Vorteks

za +

Živa pokopana.

Vedno šokantni Gaspar Noé si za Vorteks – zgodbo o razpadanju dveh ostarelih in osamljenih zakoncev, vse bolj dementne psihiatrinje (Françoise Lebrun) in vse bolj onemoglega filmskega kritika (Dario Argento, kultni italijanski auteur, kralj gialla), specialista za povezavo med filmom in nezavednim – vzame skoraj dve uri in pol, toda film, tipično karantenski in minimalističen, omejen na eno stanovanje (polno knjig), dejansko traja dvakrat dlje, saj Noé ekran s črno črto razcepi, tako da hkrati – tako rekoč v “realnem času” – spremljamo življenje in razpadanje obeh, njega in nje. Film ju loči. Kot da bi hotel reči: zdaj je vsak prepuščen sebi! Ker sta ločena, odcepljena drug od drugega, pridejo bolj do izraza njuni strah, tesnoba, negotovost, bolečina in dezorientiranost. Vse deluje kot labirint.

Film, ki ne pove, koga naj gledamo, ju vrže ultimativnemu morskemu psu – času. Okolje je do njunega staranja, do njunega presihanja, do njunega izginjanja sicer indiferentno (le sin in vnuk se včasih oglasita, bolj ko ne pro forma), ni pa do njiju indiferenten čas. Prej ko slej se jima bo iztekel. Misli nanju. Kar je tragično, a tudi ironično: trajanje filma je namreč tu iztekanje časa. Si res želite, da bi se film – sicer posvečen “vsem tistim, ki jim bodo možgani razpadli prej kot srce” – čim prej končal? In ker je ta proces psihofizičnega razpadanja in iztekanja časa neizbežen (in nepovraten, če hočete), se Noéju, avtorju Nepovratnega, Ljubezni in Vrhunca, enkrat za spremembo sploh ni treba izmišljati kakih posebnih, dodatnih šokov in provokacij (in ejakulacij, če hočete). Je kaj šokantnejšega in strašnejšega in morbidnejšega in fatalističnejšega od snemanja časa?

Noé počne natanko to. Je kaj šokantnejšega in strašnejšega in morbidnejšega in fatalističnejšega od čakanja na to, da se film konča? Režiser se nikoli ne opraviči, da ga je končal – Françoise Lebrun in Dario Argento pa včasih zatavata drug k drugemu, onstran ločnice, kot da bi se skušala drug drugemu opravičiti, da sta se postarala, da razpadata in da bosta umrla. Da Argento piše knjigo o povezavi med filmom in sanjami, ne preseneča – v sanjah nikoli ne umreš, si pa v njih tolikokrat na pragu smrti (vedno se v zadnjem trenutku “rešiš” oz. zbudiš), da postaneš ekspert zanjo. Tako lahko bolje umreš. Tu se kakopak spomnimo na Marlona Branda, ki je v Bertoluccijevem Zadnjem tangu v Parizu rekel, da je treba “smrti zlesti v rit”. (Kinodvor + VOD)