je bila na sendviče in njihovo vsebino pozornejša.

Očitno se je skrivanje poezije v sendviče obrestovalo, kajti leta 1979 se je rodil Dejan Koban, ki je prvo pesem napisal ob polni luni, ko je imel sedemnajst let. »Ne vem, kaj me je takrat pičilo. Nisem še niti kaj preveč bral, razen obveznega šolskega branja in knjig o morilcih. A sem nekaj začutil in nastal je kratek zapis, ki sem ga instinktivno poimenoval pesem.« Od takrat ni nehal – do zdaj. Nedavno je namreč napovedal, da letošnje leto zanj označuje konec pisanja lastne poezije. Že v srednji šoli so izdali njegovo pesniško zbirko, ki se je danes sramuje. Po tistem je začel poezijo tudi intenzivno prebirati, zato je bila vsaka naslednja knjiga boljša. Če ne štejemo srednješolske, ima izdane pesniške zbirke Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013), Frekvence votlih prostorov: kjer so žirafe resen prometni problem (2016), Klastrfak ter Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (2020), na katero je najbolj ponosen, saj jo je navdihnilo besedilo na desničarskem portalu KUD KDO o pesniškem gibanju, ki ga avtor članka poimenuje kobanizem in mu očita demoničnost, sorodnost s »kramparsko poezijo« ter prizadevanje za popolno uničenje tradicije. V času, ko je bil članek objavljen, je bil pesnik na umetniški rezidenci na Bledu, zaradi pandemije ni mogel nikamor, in ker je po naravi družaben človek, ga je načenjalo malodušje, razmišljal je celo, da bi rezidenco prekinil. Toda besedilo mu je dalo veter v jadra – pesniško zbirko je napisal v »šusu«, v treh dneh in nočeh.

A tudi če je bila omenjena zbirka dejansko njegova zadnja, ga tako ali tako ne poznamo le v vlogi pesnika, temveč tudi kot promotorja in podpornika domače poezije, neutrudnega organizatorja pesniških dogodkov in kreativni um v ozadju številnih literarnih projektov. Vrsto let je skupaj s pesnico Veroniko Dintinjana vodil kultne pesniške večere Mlade rime na ljubljanski Metelkovi, organiziral maratonska branja ob dnevih poezije, zagnal platformo za literaturo, zvočenje in performans Ignor, je tudi interpret svoje poezije pri kolektivu nevemnevem. Nedavno je skupaj z Miho Mauričem ustanovil butično založbo Črna skrinjica, ki daje prostor nekonvencionalni poeziji, ki ne sodi v okvirje komercialnih založb.

Je tudi aktivist, ki se brez težav izpostavi ob družbenih krivicah – ker je zaposlen na RTV Slovenija kot montažer, glasno opozarja na razgradnjo javnega servisa. »Začutil sem, da se moram odzvati na to, kar izvaja vodstvo RTV nad svojimi zaposlenimi. Žal obstajajo ljudje, ki mislijo, da so lastniki zavoda RTV Slovenija, pa niso. Temu zmaju se je z volitvami sicer odsekalo nekaj glav, a ena je ostala in še kar bruha sama vase,« pravi. Nestrinjanje je izkazal v svojstveni maniri: pred pisarnami Andreja Graha Whatmougha, Jadranke Rebernik in Uroša Urbanije je na glas bral domačo in tujo poezijo.

Najbolj unikaten pa je gotovo njegov projekt Pre_več, ki se mu posveča z vso dušo in telesom. Tudi dobesedno. Svojo kožo namreč s pomočjo tetovatorke Line Sabari krasi z verzi različnih avtoric in avtorjev poezije, na primer Urše Majcen, Blaža Iršiča, Gregorja Podlogarja, Nele Poberžnik, Iztoka Osojnika in drugih – eden je tudi njegov lasten. Tako postaja živa knjiga poezije v enem samem izvodu. Prihodnje leto bo izšel katalog projekta, v katerem bodo fotografije vseh dosedanjih pesmi tatujev in prevodi pesmi v nekaj tujih jezikov. Izdajo katalogov in študije o samem projektu Koban načrtuje tudi v prihodnje. »Najbolj pa me zanima del projekta, ki ga ne bom doživel. Po smrti bom svojo kožo podaril neki instituciji, muzeju ali galeriji – rad bi, da pesmi izrežejo in jih zvežejo v knjigo.«

V ozadju vsega njegovega početja je ideja, da je poezija vitalna veja družbe, nujna za čustveno opismenjevanje ljudi. »Brez dodane vrednosti, kar je v tem primeru poezija, postanemo nepismeni tepci. Dodana vrednost je tista, ki človeka žene dalje, da ne stika samo za hrano in pijačo in išče prostor, kjer bo spal. Ker živimo vedno dlje, je tudi vedno pomembnejše, da imamo v življenju nekaj presežnega. Nekateri so pač zadovoljni, če nimajo nič takšnega, drugim osmisli življenje kaj drugega, kar je tudi popolnoma super,« pravi. A zanj to je in ostaja poezija. »Poezija je zame na ravni žafrana – vedno dražja je, a nam je hkrati vedno dražja. Biti drag je zame zelo lep izraz. V smislu naklonjenosti, ne pa da takoj pomislimo, da je za nekaj treba odšteti veliko denarja. Meni je torej poezija zelo draga, na živce pa mi gre draga poezija.« (Smeh)