Veliko vlog je potreboval, da je preživel na Zemlji

Moonage Daydream, Brett Morgen, 2022

zelo za

Mowie.

Gotovo se spomnite Carpenterjevega kultnega šokerja Stvor, v katerem Zemljo obišče zunajzemeljska pošast, ki se potem utelesi v vse, kar vidi. Nenehno mutira, nenehno spreminja obliko in identiteto, nenehno se na novo izumlja. David Bowie je bil takšna pošast: zunajzemeljski, padel je na Zemljo, kjer se je potem utelešal v vse, kar je videl. Ja, spoznati je hotel vse, kar je videl. Nenehno je mutiral in skakal v neznano, nenehno je spreminjal obliko in identiteto, nenehno je doživljal metamorfoze in transformacije, nenehno je izumljal in ustvarjal nove like, nove persone, nove alter ege.

Zdaj je bil Ziggy Stardust, zdaj major Tom, zdaj Thin White Duke, zdaj Aladdin Sane, zdaj Diamond Dog, zdaj Thomas Jerome Newton, zdaj Paul Ambrosius von Przygodski, zdaj Baal, zdaj človek slon. Zdaj je bil nemški ekspresionist, zdaj francoski nadrealist, zdaj ameriški popartist. Zdaj je bil Burroughs, zdaj Brecht, zdaj Baudelaire. Če ni bil Warhol, je bil Marlene Dietrich. In če ni bil zadnji vsemirko na Zemlji, je bil prvi človek na Marsu.

David Bowie je bil takšna pošast: zunajzemeljski, padel je na Zemljo, kjer se je potem utelešal v vse, kar je videl. Ja, spoznati je hotel vse, kar je videl.

Ja, iskal je zmagovito kombinacijo. Zato je bil temu, kar je uvedel, zvest le tedaj, ko je to uvajal – takoj zatem pa je že skočil drugam. Iskal je frostovsko “the road not taken”. Starih hitov ni hotel igrati. “To je preteklost,” je ponavljal. Tega, kar je sprožil, se ni držal, kaj šele oklepal. Stvarem, zaradi katerih je tvegal življenje, ni pripisoval pretirane vrednosti. Hotel je naprej in drugam in naprej in drugam.

Bil je kult, ki hoče postati fenomen. Zato je povsod pobiral – kot goba. Srkal, srfal, sesal, vpijal, kljuval, skubil, pulil, glodal, si prisvajal – kradel. Starman – njegov veliki hit z albuma The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars – je, kot so izračunali insajderji, konglomerat štirih štiklov: Over the Rainbow (Harold Arlen & Yip Harburg), Telegram Sam (T. Rex), Hot Love (T. Rex) in You Keep Me Hangin’ On (Holland–Dozier–Holland).

Bil je "early adopter”", nenehno na preži, vedno obdan z nadarjenimi in kreativnimi, stalno priklopljen in nenasiten, bralec, gledalec, fen, skener, kolažist, odličen imitator, impersonator in mimik – Stana Lurela je snel tako briljantno kot Johna Lennona. Zavrtite si kdaj štikel Working Class Hero. Obe verziji, Lennonovo in Bowiejevo. Njegov metabolizem je bil mojstrovina.

Za vse, kar ga je fasciniralo, je v trenutku postal največji ekspert na svetu. Vedno je bil pripravljen na close-up. Ko je pogledal v fotoaparat, je že videl razvite fotografije. In ko je pogledal v kamero, je že videl, kako se film konča.

David Bowie je hotel biti Little Richard, ki je hotel biti James Brown, ki je hotel biti Bob Dylan, ki je hotel biti Jacques Brel, ki je hotel biti Scott Walker. In ko je slišal Simona & Garfunkla, je hotel biti duo. Svet se je hitro spreminjal. V trenutku te že ni bilo. Za vse, kar ga je fasciniralo, je v trenutku postal največji ekspert na svetu. Vedno je bil pripravljen na close-up. Ko je pogledal v fotoaparat, je že videl razvite fotografije. In ko je pogledal v kamero, je že videl, kako se film konča.

Like, alter ege, persone in imidž je menjal manično, kompulzivno, kameleonsko, adiktivno – z grandomansko vnemo serijskega morilca. In to je počel zato, da bi šli lahko ti liki dlje, kot bi šel on, da bi lahko delovali bolj sveže kot on – in da bi ustvarili nekaj novega, radikalnega, originalnega, transformativnega, prihodnjega, potemtakem nekaj, kar bi zvenelo tako, kot da prihaja iz prihodnosti. Njegove pesmi so bile vizije, videnja – slike nečesa, kar šele bo. Srhljivo novega. Njegova glasba se ni stegovala v prihodnost, niti ni prihodnosti napovedovala, temveč je iz prihodnosti prihajala. Še vedno prihaja. In zdi se, da nas tam še vedno čaka, kot soundtrack naše prihodnosti.

Bil je alternativen kot vesolje in ekspresiven kot trol. Nikoli ni vedel, kaj ga čaka. V nebesa ne moreš brez brazgotin. Prihajal je iz radikalne tujine, iz vesolja – iz prihodnosti. Le človek, ki prihaja iz prihodnosti, noče vnaprej vedeti, kaj se bo zgodilo. Pri Bowieju ste imeli vedno občutek, da ne more več nazaj na Zemljo. Ja, zvenel je kot jutri. Tako nepričakovano. Tako fluidno. In tako melanholično.

Njegov imidž je bil poziv: glejte, kaj vse je mogoče! Dajte še vi! Dišal je po demokraciji. Izgledal je kot ideja, kot impulz, kot koncept. Progresiven, liričen, inkluziven, neubranljiv. In na nohtih mu je pisalo natanko to: ne bojte se barv! Ne bojte se androginičnosti! Ne bojte se drugačnosti! Zvijte spol! Igrajte se z njim! Igrajte se s svojo identiteto! Eksperimentirajte! Bodite čudni! Nobena vaša identiteta ni res avtentična! Vaš "jaz" je potrošen in pogrešljiv!

Ko se ni spreminjal, se je čutil mrtvega. Z vsemi temi mutacijami, transformacijami in izumljanji novih likov in identitet pa je postal popolna metafora sodobnega človeka, ki mora biti sto stvari hkrati, da bi bil to, kar je. Res veliko vlog – in veliko odrov, identitet, mutacij, transformacij – je potreboval, da je preživel na Zemlji. Toda vse te transformacije in reinvencije in elipse so poskrbele, da je bil večni novovalovec – spektralni, astralni, telepatski sodobnik vsake nove generacije. Bolj ko je bil eluziven, tem pomembnejši je izgledal. Da bi bil torej otrok svojega časa, da bi sploh šel s časom, je moral biti vedno malce pred svojim časom. MTV ni tega nikoli pogruntal.

Njegov imidž je bil poziv: glejte, kaj vse je mogoče! Dajte še vi! Dišal je po demokraciji. Izgledal je kot ideja, kot impulz, kot koncept. Progresiven, liričen, inkluziven, neubranljiv. In na nohtih mu je pisalo natanko to: ne bojte se barv! Ne bojte se androginičnosti! Ne bojte se drugačnosti! Zvijte spol! Igrajte se z njim! Igrajte se s svojo identiteto! Eksperimentirajte! Bodite čudni! Nobena vaša identiteta ni res avtentična! Vaš "jaz" je potrošen in pogrešljiv!

Raje je bil Bowie kot Jones. In raje je bil Ziggy Stardust kot David. Morda zato, ker se je začutil šele, ko je postal nekdo drug. “Zunaj odra sem robot. Šele na odru začutim emocije.” Moonage Daydream, ki ga je posnel Brett Morgen, avtor sijajnega dokuja o Kurtu Cobainu (Cobain: Montage of Heck), tako hiperaktivno, tako ekscesno, tako baročno, tako halucinantno, tako orgiastično, tako nezemeljsko, tako psihedelično in tako imerzivno dokumentira in kolažira multimedijsko odisejado Davida Bowieja, da izgleda kot igrani film, v katerem Davida Bowieja igra David Bowie, ultimativni vsemirko. (Kinodvor + kino)

c70ko07julc